Jedro

Glede na nedvoumno določilo drugega odstavka 8. člena pogodb o zaposlitvi za pilota, da morajo toženci v primeru podaje odpovedi pred potekom dveh let zaposlitve povrniti (tudi) stroške, ki jih je imela tožnica v zvezi z njihovo zaposlitvijo na delovnem mestu kandidat za pilota, tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo stroškov plač (vključno z izplačilom poslovne uspešnosti) in regresa za letni dopust za leto 2019. Ne drži, da na podlagi navedenega določila ni jasno, katere stroške zaposlitve, zlasti če se nanašajo na plačo za opravljeno delo, so toženci dolžni povrniti. Po pravilnem pritožbenem stališču tožnice je sporni dogovor o povračilu "stroškov v zvezi z zaposlitvijo" mogoče razumeti le na način, da je bilo med strankami dogovorjeno povračilo izplačanih bruto plač in drugih z zaposlitvijo tožencev neposredno povezanih stroškov.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba v II. in III. točki izreka spremeni, tako da se v tem delu na novo glasi: „II. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 28.561,56 EUR, druga tožena stranka 27.932,87 EUR, tretja tožena stranka pa 29.453,95 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2020 do plačila.

III. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki v roku 15 dni povrniti vsaka po 2.623,73 EUR stroškov postopka.“

