Jedro

Trditveno in dokazno breme v postopku denacionalizacije je naloženo stranki, ki zahteva vračanje premoženja in ji to nalaga 62. člen ZDen. Če se stranka sklicuje na prisilni ukrep državnega organa, ga mora izkazati z okoliščinami iz 5. odstavka 8. člena ZDen tako, da ustvari prepričanje o tem, da ji je bilo premoženje odvzeto pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa in torej prisilno in tudi neodplačno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo, ki sta jo tožnika vložila proti odločbi tožene stranke z dne 29.5.2003. Tožena stranka je s to odločbo zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Upravne enote Ljubljane z dne 4.7.2002, s katero je bil zavrnjen njun zahtevek za plačilo odškodnine za podržavljene premičnine v prodajalni v L. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in presodilo, da ta temelji na pravilni, dejanski in pravni podlagi. Povzelo je ugotovitve tožene stranke, da zbrano dokazno gradivo v upravnem postopku ne daje zanesljive opore za sklep, da je bilo prvi tožnici premično premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, ki so bili po vojni podlaga za podržavljanje zasebne lastnine in so po 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) temelj za denacionalizacijo. Po presoji sodišča tožnika tudi nista dokazala podržavljenja z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Zato je odločitev tožene stranke, ki je potrdila odločitev prvostopnega upravnega organa, zakonita.

Iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS se zoper sodbo pritožujeta tožnika s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V pritožbi opozarjata, da je sodišče z izpodbijano sodbo bistveno kršilo določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj se ni opredelilo do vseh zatrjevanih tožbenih navedb, ampak je zgolj pavšalno zavrnilo tožbene očitke kot neutemeljene in opustilo njihovo vsebinsko presojo. Po stališču pritožbe sta tožnika v upravnem postopku dokazala, da so jima bile nepremičnine, ki sta jih specificirala v seznamu, neodplačno odvzete in da je šlo za odvzem premoženja z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova ter zato temelji njuna pravica do izplačila odškodnine na določbi 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Podrejeno uveljavljata tudi drug temelj podržavljanja, in sicer Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij z novelo, kjer je bilo določeno, katera podjetja se nacionalizirajo in preidejo v državno last. V tem predpisu je bil določen obseg nacionalizacije, torej vse premično in nepremično premoženje, premoženjske pravice itd. Zato pravica do vrnitve temelji tudi na določbi 3. člena ZDen, ki navedeni predpis uvršča med podlage za denacionalizacijo.

