Jedro

Zvonjenje osemletne deklice, pa čeprav bi bilo objestno in nagajivo, ni pravnoodločilna okoliščina, ki bi bila lahko podlaga za soprispevek k nastali škodi in s tem delno razbremenitev toženca njegove krivdne odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je toženec odgovoren za škodo, ki jo je tožnica pretrpela 11.9.1994, ko jo je toženec s plosko roko udaril po levi strani obraza. O višini tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških bo sodišče odločilo s končno odločbo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno vmesno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijani odločbi pritožbenega sodišča ter sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V reviziji trdi, da je sodišče prve stopnje storilo nekaj postopkovnih kršitev, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, ki pa jih pritožbeno sodišče ni videlo. Tako je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 26.10.1995 zavrnilo dokazni predlog in ni opravilo ogleda. Z ogledom bi bila potrjena izpovedba prič T. in O., da nista videla toženca, da je udaril mladoletno tožnico. Nadalje je sodišče, brez soglasja strank in še posebej brez soglasja tožene stranke, zaslišalo pričo dr. D. izven glavne obravnave. Toženi stranki s tem ni bilo omogočeno pravilno obravnavanje pred sodiščem oz. ji je bila odvzeta možnost postaviti vprašanja, kar vse je po mnenju toženca kršitev 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Nadalje trdi, da je sodišče z dokaznim sklepom na glavni obravnavi dne 12.12.1995 odločilo, da bo pribavilo od PP Ž. informacijo o tem, kdaj je bil prijavljen škodni dogodek. Sodišče je podatek pribavilo, vendar pa vrstni red dogodkov (obisk pri zdravniku in prijava policiji) še vedno ni pojasnjen. Tudi to dejstvo vpliva na pravilnost sodbe. Gre za kršitev iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Končno trdi, da bi sodišče, potem ko je že odločilo, da je toženec odgovoren za škodo mladoletni tožnici, moralo upoštevati njeno izrazito soodgovornost. Mladoletna tožnica je vsaj polovično prispevala k nastanku škode. Sodišče je tako tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena, ki so bile storjene v postopku pred prvostopnim sodiščem, niso revizijski razlog (1. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Relativne bistvene kršitve je mogoče uveljavljati le, če so bile storjene na drugi stopnji (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Sodišče druge stopnje pa je na vse ugovore, ki so bili v pritožbi uveljavljani, odgovorilo in o njih odločilo, ni pa bilo dolžno nanje paziti po uradni dolžnosti. Sicer pa revizijsko sodišče ugotavlja, da toženec s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbija dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in kot pravilno sprejeto na drugi stopnji. Dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji pa v revizijskem postopku prav tako ni več dovoljeno izpodbijati in tudi ne dopolnjevati (npr. z ogledom na kraju samem - 3. odstavek 385. člena ZPP).

V odgovor na revizijske trditve pa revizijsko sodišče le še dodaja, da nekatera dejstva, ki jih toženec šteje za pravno odločilna, za razsojo v tej pravdni zadevi v resnici to niso. Tako je povsem nepomembno, kdaj je mati mladoletne tožnice prijavila dogodek policijski postaji. Zato tudi ravnanje sodišča prve stopnje v zvezi z zaslišanjem dr. E. D. izven glavne obravnave o tem, ali sta ji tožnica in njena mati povedali, da sta dogodek prijavili policiji ali ne, za odločitev ni pomembno.

Kar pa zadeva pričevanje te priče glede vprašanja, kdaj je nastala škoda, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta se sodišči oprli tudi na druge dokaze, ki jih je sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi tudi izrecno navedlo (medicinska dokumentacija, dežurna knjiga, zdravniško potrdilo). Zato toženec v tej zvezi povsem neutemeljeno ugovarja kršitev iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ne glede na to pa sta stranki na obravnavi dne 12.12.1995 soglašali, da se preberejo vse izpovedbe že zaslišanih prič in strank ter vpogledajo in preberejo listine v spisu in v prilogah (list.št. 41 spisa). Med njimi je bil tudi zapisnik o zaslišanju priče dr. E. D. Ker sodišči druge in prve stopnje tudi nista storili procesnih kršitev, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), ta revizijski razlog ni podan.

Sodišči druge in prve stopnje pa tudi nista zmotno uporabili materialnega prava. Ugovor, da je tožnica soodgovorna za škodo, ni utemeljen. Zvonjenje osemletne deklice, pa čeprav bi bilo objestno in nagajivo, ni pravnoodločilna okoliščina, ki bi bila lahko podlaga za soprispevek k nastali škodi in s tem delno razbremenitev toženca njegove krivdne odgovornosti.

Tožena stranka končno tudi ni zatrjevala, da tožničina poškodba ne dosega praga, ko odškodnine za nastalo škodo še ni treba plačati (da škoda ni pravno priznana).

Ker tako revizija v celoti ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).