II. Pritožba toženih strank se zavrne in se v nespremenjenem delu (v I. točki izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki v roku 15 dni povrniti vsaka po 279,69 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prvi toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 8.197,58 EUR, drugi toženec 10.515,63 EUR, tretji toženec pa 5.952,05 EUR, vsi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2020 do plačila (I. točka izreka). Višji zahtevek (do zneska 36.759,14 EUR za prvega toženca, do zneska 38.448,50 EUR za drugega toženca in do zneska 35.406,00 EUR za tretjega toženca) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencem v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 2.136,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Tožnica se zoper II. in III. točko izreka sodbe pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča, da ji toženci niso dolžni povrniti stroškov izplačanih plač, regresa za letni dopust in dela plače iz naslova poslovne uspešnosti. Sodišče pri povzemanju vsebine drugega odstavka 8. člena pogodb o zaposlitvi za pilota stroškov zaposlitve sploh ni omenilo, zato je podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko pri odločitvi ni upoštevalo prvega, sedmega, devetega in desetega odstavka 3. člena pogodb o zaposlitvi za kandidata, je storilo tudi kršitev 213. člena ZPP in bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvi in deseti odstavek 3. člena pogodb o zaposlitvi za kandidata kažeta na to, da tožencev ni plačevala za njihovo delo, temveč da jim je izplačevala plačo kot nadomestilo za čas usposabljanja po programu. Tudi iz ugotovitev sodišča ne izhaja, da so toženci kot kandidati opravljali delo v smislu ustvarjanja prihodka. To bi tudi pomenilo pilotiranje ladij, ki ga na podlagi 79. člena Pomorskega zakonika in 8. člena Pravilnika o pomorski pilotaži lahko izvajajo le piloti s pilotsko izkaznico. Ker so bili toženci seznanjeni z 8. členom pogodb o zaposlitvi za pilota, je sodišče zmotno štelo kot nedokazano, da so vedeli za obveznost vračila stroškov zaposlitve. To potrjuje tudi izpoved njenega prokurista, da je tožencem pred sklenitvijo, ob sklenitvi in po sklenitvi pogodb o zaposlitvi povedal, da stroške zaposlitve predstavljajo tudi stroški plač. Dogovor iz drugega odstavka 8. člena pogodb o zaposlitvi za pilota se že po sami logiki nanaša na stroške plač, regresa in poslovne uspešnosti, zato je podana kršitev tretjega in petega odstavka 214. člena ZPP. Dejstvo, da plača predstavlja strošek zaposlitve, je splošno znano, zato je bilo znano tudi tožencem kot diplomiranim inženirjem pomorstva, predvsem ker je vsak podpisal dve pogodbi o zaposlitvi z istovrstno zavezo za vračilo stroškov. Glede razlage pojma stroška zaposlitve se sklicuje na prvi odstavek 36. člena in 37. člen ZDoh-2 ter Slovenske računovodske standarde. Ob sklepanju pogodb o zaposlitvi je upravičeno štela, da se toženci zavedajo prevzetih obveznosti. Sodišče je neutemeljeno verjelo tožencem, ki so zaradi interesa po uspehu v tem sporu izpovedovali usklajeno. Sodišče ni upoštevalo temeljnih načel obligacijskih razmerij iz 8. in 9. člena OZ. Dogovor, da so ji toženci dolžni povrniti le stroške usposabljanja, bi bil glede na pridobljene koristi povsem nesorazmeren. Po Pravilniku o pomorski pilotaži bi usposabljanje kandidatov za pilota morala zagotavljati Uprava RS za pomorstvo, ki bi to zaračunala. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka, ki je zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti. Sodišče ji je za pripravljalne vloge in prisotnost na narokih priznalo prenizko število točk, poleg tega ji je za postopek po združitvi zadev neutemeljeno priznalo le stroške dveh (namesto treh) pripravljalnih vlog. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženci se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožujejo zoper I. in III. točko izreka sodbe. V pritožbi vztrajajo, da je bil namen njihove zaposlitve pri tožnici izključno v tem, da se usposobijo za samostojno opravljanje dela pilota zaradi potreb njenega delovnega procesa, saj je za opravljanje pomorske pilotaže potrebovala zadostno število pilotov. Na to, da je bilo njihovo usposabljanje v interesu tožnice, kažejo določila pogodb o zaposlitvi za določen čas, 20. in 21. člen Pravilnika o delovnih razmerjih ter zapis v stavkovnem dogovoru z dne 2. 4. 2019, da tožnica usposablja tri kandidate za pilote. Sodišče se do tega ni opredelilo, temveč je poenostavljeno zaključilo, da je za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas obstajal obojestranski interes, kar tudi sicer ne pomeni, da delavec nosi stroške usposabljanja in zaposlitve. Napačen in neobrazložen je zaključek sodišča prve stopnje, da četrti v zvezi z drugim odstavkom 170. člena ZDR-1 ne predstavlja podlage za odločitev v tem sporu. Nelogično je, da bi določba 170. člena ZDR-1 veljala zgolj za delavce, ki so na usposabljanje napoteni med trajanjem delovnega razmerja, ne pa tudi delavce, ki so za čas usposabljanja sklenili pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Takšno razlikovanje iz določbe ne izhaja. Uveljavljajo, da so izpolnili vse obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto kandidat za pilota, določila pogodbe o zaposlitvi za pilota, s katerimi jim je tožnica naložila dodatne obveznosti, pa so nična, ker nasprotujejo morali in predpisom (9. člen ZDR-1). Sodišče se do njihovih navedb v zvezi s tem ni opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zahtevku je delno ugodilo kljub ugotovitvi, da na podlagi pogodb o zaposlitvi za pilota ni jasno, katere stroške usposabljanj morajo povrniti. Dodatki mentorjem so bili dogovorjeni šele po sklenitvi pogodb o zaposlitvi za kandidata za pilota. Plače in regres predstavljajo plačilo za delo, ki so ga opravili na sistemiziranem delovnem mestu. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče ni opredelilo do njihovih navedb, da bi do prenehanja delovnega razmerja prišlo v vsakem primeru na podlagi odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Toženci dela pilota za tožnico po 10. 5. 2020 ne bi več mogli opravljati. Sodišče je v sporu njihovih sodelavcev XX Pd 115/2020 ugotovilo, da je z uveljavitvijo Uredbe o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže prišlo do spremembe delodajalca po 75. členu ZDR-1, toženci pa so z delom pri novem delodajalcu pričeli ravno na dan te spremembe. Sodišče je z izpodbijano odločitvijo na njih preneslo poslovni riziko tožnice in jih postavilo v neenak položaj v primerjavi s sodelavci. Predlagajo spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Priglašajo stroške pritožbe.

4. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožencev, toženci pa na pritožbo tožnice. Stranke v odgovorih predlagajo zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanih delov sodbe. Priglašajo stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožencev pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbama uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je glede zavrnilnega dela odločitve zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem (ugodilnem) delu je odločitev materialnopravno pravilna.

7. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nobenih nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Tožnica v pritožbi z navedbami, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo prvega, sedmega, devetega in desetega odstavka 3. člena pogodb o zaposlitvi za kandidata, neutemeljeno uveljavlja kršitev 213. člena ZPP in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje teh določil v razlogih sodbe ni povzelo, ker jih (napačno) ni štelo kot pomembnih, kar pa ne predstavlja uveljavljanih postopkovnih kršitev, temveč pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

8. Neutemeljen je tudi tožničin pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo pri povzemanju drugega odstavka 8. člena pogodb o zaposlitvi za delovno mesto pilota. Čeprav drži, da je sodišče v 5. točki obrazložitve sodbe nedosledno zapisalo, da so se toženci s tem določilom zavezali k povračilu vseh stroškov usposabljanja v času, ko so delali kot kandidati za pilota, je nato v 11. točki obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da je bila s tem določilom v primeru prenehanja pogodb o zaposlitvi zaradi odpovedi delavca pred potekom dveh let zaposlitve dogovorjena (tudi) obveznost povračila stroškov zaposlitve na delovnem mestu kandidat za pilota.

9. Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb tožencev, tudi do tistih, da podlago za odločitev v tem sporu predstavlja določba četrtega odstavka 170. člena ZDR-1 (6. točka obrazložitve sodbe) in da so zaradi nasprotovanja morali in prisilnim predpisom nična določila pogodbe o zaposlitvi za pilota, s katerimi jim je tožnica naložila dodatne obveznosti (11. točka obrazložitve sodbe), zato ti v pritožbi neutemeljeno zatrjujejo nasprotno. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožencev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njihovih navedb o tem, da so izpolnili vse obveznosti iz pogodb o zaposlitvi za kandidata za pilota in da bi jim v primeru, če odpovedi pogodb o zaposlitvi za pilota ne bi podali sami, redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala tožnica. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ne gre za pravno odločilne navedbe, zato se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno izrecno opredeljevati. Za odločitev tudi ni bistveno, ali so bili toženci ob sklenitvi pogodb o zaposlitvi za pilota seznanjeni z okoliščinami prenehanja opravljanja pomorske pilotaže s strani tožnice in pričetkom opravljanja te dejavnosti s strani javnega podjetja, zato tožnica v pritožbi v zvezi s tem neutemeljeno opozarja na članek časopisa A. z dne 13. 11. 2019 in sodišču očita, da ni ugotavljalo, kdaj je vložila ustavno pobudo s predlogom za zadržanje izvajanja Uredbe o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže v koprskem tovornem pristanišču (Ur. l. RS, št. 11/20).

10. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo utemeljenost tožbenih zahtevkov za povračilo stroškov usposabljanja in zaposlitve zoper prvega toženca v znesku 36.759,14 EUR, zoper drugega toženca v znesku 38.448,50 EUR in zoper tretjega toženca v znesku 35.406,00 EUR. Tožnica je s toženci sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto kandidat za pilota (s prvim tožencem 14. 1. 2019, z drugim tožencem 25. 3. 2019 in s tretjim tožencem 16. 11. 2018; v nadaljevanju: pogodbe o zaposlitvi za kandidata), ki so v osmem odstavku III. člena določale, da bosta delavec in delodajalec po uspešno zaključenem programu usposabljanja in opravljenem izpitu za pilota sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za pilota. Toženci so zato po uspešno opravljenem izpitu za pomorskega pilota s tožnico sklenili pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela pilota (prvi toženec 23. 12. 2019, drugi toženec 16. 1. 2020 in tretji toženec 22. 10. 2019; v nadaljevanju: pogodbe o zaposlitvi za pilota), v katerih je bilo v drugem odstavku 8. člena med drugim dogovorjeno, da morajo toženci v primeru, če bodo v roku dveh let od sklenitve podali odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnici povrniti vse stroške, ki jih je ta imela z njihovim usposabljanjem in zaposlitvijo na delovnem mestu kandidat za pilota. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje so toženci v začetku marca 2020 (torej pred potekom roka dveh let zaposlitve) tožnici podali odpovedi pogodb o zaposlitvi za pilota in se po izteku odpovednega roka brez prekinitve zaposlili pri javni gospodarski službi,1 tožnica pa v tem sporu na podlagi drugega odstavka 8. člena pogodb o zaposlitvi za pilota od njih zahteva povračilo dogovorjenih stroškov.

11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencem pravilno naložilo povračilo stroškov usposabljanja za pilota in zahtevku zoper prvega toženca iz tega naslova ugodilo do višine 8.197,58 EUR, zoper drugega toženca do višine 10.515,63 EUR in zoper tretjega toženca do višine 5.952,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka po opominu do plačila. Zahtevek za povračilo stroškov zaposlitve pa je zavrnilo kot neutemeljen, čemur tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje.

