Jedro

Stranki zavarovalne pogodbe lahko določita, kako bo upravičenec dokazoval nastanek zavarovalnega primera, oziroma kaj mora storiti za ugotovitev njegovega nastanka.

Izrek

Revizija se zavrne kot netemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 2.491.139,00 SIT s pripadki, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo vtoževanega zneska iz avtomobilskega kasko zavarovanja. To zavarovanje je pogodbeno zavarovanje (897. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju: ZOR). Sestavni del zavarovalne pogodbe so tudi zavarovajni pogoji (3. odst. 902. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so sestavni del zavarovalne pogodbe Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-91. To izhaja tudi iz zavarovalne police, na katere podlagi zahteva tožeča stranka plačilo vtoževanega zneska, končno se pa tudi obe stranki spora sklicujeta na omenjene splošne pogoje.

Predpostavka nastanka obveznosti plačila v zavarovalni pogodbi določene vsote je nastanek zavarovalnega primera (1. odst. 919. člena ZOR). Stranki zavarovalne pogodbe lahko določita, kako bo upravičenec dokazoval nastanek zavarovalnega primera, oziroma kaj mora storiti za ugotovitev njegovega nastanka. Stranki spora sta to pogodbeno določili v 13. točki 1. odst. 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-91. Določili sta, da se šteje, da je vozilo izginilo, če ga ne najdejo v tridesetih dneh od dneva, ko je bilo izginotje prijavljeno organom za notranje zadeve.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje kot neutemeljeno predvsem iz razloga, ker ni mogoče šteti, da je tožeča stranka dokazala nastanek zavarovalnega primera. O izginulem vozilu namreč ni obvestila organov za notranje zadeve.

Pritožbeno sodišče je torej ugotovilo, da tožeča stranka ni ravnala tako, kot bi po pogodbi morala za to, da bi se ugotovil nastanek zavarovalnega primera. Čim pa je tako, ni mogoče šteti, da je zavarovalni primer nastal. Odločitev pritožbenega sodišča je zato, upoštevajoč določbe zavarovalne pogodbe kot avtonomno materialno pravo, materialnopravno pravilna.

Revizijske navedbe, da je tožeča stranka obvestila policijo o izginotju vozila, so nove trditve s področja dejanskega stanja. Te v revizijskem postopku niso upoštevne (3. odst. 385. člena ZPP). To dejstvo bi morala tožeča stranka navesti in dokazovati v postopku pred sodiščem prve stopnje (219. člen ZPP). Tega ni storila. Uradoma pa sodišču ni bilo treba izvajati dokazov o nekem dejstvu, ki sploh ni bilo zatrjevano, zaradi česar tudi ni moglo postati sporno (primerjaj: 1. odst. 7. člena ZPP).

Čim je odločeno na podlagi dejanske ugotovitve, da ni mogoče šteti, da je zavarovalni primer nastal, ostali ugovori revizije zoper materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe za odločitev na revizijski stopnji, niso relevantni. To bi lahko bili samo pod predpostavko, da je zavarovalni primer nastal. Zato revizijsko sodišče nanje ne odgovarja. Ker je bilo materialnopravno tudi sicer pravilno odločeno, v postopku pa ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).