Jedro

Za izvršilne stroške štejejo vsi stroški, ki so nastali zaradi izvršbe in tako tudi stroški ogleda, prihoda, odhoda, priprave izvajalca na izvršbo in drugi stroški postopka v zvezi z izvršbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 19.2.2003. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep urbanistične inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote A. z dne 11.12.2002. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje v izreku pod 1. točko ugotovil, da se je upravna izvršba po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 4.8.2002, za odstranitev lesene lope tlorisa 2,90 m x 4,05 m, dveh lesenih podestov, lesene enokapne nadstrešnice tlorisa 3,40 m x 2,90 m, dvoetažnega objekta na betonskih stebrih, zaprtega z lesenim opažem, ki se zaključuje z armirano betonsko ploščo kot teraso tlorisne izmere 4,15 m x 4,55 m, in lesene ograje skupne dolžine 60,50 m, na zemljišču s parc. št. 44 k.o. ..., pričela dne 25.9.2002 in se nadaljevala dne 3.10.2002 ter bila nato prekinjena, do sedaj nastali stroški upravne izvršbe pa znašajo 305.256,80 SIT.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi v celoti strinja z razlogi, navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje ter dodaja, da na podlagi določbe 117. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP,Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) trpi stroške postopka v zvezi z izvršbo zavezanec. Do izvršbe je prišlo, ker tožnik sam ni izpolnil, kar mu je bilo z navedenima odločbama naloženo. V upravnem izvršilnem postopku so dovoljene pritožbe, ki pa se lahko nanašajo na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje, zato so brezpredmetni tožnikovi tožbeni ugovori, da pri obravnavanem posegu v prostor sploh ne gre za črno gradnjo, pač pa za znanstveno-raziskovalni laboratorij. Sodišče nima pomislekov o pravilnosti stališča tožene stranke, da pooblaščenemu izvajalcu gredo nastali stroški, ne glede na to, da izvršba ni bila dokončana oziroma da se niti ni začela, ter da je vse te stroške dolžan nositi tožnik. Sodišče se v tem postopku ne more spuščati v veljavnost pogodbe med izvajalcem in Inšpektoratom RS za okolje in prostor, iz katere naj bi izhajalo, da ima izvajalec motiv slepariti.

Tožnik v pritožbi, sedaj reviziji, uveljavlja razloge nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi navedlo, da nima pomislekov o pravilnosti stališča tožene stranke, da pooblaščenemu izvajalcu gredo nastali stroški, ne glede na to, da se izvršba niti ni začela. Gornji sklep v obrazložitvi prvostopnega sodišča gre v prid tožnikovim navedbam, ki se protivi plačilu izmišljenim stroškom. Tožnik drugače ne more dokazati, da so stroški izmišljeni, kakor z logičnim sklepanjem in vpogledom v račune. Predlaga, da se napadena odločba razveljavi.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato pritožbo v skladu z isto določbo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo in pri tem v skladu z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporablja določbe ZUS-1. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah 85. člena ZUS-1 je revizijo dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Tožnik v svoji pritožbi, ki se obravnava kot revizija, izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo presojeno o zakonitosti odločbe tožene stranke, v kateri je ta presojala zakonitost sklepa, s katerim so bili tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu na podlagi 117. člena ZUP naloženi v plačilo stroški upravne izvršbe. Ti stroški nadaljevane upravne izvršbe so nastali, ker tožnik ni prostovoljno izpolnil naložene obveznosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo. Utemeljeno se je sklicevalo na določbo 117. člena ZUP, ki jo je pravilno uporabilo, ter po presoji revizijskega sodišča navedlo utemeljene razloge oziroma se v skladu z 2. odstavkom 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) sklicevalo na razloge, navedene v obrazložitvi odločbe tožene stranke.

V skladu s 117. členom ZUP stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec. Po presoji revizijskega sodišča na obveznost plačila tako nastalih stroškov tudi ne vpliva okoliščina, da prisilna izvršba ni bila dokončana, saj se za izvršilne stroške štejejo vsi stroški, ki so nastali zaradi izvršbe in tako tudi stroški ogleda, prihoda, odhoda, priprave izvajalca na izvršbo in drugi stroški postopka v zvezi z izvršbo. Na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje pa ne vpliva ugotovitev sodišča prve stopnje, da pooblaščenemu izvajalcu gredo nastali stroški, ne glede na to, da se izvršba niti ni začela, na kar opozarja tožnik v pritožbi. Iz upravnega spisa in tudi iz obrazložitve sodbe namreč jasno izhaja, da izvršba ni bila dokončana.

Tožnikovega ugovora, da so stroški izmišljeni, pa v reviziji ni mogoče uveljavljati, saj se le-to nanaša na dejansko stanje. Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ugovorov v zvezi s tem, revizijsko sodišče ni presojalo. Revizija tudi ne navaja, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka in za katero kršitev naj bi šlo, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe tudi v tej smeri ni preizkušalo.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.