Jedro

Izmikanje prestajanju zaporne kazni predstavlja splošni izključitveni razlog iz 24. člena ZSV za priznanje pravice do denarne socialne pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba tožene stranke z dne 8. 12. 2008 in, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka. Pritožba navaja, da tožnica s tožbo z dne 12. 12. 2008 ni izpodbijala zgolj odločbe toženke z dne 8. 12. 2008, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo ... z dne 6. 11. 2007 temveč je poleg tega zahtevala ustrezno sodno varstvo tudi zaradi protipravno odvzete socialne denarne pomoči dne 21. 10. 2002, kar je center za socialno delo izvršil brez kakršnekoli odločbe; sodno varstvo zaradi zmanjšane socialne denarne pomoči od 1. 2. 2008 dalje in sodno varstvo zaradi protipravno odvzete preživnine od 31. 5. 2007 dalje. Sodišče je razsodilo le glede odločbe toženke z dne 8. 12. 2008. Sodišče bi v okviru materialno procesnega vodstva moralo v skladu z določilom 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in ob upoštevanju 2. odstavka 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) ugotoviti, da tožbeni zahtevek ni opredeljen, ne glede na to, da je stranko zastopal odvetnik. Tožnica ni bila pozvana k popravi oz. k dopolnitvi tožbe, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj je sodišče ravnalo povsem mimo izrecnih in jasnih zakonskih določil. Sodišče je tudi nepopolno oz. zmotno ugotovilo dejansko stanje. Z izpodbijano upravno odločbo je bilo odločeno, da F.S. ni upravičen do denarne socialne pomoči, po stališču organa prve stopnje, zaradi prestajanja zaporne sodbe, to je izključitvenega razloga po 7. alinei 2. odstavka 24. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 3/07 s spremembami), kar ne drži. Sodišče je napačno ugotovilo, da je navedeni razlog na strani F.S. v resnici podan in še nadalje zaključilo, da njegovo izogibanje prestajanju kazni ne more vplivati na izboljšanje socialnega položaja bodisi zanj bodisi za njegovi hčeri. Če bi bil F.S. v resnici na prestajanju zaporne kazni v zaporu, ne bi bil upravičen do denarne socialne pomoči, vendar pa ni, kar je tožnica večkrat poudarila. S tem, ko se F.S. izmika prestajanju zaporne kazni pa ne vpliva na socialni položaj družine. Bo pa položaj družine S. precej slabši, v kolikor F.S. nastopi prestajanje zaporne kazni, saj bo v tem primeru ostala družina brez njegove finančne, fizične in moralne pomoči. Sodišče je napravilo tudi zmoten zaključek s tem, ko je presodilo, da s tem, ko F.S. od aprila 2007 ne živi več skupaj z družino, ga ni moč šteti kot družinskega člana in zaradi tega H.S. zanj ne more uveljaviti pravice do denarne socialne pomoči. F.S. ne živi skupaj z družino od aprila 2007 izključno iz razloga, ker je od takrat dalje za njim razpisana tiralica in je preganjan, kar pa ne more vplivati na njegovo dejansko povezanost s svojo družino. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedbo tožnice, ki je na naroku dne 7. 9. 2009 izpovedala, da je F.S. prispeval k preživljanju družine, pomagal otrokoma, jima dajal denar in bil do njiju zelo dober oče. Otroka sta na očeta navezana in ga pogrešata ter še, da četudi je bil v ilegali je vseeno priskočil na pomoč družini. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedbe K.S., da je oče skrbel zanjo in za njeno sestro, bil čustveno navezan nanju ter jima izkazoval ljubezen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena ZDSS-1 in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki se navajajo v pritožbi in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 8. 12. 2008 in v zvezi s tem prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo ... z dne 6. 11. 2007, s katero je ta razveljavil svojo odločbo z dne 6. 7. 2007 in odločil, da so tožnica in njeni hčerki A.S. ter K.S. upravičene do denarne socialne pomoči v višini 328,91 EUR mesečno za čas od 1. 11. 2007 do 31. 12. 2007 in, da F.S. ni upravičen do denarne socialne pomoči. Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo tožnico k popravi oz. k dopolnitvi tožbe, da bi v celoti opredelila tožbeni zahtevek, ker ta še ni bil opredeljen, saj je tožbo vložila tožnica sama in se je v posledici tega sodišče opredelilo le glede enega tožbenega zahtevka, ne pa glede vseh tožbenih zahtevkov. V kolikor bi bile navedene kršitve dejansko podane bi lahko predstavljale relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 285. členom ZPP.