Tožnika bi morala biti v zvezi z okoliščinami, v katerih je prišlo do podržavljenja v aprilu 1948, ponovno zaslišana, da bi se lahko opredelila tudi do izpovedbe zaslišane priče M.B. Ker priča po presoji tožene stranke o samem podržavljenju ni vedela ničesar, je s tem ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in bi se dodatno razčistilo lahko le s ponovnim zaslišanjem upravičenke. Izpovedba priče B. daje zadostno oporo za sklep o tem, katero premoženje se je nahajalo pred podržavljenjem v trgovini. Upravni organ bi si med postopkom lahko ogledal parfumerijo, ki je bila eno ali dve leti pred izdajo odločbe še vedno v nespremenjenem stanju. Tako bi si lahko sam ustvaril vtis o količinah blaga, ki so se v takšnem prostoru nahajale. Na podlagi izjave tožnikov in drugih posrednih dokazov, bi upravni organ ob primerni skrbnosti obseg podržavljenega premoženja lahko ugotovil. Ker je sodba sledila nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju, je pomanjkljiva. Ker o podržavljenju zahtevanega premoženja ni ustreznih listin, bi moral upravni organ zaradi sodelovalne dolžnosti opraviti poizvedbe pri organih bivše zvezne države ali določiti rok, v katerem bi lahko te poizvedbe opravila tožnika.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št.105/06 in 26/07-sklep US), ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da je potrebno pritožbo tožnikov obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva in da nima razlogov o odločilnih dejstvih, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh listinskih dokazov, ki dajejo zanesljivo oporo za sklep, da družba N.G. d.z.o.z. ni bila podržavljena neposredno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij in da bi bila utemeljena zahtevo za denacionalizacijo premičnega premoženja te družbe lahko podana le ob izkazanosti podržavljenja z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Po podatkih v upravnem spisu je bila družba "N.G. d.z.o.z." v lasti dveh družbenikov, in sicer prvotožnice in F.K., vsakega do 1/2 (Lista družbenikov trgovskega registra z dne 1.10.1941). Med strankama ni sporno, da je bilo F.K. po vojni zaplenjeno premoženje, vključno s polovičnim deležem na omenjeni družbi. Z odločbo Ministrstva za trgovino in preskrbo Ljudske Republike Slovenije, Oddelka za trgovino z dne 27.7.1946 je bila imenovana posebna komisija za izločitev 50 % deleža firme v lasti F.K. Iz te odločbe izhaja, da je bila izločitev premoženja že izvršena, da je družba B. prevzela polovico zaloge in njeno registrsko blagajno, kakor tudi sorazmerni delež ostalega inventarja. Ta komisija je z odločbo istega ministrstva 31.10.1947 prenehala delovati. Na podlagi izjave N.G., kot edine družbenice družbe z dne 28.11.1947, je bila firma N.G. d.z.o.z. izbrisana iz registra brez predhodne likvidacije. Ti podatki nedvomno kažejo, da podjetje prvotožnice ni bilo podržavljeno, ampak na podlagi njene izjave izbrisano iz sodnega registra in da je prevzela vso aktivo in pasivo, to se pravi vsa sredstva družbe. S prenehanjem družbe je premoženje družbe prešlo v last prvotožnice in tako postalo njeno osebno premoženje. O usodi tega premoženja ni, z izjemo trditve, da so jim premoženje "pobrali", v dokaznem gradivu nobene listine in nobenega dokaza, da je to premoženje prešlo v državno last. V postopku denacionalizacije je trditveno in dokazno breme naloženo stranki v postopku, kar izhaja iz 62. člena ZDen. Ta mora ob zatrjevanem temelju podržavljenja le tega dokazati z ustreznimi listinami ali drugimi dokazi, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bil izvršen poseg v njeno premoženje. Tudi če se stranka sklicuje na prisilni ukrep državnega organa, ga mora izkazati z okoliščinami iz 5. odstavka 8. člena ZDen tako, da se ustvari prepričanje o tem, da je bilo premoženje odvzeto pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa in torej prisilno. Najmanj, kar je dolžna dokazati je, kateri državni organ je posegel v njeno premoženje saj ni dovolj le trditev, da ji je bilo premoženje odvzeto brez pojasnila, kdo je to storil in kam je to premoženje po odvzemu šlo. Namen določbe 4. člena ZDen je omogočanje vračanja premoženja tudi tistim razlaščencem, ki jim je bilo premoženje podržavljeno izven okvira predpisov, ki jih določa 3. člen ZDen, vendar pa to izkazujejo z določenim aktom oziroma ukrepom državnega organa, ki ni temeljil na enem izmed teh predpisov in tudi ne na kateremkoli predpisu, izdanem do sprejetja Ustave SFRJ iz leta 1963. Ne more pa biti podlaga za ugotavljanje temelja podržavljanja zgolj izjava stranke, da ji je bilo blago odvzeto in podržavljeno, ne da bi izkazala z ustrezno listino ali drugim dokazom, da je to premoženje prešlo z ukrepom državnega organa v državno last. Tudi seznam premičnin z dne 7.1.1998, ki ga je prvotožnica sama sestavila, ni listina, na podlagi katere bi bilo mogoče v skladu z določbami ZDen odločiti o utemeljenosti zahteve za denacionalizacijo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je upravni organ opustil sodelovalno dolžnost pri iskanju listin o podržavljenju, kar mu nalaga 1. odstavek 63. člena ZDen. Iz upravnih spisov je razvidno, da je upravni organ zaprosil pri Okrajnem sodišču v Ljubljani (arhiv), in pri Ministrstvu za pravosodje za predložitev listin, ki se naj bi nanašale na podržavljenje podjetja, ki je bilo v lasti prvotožnice. V obeh primerih je prejel odgovor, da v arhivih ni zahtevanih listin.

Zgolj tožničina izjava, ki jo je sodišče pravilno ocenilo in potrdilo oceno tožene stranke, ne more biti podlaga za odločitev o utemeljenosti zahtevka za denacionalizacijo.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. (76. člen ZUS-1).