Jedro

Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu dimnikar polni delovni čas. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je tožena stranka dolžna plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje toženi stranki z izpodbijano sodbo, ob upoštevanju pravnomočne odločitve v vzorčnem postopku, pravilno naložilo, da tožnika za nazaj vključi v poklicno zavarovanje in za vtoževano obdobje sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje s KAD.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v poklicno zavarovanje v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za nazaj za čas od 3. 7. 2015 31. 12. 2019 in skleniti s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od 3. 7. 2015 do 31. 12. 2016 po prispevni stopnji 9,25 %, za čas od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 po prispevni stopnji 8 % in za čas od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2019 po prispevni stopnji 8,4 % od bruto plače tožnika ter za ta čas na njegov osebni račun pri KAD plačati prispevke za nazaj, vse v roku 8 dni (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 566,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je že v pravnomočno potrjenem vzorčnem postopku (opr. št. IV Pd 91/2020) odločilo, da so zaposleni na delovnem mestu dimnikar upravičeni do priznanja delovne dobe s povečanjem 12 mesecev za 16 mesecev. Posledično je vsak delavec, zaposlen na delovnem mestu dimnikar, upravičen do poklicnega zavarovanja. Izpodbijana sodba ni upoštevala navedb tožene stranke o tem, da delavec, zaposlen na delovnem mestu dimnikar, ne opravlja izključno in samo dela dimnikarja (ta dela namreč opravlja približno 47 %), ampak še številne druge naloge. Tožena stranka je po izčrpanju pravnih sredstev v okviru rednega sodstva v Republiki Sloveniji pravočasno vložila ustavno pritožbo v zvezi s pravnomočno potrjenim vzorčnim postopkom in podala pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji). Skladno s 161. členom Ustave Republike Slovenije so odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije oziroma stališča v obrazložitvi obvezna za odločanje tudi v drugih istovrstnih primerih in jih morajo sodišča pri odločanju upoštevati. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da počaka z odločitvijo do odločbe Ustavnega sodišča RS. Dela dimnikarjev, ki se štejejo za posebno težka in zdravju škodljiva dela, bi moralo sodišče presojati glede na določbo 1. člena Zakona o dimnikarski službi (ZDS). Tožnik je pri svojem delu sicer opravljal naloge, ki jih omenja 13. člen Zakona o dimnikarskih storitvah (ZDimS), vendar od teh nalog zgolj storitve generalnega čiščenja, odstranjevanja katranskih oblog in rednega čiščenja predstavljajo opravljanje dela v težkih in škodljivih pogojih. Vse ostale naloge predstavljajo običajne delovne naloge, ki ne morejo predstavljati težkih in zdravju škodljivih pogojev dela. Večina dimnikarskih storitev po danes veljavnem 13. členu ZDimS (prvi pregled, redni pregled, izredni pregled, prve meritve, občasne meritve) predstavljajo preglede varnosti in zanesljivosti za uporabo, kar je nekaj popolnoma drugega kot čiščenje kurilnih naprav v smislu mehanskega čiščenja in odstranjevanja katranskih oblog, ki je bilo praktično edino dimnikarsko delo v Republiki Sloveniji v času določitve dela "dimnikarja" za delo s povečano dobo. Sklep o določitvi del dimnikarjev, ki štejejo s povečanim tveganjem in o stopnji povečanja iz leta 1978 v drugem odstavku 1. člena določa, da se dela dimnikarjev štejejo s povečanjem delavcu, ki neposredno in izključno opravlja dela polni delovni čas. ZDimS se je začel uporabljati šele leta 2017, medtem ko je bil Sklep o določitvi del dimnikarjev, ki štejejo s povečanim tveganjem sprejet in je stopil v veljavo leta 1978. V 40 letih so zaradi tehnološkega napredka in modernizacije dimnikarske storitve postale v bistvenem delu zdravju neškodljive, ker se ne opravljajo v težkih in zdravju škodljivih pogojih. Razlaga zakonske določbe, ki jo nudi sodišče prve stopnje, lahko privede do nevzdržene situacije, saj sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve pravi, da tožena stranka v sodnem postopku ne more zaobiti zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje. Skladno z argumentacijo sodišča prve stopnje lahko le to odloča, ali se naziv konkretnega delovnega mesta ujema z nazivom delovnega mesta, uvrščenega na seznam delovnih mest, za katere se predvideva poklicno zavarovanje, pri tem pa ni pomembno, ali posamezni delavec dejansko opravlja storitve, ki so bile kot nevarne in zdravju škodljive mišljene v času sprejema Statuta/73. Pritožba ne oporeka stališču sodišča prve stopnje, da je že leta 1978 dimnikar del svojega delovnega časa porabil za administrativne zadeve in pot od stranke do stranke, vendar so bile te storitve neločljivo povezane z izvedbo dimnikarskih del. V zadnjih letih pa dimnikarji v okviru svojih nalog opravljajo tudi dela oziroma storitve, ki ne sodijo med dimnikarska dela. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in navaja, da so delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in za zdravje škodljivo, in delovna mesta, na katerih zavarovanci zaradi narave in teže dela po določenih letih starosti ne morejo več uspešno opravljati svoje poklicne dejavnosti, določena v ZDM, ki še vedno velja. Za ugotovitev, da na delovnem mestu dimnikar pri toženi stranki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, je potrebna odločitev komisije, ki pa še ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje in je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravnomočno odločitev v vzorčnem postopku v zadevi IV Pd 91/2020, saj v tem postopku obravnavana zadeva nima bistvenih posebnosti. Tožena stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Zato so neupoštevne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razmejitev nalog, ki predstavljajo delo v težkih in zdravju škodljivih pogojih, spremembo opravljanja dimnikarskih storitev v 40 letih, spremembo zakonske ureditve tega področja ter primerjavo z drugimi poklici.

7. Pravilno je sodišče prve stopnje kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar polni delovni čas in tako opravljal dela in naloge oziroma storitve, ki so s 13. členom Zakona o dimnikarskih storitvah (ZDimS; Ur. l. RS, št. 68/2016) opredeljene kot naloge, ki jih opravlja dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) veljala zavarovalna doba s povečanjem (12 mesecev za 16 mesecev), kar pomeni, da mu je tožena stranka dolžna, enako kot ostalim delavcem, plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje toženi stranki z izpodbijano sodbo, ob upoštevanju pravnomočne odločitve v vzorčnem postopku, pravilno naložilo, da tožnika za nazaj vključi v poklicno zavarovanje in za vtoževano obdobje sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje s KAD, po prispevnih stopnjah kot izhaja iz izreka sodbe.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti postopek do odločitve Ustavnega sodišča RS, ker je tožena stranka v zvezi z vzorčnim postopkom vložila ustavno pritožbo ter podala pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v delu ZPIZ-2. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da Ustavno sodišče RS s sklepom Up-257/23-7, U-I-50/23-5 z dne 29. 9. 2023 ustavne pritožbe ni sprejelo, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZPIZ-2 pa je zavrglo.

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožniku njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče je tožniku priznalo 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednosti točke 0,60 EUR) znaša 373,32 EUR. Tožena stranka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.