Sodišču prve stopnje ni možno očitati, da ni izvajalo materialno procesnega vodstva v skladu z določilom 285. člena ZPP, kateri določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe stranke o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe stranke in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Iz tožbe tožnice z dne 12. 12. 2008 izhaja, da jo vlaga zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 8. 12. 2008. V tožbi na široko opisuje kršitve Centra za socialno delo ... in v naslednji vlogi, oddani neposredno na sodišče dne 15. 12. 2008, predlaga dokaze k navedeni tožbi. Podan je bil tudi predlog za izdajo začasne odredbe za odpravo posledic kršitev postopkov, ki ga je sodišče tako na prvi kot drugi stopnji zavrnilo. Tožnici je bila od 14. 1. 2009 dalje odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v tem sporu na prvi stopnji. V skladu z 2. odstavkom 73. člena ZDSS-1 je tožeča stranka na glavni obravnavi opredelila tožbeni zahtevek, kakor je razvidno iz zapisnika z glavne obravnave in sicer tako, da je zahtevala odpravo izpodbijane odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 8. 12. 2008 in povrnitev stroškov postopka in v tej smeri tudi predlagala dokaze ter podala ustrezna pojasnila glede dejanskega stanja, ki je bilo pomembno za izpodbijano odločbo toženke z dne 8. 12. 2008, tako da je sodišče prve stopnje štelo, da sta tožba in tožbeni zahtevek sposobna za obravnavo. V okviru navedenega tožbenega zahtevka je sodišče s svojo sodbo z dne 7. 9. 2009 tudi razsodilo. Tako, da mu ni mogoče očitati, da ni ravnalo v skladu z 73. členom ZDSS-1 in 285. členom ZPP. V kolikor pa bi tožnica štela, da sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi po mnenju tožnice moralo odločiti s sodbo ali ni odločilo o delu zahtevka, bi morala tožnica ravnati v skladu s 325. členom ZPP.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kakor izhaja iz listinske dokumentacije v prilogi spisa je razvidno naslednje dejansko stanje.

Tožnica je dne 11. 6. 2007 vložila vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči za družinske člane K.S., A.S., F.S. in sebe.