_O pritožbi tožencev:_

12. Toženci v pritožbi neutemeljeno vztrajajo, da pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavlja določba četrtega v zvezi z drugim odstavkom 170. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), po kateri delodajalec v primeru, če delavca na izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje napoti zaradi potreb delovnega procesa, stroške tega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja nosi sam. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje se ta določba nanaša (le) na primere, ko delodajalec delavca napoti na usposabljanje med trajanjem delovnega razmerja, in ne tudi na primere, kot je obravnavani, ko je bilo usposabljanje za samostojno opravljanje del in nalog pomorskega pilota med strankami dogovorjeno s sklenitvijo pogodb o zaposlitvi za določen čas. Toženci zato v pritožbi neutemeljeno opozarjajo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za kandidata sklenjene izključno v interesu tožnice zaradi potreb njenega delovnega procesa, saj to v ničemer ne vpliva na obveznosti tožencev, ki so jih ti skladno z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) prevzeli s podpisom pogodb o zaposlitvi za pilota.2

13. Toženci v pritožbi neutemeljeno vztrajajo, da so z uspešnim zaključkom programa usposabljanja in s sklenitvijo pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas za pilota izpolnili vse obveznosti po pogodbi o zaposlitvi za kandidata. Za odločitev v tem sporu je ključen dogovor iz drugega odstavka 8. člena pogodbe o zaposlitvi za pilota, s katerim so bili toženci po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ob sklenitvi pogodb seznanjeni in njegove veljavnosti niso izpodbijali.3 Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje tožencev, da jim je tožnica s pogodbo o zaposlitvi za pilota naložila dodatne obveznosti v nasprotju s prisilnimi predpisi. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje dogovor o zavezi ostati v delovnem razmerju z delodajalcem po končanem usposabljanju ne pomeni omejitve svobode dela po 49. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) niti ni v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo.4

14. Sodišče prve stopnje je pod pojem „strošek usposabljanja“ iz drugega odstavka 8. člena pogodb o zaposlitvi za pilota pravilno uvrstilo stroške izplačanih dodatkov mentorjem, sorazmerne stroške uporabe simulatorja in stroške opravljenega pilotskega izpita. Nobenega dvoma ni, da ti stroški predstavljajo stroške usposabljanja na delovnem mestu kandidat za pilota. Toženci v pritožbi neutemeljeno opozarjajo, da so bili mentorski dodatki v višini 10 % osnovne plače pilotov in voditeljev čolnov sestavni del stavkovnega dogovora z dne 2. 4. 2019, ki je bil sprejet po sklenitvi pogodb o zaposlitvi za delovno mesto kandidata. Bistveno je, da so bili ti dodatki dogovorjeni pred sklenitvijo pogodb o zaposlitvi za pilota, na katerih temelji njihova obveznost vračila stroškov usposabljanja, in da so bili mentorjem tudi dejansko izplačani.

15. Toženci v pritožbi prav tako neutemeljeno navajajo, da bi do prenehanja pogodb o zaposlitvi za pilota prišlo v vsakem primeru na podlagi tožničinih odpovedi iz poslovnega razloga. O tem toženci zgolj predvidevajo na podlagi okoliščine, da je tožnica redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz tega razloga podala njihovim sodelavcem, v tem sporu pa je odločilno, da so tožnici že prej odpovedi podali sami, s čimer je za njih nastala obveznost vračila stroškov, ki so jo skladno s prvim odstavkom 9. člena OZ dolžni izpolniti in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Ker na to obveznost nimajo nobenega vpliva okoliščine, ki so nastopile po času podaje njihovih odpovedi, toženci v pritožbi neutemeljeno opozarjajo, da dela pilota za tožnico po 10. 5. 2022 niti ne bi več mogli opravljati in da je po odločitvi iz prvostopenjske sodbe XX Pd 115/2020 z dne 28. 5. 2021 pri zaposlitvah sodelavcev, ki so jim pogodbe o zaposlitvi za pilota prenehale na podlagi odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani tožnice, prišlo do spremembe delodajalca po 75. členu ZDR-1. 16. Ker glede na navedeno v zavrnilnem delu odločitve niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in ugodilni del odločitve v I. točki izreka sodbe potrdilo (353. člena ZPP).

_O pritožbi tožnice:_

17. Glede na nedvoumno določilo drugega odstavka 8. člena pogodb o zaposlitvi za pilota, da morajo toženci v primeru podaje odpovedi pred potekom dveh let zaposlitve povrniti (tudi) stroške, ki jih je imela tožnica v zvezi z njihovo zaposlitvijo na delovnem mestu kandidat za pilota, tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo stroškov plač (vključno z izplačilom poslovne uspešnosti) in regresa za letni dopust za leto 2019. Ne drži, da na podlagi navedenega določila ni jasno, katere stroške zaposlitve, zlasti če se nanašajo na plačo za opravljeno delo, so toženci dolžni povrniti. Po pravilnem pritožbenem stališču tožnice je sporni dogovor o povračilu „stroškov v zvezi z zaposlitvijo“ mogoče razumeti le na način, da je bilo med strankami dogovorjeno povračilo izplačanih bruto plač in drugih z zaposlitvijo tožencev neposredno povezanih stroškov.

18. Sodišče prve stopnje je kljub pravilnemu stališču v 11. točki obrazložitve sodbe, da se obveznost povračila stroškov zaposlitve na stroške plač (lahko) nanaša le v primeru, ko delavec med usposabljanjem ne opravlja dela po pogodbi o zaposlitvi, zmotno štelo kot neodločilna določila pogodb o zaposlitvi za kandidata, ki kažejo na namen in vsebino toženčevih zaposlitev za čas usposabljanja. Tožnica v pritožbi v zvezi s tem utemeljeno opozarja na prvi odstavek III. člena pogodb o zaposlitvi za kandidata, ki določa, da je namen zaposlitve izključno v tem, da se delavec usposobi za samostojno opravljanje del in nalog pomorskega pilota pri delodajalcu, ter na deseti odstavek istega člena pogodbe, iz katerega izhaja, da ima predmetno razmerje značaj investicije v kadre, ki se lahko delodajalcu povrne le z zaposlitvijo usposobljenega delavca in da glede na naravo delovnega mesta, za katero se sklepa pogodba, v času trajanja pogodbe delavec delodajalcu ne prinaša nobenega prihodka. Navedena določila upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da se je usposabljanje tožencev izvajalo po programu usposabljanja, da so ti delo pilota opravljali izključno pod nadzorom mentorjev – pilotov (tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da dela izven tega okvira niti niso smeli opravljati, saj lahko pomorsko pilotažo opravljajo le piloti s pilotsko izkaznico – 79. člen Pomorskega zakonika, Ur. l. RS, št. 26/01 in nasl., in 8. člen Pravilnika o pomorski pilotaži, Ur. l. RS, št. 115/06 in nasl.) ter da so bile pogodbe o zaposlitvi za kandidata sklenjene proti plačilu za usposabljanje in ne za pridobivanje prihodka za tožnico, utemeljujejo zaključek, da izplačane plače na podlagi pogodb o zaposlitvi za kandidata v resnici niso predstavljale plačila za opravljeno delo, zato tožnica ob izpolnitvi dogovorjenega pogodbenega pogoja lahko zahteva njihovo povračilo.

19. Ker je glede na navedeno pritožba tožnice utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani zavrnilni del sodbe v II. točki izreka sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da se tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca ugodi še za znesek 28.561,56 EUR (25.737,82 EUR iz naslova izplačanih bruto plač, 1.650,88 EUR iz naslova regresa za letni dopust za leto 2019 in 1.172,86 EUR iz naslova poslovne uspešnosti za leto 2019), zoper drugega toženca še za znesek 27.932,87 EUR (25.566,29 EUR iz naslova bruto plač, 1.322,58 EUR iz naslova regresa za letni dopust za leto 2019 in 1.044,00 EUR iz naslova poslovne uspešnosti za leto 2019), zoper tretjega toženca pa še za znesek 29.453,95 EUR5 (26.073,85 EUR izplačanih bruto plač, 1.665,78 EUR regresa za letni dopust za leto 2019 in 1.714,49 EUR izplačane poslovne uspešnosti za leto 2019), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2020 do plačila.6 Tožnica je višino tožbenih zahtevkov že v tožbi ustrezno specificirala po posameznih postavkah in v potrditev navedb v zvezi s tem predložila številne listinske dokaze (A 28 – A 30), čemur toženci niso obrazloženo nasprotovali (drugi odstavek 214. člena ZPP). Navajali so le, da bi tožnica od njih kvečjemu lahko zahtevala povračilo izplačanih neto (in ne bruto) zneskov plač, vendar za takšno stališče upoštevaje v našem prostoru uveljavljen sistem bruto plač in pogodbeni dogovor o vračilu vseh stroškov zaposlitve ni podlage.