Center za socialno delo ... je dne 6. 7. 2007 izdal odločbo, s katero je odločil, da so tožnica in njeni prej navedeni družinski člani upravičeni do denarne socialne pomoči v višini 472,81 EUR mesečno za čas od 1. 7. 2007 do 31. 12. 2007. Center za socialno delo je po informaciji, da je za F.S. razpisana tiralica, da ne živi na območju upravne enote ... štel, da so nastopile okoliščine zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o opravičenosti do denarne socialne pomoči ter je po uradni dolžnosti začel postopek ugotavljanja upravičenosti in v zvezi s tem dne 6. 11. 2007 izdal odločbo, s katero je razveljavil svojo odločbo z dne 6. 7. 2007 in odločil, da so tožnica in njeni hčerki upravičeni do denarne socialne pomoči v višini 328,91 EUR mesečno za čas od 1. 11. 2007 do 31. 12. 2007, F.S. pa do denarne socialne pomoči ni upravičen. Štel je, da je prišlo na strani F.S. do izključitvenega razloga po 7. alinei 2. odstavka 24. člena ZSV - prestajanje zaporne kazni.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je v okviru reševanja pritožbe zoper odločbo Centra za socialno delo ... z dne 6. 11. 2007 z odločbo z dne 8. 12. 2008 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Štelo je, da je organ prve stopnje pravilno po uradni dolžnosti začel postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči ko je ugotovil, da bi F.S. moral nastopiti prestajanje zaporne kazni vendar je bila zaradi nedosegljivosti za njim razpisana tiralica. Napačno pa je organ prve stopnje ravnal, ko je odločil, da je na strani F.S. podan krivdni razlog iz 24. člena ZSV in sicer prestajanje zaporne kazni, saj navedeni ni nastopil prestajanja zaporne kazni, je pa po mnenju organa druge stopnje na njegovi strani podan splošni krivdni razlog iz 24. člena ZSV, saj F.S. s tem, ko se izmika prestajanju zaporne kazni, med drugim vpliva na svoj slabši socialni položaj in socialni položaj svoje družine ter iz teh razlogov ni upravičen do denarne socialne pomoči. Zakonska zveza med F.S. in H.S. je po izpovedbi H.S. prenehala v letu 1998, na skupnem naslovu so prijavljeni zaradi uveljavljanja socialne pomoči, sicer prebivajo pri različnih sorodnikih in se večkrat selijo. F.S. je nazadnje videla aprila 2007. Takrat ga je videla tudi hčerka K.S. Kasneje z njim ni bila v kontaktu ne po telefonu ne drugače. Na obisk ne pride, saj je v ilegali in je policija ves čas na straži. Pomaga v tem obdobju vsaj moralno.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno presojalo, ali je prišlo po izdani odločbi Centra za socialno delo ... z dne 6. 7. 2007 do tako spremenjenih okoliščin, da je bilo potrebno ponovno odločanje o upravičenosti tožnice do denarne socialne pomoči ter pri tem štelo, da je prišlo na strani F.S. do splošnega izključitvenega razloga iz 1. odstavka 24. člena ZSV, ki določa, da do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je moglo vplivati oz. lahko vpliva, ali, ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oz. lahko privedejo do zaposlitve oz. do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. Štelo je, da izogibanja prestajanja kazni zapora s strani F.S. ne more vplivati na izboljšanje socialnega položaja zanj ali njegove hčere, saj v kolikor bi pričel prestajati zaporno kazen, bi imel možnost opravljati dela v zavodu za prestajanje kazni, kar bi mu omogočilo vse pravice iz dela po splošnih predpisih, s čimer bi lahko prispeval tudi k preživljanju svojih otrok, posledično pa bi se izboljšal materialni položaj tožnice. Položaj F.S., ki živi „v ilegali“ po oceni sodišča prve stopnje ne more izboljšati socialnega položaja tožnice in njene družine.

Pritožbeno sodišče se s zgoraj navedenim razlogovanjem sodišča prve stopnje v celoti strinja.

Pritožbeno sodišče tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje ugotovilo napačni izključitveni razlog in sicer, da F.S. ni upravičen do denarne socialne pomoči zaradi prestajanja zaporne kazni, saj navedeno iz obrazložitve sodišča prve stopnje ne izhaja.

Odločilnega pomena v predmetni zadevi je tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri F.S. podan splošni izključitveni razlog iz 1. odstavka 24. člena ZSV in, da njegovo izogibanje prestajanja zaporne kazni ne more vplivati na izboljšanje socialnega položaja zanj ali njegove hčere. Navedeni bi lahko prispeval k preživljanju sebe in svojih otrok in tako tudi izboljšal materialni položaj tožnice, v kolikor bi pričel prestajati zaporno kazen ne pa, kakor to razloguje pritožba, da bi bil položaj družine v tem primeru slabši, saj bo družina ostala brez njegove finančne, fizične in moralne pomoči. V čem bi bila pomoč navedenega v primeru prestajanja zaporne kazni je sodišče prve stopnje izčrpno navedlo.

Pravno pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da F.S. ni mogoče šteti kot družinskega člana v smislu 26. člena ZSV, saj tudi iz izpovedi tožnice izhaja, da je prišlo do razveze zakonske skupnosti v letu 1998 in, da so prijavljeni na skupnem naslovu le zaradi uveljavljanja socialne pomoči ter, da ga že dve leti in pol sploh ni videla.

V predmetni zadevi so relevantne okoliščine in stanje v mesecu novembru in decembru 2007, tako, da pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe tožnice in priče K.S. o tem, kako je bivši mož oz. oče skrbel za tožnico in hčerko, saj je iz izpovedi tožnice razvidno, da ga je nazadnje videla aprila 2007, enako hčerka K.S. ter, da pomaga moralno.

Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, ki jih navaja tožnica v pritožbi, ne razlogi, ki jih sodišče preizkusi po uradni dolžnosti.