20. Pritožbeno sodišče je zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari spremenilo odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 154. in 155. člen ZPP, drugi odstavek 165. člena ZPP). Toženci, ki v sporu niso uspeli, sami krijejo svoje stroške postopka, tožnici pa so dolžni povrniti utemeljeno priglašene stroške skladno z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.). Sodišče prve stopnje je tožnici za postopek pred združitvijo zadev pravilno priznalo strošek treh tožb po 700 točk in treh pripravljalnih vlog po 525, za postopek po združitvi zadev pa tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ji je stroške priznalo v prenizki višini. Tudi za ta del postopka je tožnica upravičena do povračila stroškov v priglašeni višini,7 in sicer do 900 točk za vsako od treh pripravljalnih vlog,8 900 točk za prvi narok za glavno obravnavo, 450 točk za drugi narok za glavno obravnavo s 50 točk urnine in 450 točk za tretji narok za glavno obravnavo s 50 točk urnine ter 92,75 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 8.367,75 točk oziroma 5.020,65 EUR, povečano za DDV pa 6.125,19 EUR. Vključno s sodno takso, ki za postopke zoper vse tri tožence skupno znaša 1.746,00 EUR, utemeljeno priglašeni stroški za tožnico znašajo 7.871,19 EUR, ki so ji jih toženci dolžni povrniti po enakih delih (vsak po 2.623,73 EUR) v roku 15 dni.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženci s pritožbo niso uspeli, zato upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP sami krijejo svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožnice, tožnici pa so dolžni povrniti potrebne stroške za pritožbo, s katero je ta v celoti uspela. Tožnica je v pritožbi utemeljeno priglasila 839,06 EUR stroškov (1.125 točk za pritožbo in 21,25 za materialne stroške, povečano za DDV), zato ji mora vsak toženec iz tega naslova povrniti 279,69 EUR. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo tožencev, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Pomorsko pilotažo je v koprskem tovornem pristanišču vrsto let izvajala tožnica kot pravna oseba zasebnega prava in v ta namen usposabljala pilote, ki so potrebni za njeno izvajanje; z dnem 10. 5. 2020 je tožnica to dejavnost prenehala opravljati, saj se na podlagi omenjene uredbe izvaja v obliki javnega podjetja kot edinega izvajalca v Republiki Sloveniji. 2 Tudi sicer je ob dejstvu, da toženci pogodb o zaposlitvi za kandidate niso bili dolžni skleniti, samoumevno, da je za njihovo sklenitev obstajal obojestranski interes, in ne le interes tožnice. 3 Ker so s sklenitvijo pogodb o zaposlitvi za pilota pristali na v njej dogovorjene pravice in obveznosti, v pritožbi napačno navajajo, da jim je tožnica s temi pogodbami „naložila dodatne obveznosti“. 4 Stališče, da so tovrstne zaveze v pogodbah o zaposlitvi dopustne, izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (prim. VIII Ips 320/2010). 5 Glede na specifikacijo stroškov v tožbi so sicer tožnici v zvezi z zaposlitvijo tretjega toženca na delovnem mestu kandidata za pilota nastali stroški v višini 29.454,12 EUR, kar bi skupaj z že prisojenimi stroški usposabljanja znašalo 35.406,17 EUR, vendar pa je tožnica od tretjega toženca zahtevala skupno (le) 35.406,00 EUR. 6 Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka izpolnitvenega roka po pisnem opominu (299. in 378. člen OZ); pri tem niso utemeljeni ugovori tožencev, da so bili 15. 4. 2020 še v delovnem razmerju s tožnico, saj je tožničina terjatev za vračilo nastala že s podajo njihovih odpovedi pogodb o zaposlitvi za pilota. 7 Tožnica je stroške po združitvi zadev priglasila glede na skupno vrednost zahtevkov zoper vse tri tožence, kar je v njihovo korist, saj bi npr. za vsako pripravljalno vlogo lahko priglasila trikrat po 525 točk. 8 Tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ji je sodišče prve stopnje za postopek po združitvi zadev zmotno upoštevalo le dve, namesto treh pripravljalnih vlog (z dne 20. 10. 2021, z dne 9. 11. 2021 in z dne 1. 12. 2021).