Jedro

Zakonska podlaga za denarno kaznovanje stranke, ki žali sodišče (oziroma drugo stranko ali udeleženca postopka), je 109. člen ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku (15. člen ZIZ). Ta določba je dodatno vsebino dobila s sodno prakso, iz katere izhaja, da je denarno kaznovanje za žalitev v sodnem postopku namenjeno obrambi ugleda in avtoritete sodišča, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter posplošenimi, z vidika obrambe pravic nepotrebnimi napadi na delo sodišča ali osebno na konkretnega sodnika vnaša vzdušje nezaupanja v delo sodišč. Stranka sicer lahko ostro, odprto in kritično ocenjuje delo sodišč in posameznega sodnika, vendar pa je treba kritiko izreči na spoštljiv način, tako da se ohranja dostojanstvo in avtoriteto sodišča. Če gre za splošno in pavšalno izražanje prezira do sodstva ali osebne napade na sodnika, ki nimajo zveze z odločitvijo v konkretni zadevi, je očitno, da tovrstne izjave nimajo nobene zveze z obrambo pravic stranke v postopku oziroma k tej obrambi v ničemer ne morejo prispevati. Tudi pri izjavah, ki pa bi lahko bile bistvene za odločitev v konkretni zadevi, mora stranka kritiko sodne odločbe ali ravnanja sodišča izreči na spoštljiv način tako, da ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča. Predlog sodnice C. C. za denarno kaznovanje je bil obravnavan kot nova zadeva in dodeljen drugi sodnici v skladu s sodnim redom, na podlagi tretjega odstavka 109. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje upnika A. A. kaznovalo z denarno kaznijo 200,00 EUR (dvesto evrov; I. točka izreka), in odločilo, da je upnik A. A. dolžan plačati v prejšnjem odstavku izreka sklepa izrečeno denarno kazen na transakcijski račun Okrajnega sodišča v Ljubljani, v roku 30 dni (II. točka izreka).

2. Upnik je proti sklepu vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da je sklep nepravilen in nezakonit. Citira del svoje vloge z dne 1. 6. 2020 in poudarja, da v njem nesporno ni niti ene besede, ki žali sodišče. Nerazumljivo je tudi, da je bila zadeva predana v reševanje sodnici istega sodišča, in sicer brez navajanja konkretnih razžalitev sodišča v citirani vlogi. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je namišljeni konstrukt žalitve sodišč. Odločitev je popolnoma arbitrarna in je upniku kršena pravica iz 23. člena Ustave RS, kot tudi pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, kaj je sodnica C. C. zapisala glede razžalitve pri predaji zadeve sodnici B. B. V sklepu citirana sodna praksa nima nič skupnega z obravnavno zadevo. V nadaljevanju upnik citira ustavno odločbo Up-185/14-19, U-I-51/16-19 z dne 28. 9. 2019. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa, v katerih se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo tudi na upoštevno sodno prakso in teorijo, kot bistveno izhaja, da sodišče v sodnem postopku ne more in ne sme dopuščati žalitev, saj je dolžno varovati red in dostojanstvo sodišča kot organa sodne veje oblasti. Prepoved žalitve sodišča po 109. členu ZPP stranki ne preprečuje, da navedbe v kontekstu konkretnega postopka podaja ostro, odprto in kritično, torej tudi ne pravice do kritike dela konkretne sodnice ali udeležencev v postopku. To izhaja iz njene pravice do svobode izražanja. Zakonska določba 109. člena ZPP pa določa mejo podajanja omenjene kritike. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavljajo očitki okrajni sodnici C. C. in drugim sodnicam o storitvi kaznivega dejanja protizakonitega in krivičnega sojenja ter očitki sodnicam in ostalim udeležencem v postopku o članstvu v hudodelski združbi, katere vodja je okrajna sodnica C. C., žaljive vrednostne ocene. Zapisi upnika v ničemer ne prispevajo k njegovemu uspehu v izvršilnem postopku, saj ne vsebujejo nobenega navajanja pravno pomembnih dejstev ali pravnih stališč v zvezi s konkretnim sodnim postopkom, niti ne vsebujejo procesno upoštevnih in substanciranih grajanj procesnih kršitev. Zato take izjave ne uživajo pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je upnik z načinom izražanja presegel dopustno mero svobode izražanja in posegel v pravice tretjih oseb. Ker pa je sodišče v primerih žalitve sodišča, strank in drugih udeležencev postopka dolžno postopati po določbah 109. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je upnika kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 200,00 EUR.

6. Višje sodišče z odločitvijo prvostopenjskega sodišča soglaša, prav tako s pravilno, natančno in razumljivo obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč za denarno kaznovanje v primeru žalitev sodišča v pravdnem oziroma izvršilnem postopku in jih tudi pravilno uporabilo v konkretni zadevi. Zakonska podlaga za denarno kaznovanje stranke, ki žali sodišče (oziroma drugo stranko ali udeleženca postopka), je 109. člen ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku (15. člen ZIZ). Ta določba je dodatno vsebino dobila s sodno prakso, iz katere izhaja, da je denarno kaznovanje za žalitev v sodnem postopku namenjeno obrambi ugleda in avtoritete sodišča, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter posplošenimi, z vidika obrambe pravic nepotrebnimi napadi na delo sodišča ali osebno na konkretnega sodnika vnaša vzdušje nezaupanja v delo sodišč. Stranka sicer lahko ostro, odprto in kritično ocenjuje delo sodišč in posameznega sodnika, vendar pa je treba kritiko izreči na spoštljiv način, tako da se ohranja dostojanstvo in avtoriteto sodišča.1 Če gre za splošno in pavšalno izražanje prezira do sodstva ali osebne napade na sodnika, ki nimajo zveze z odločitvijo v konkretni zadevi, je očitno, da tovrstne izjave nimajo nobene zveze z obrambo pravic stranke v postopku oziroma k tej obrambi v ničemer ne morejo prispevati. Tudi pri izjavah, ki pa bi lahko bile bistvene za odločitev v konkretni zadevi, mora stranka kritiko sodne odločbe ali ravnanja sodišča izreči na spoštljiv način tako, da ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča.2

7. V konkretni vlogi z dne 1. 6. 2020 (priloga A1 spisa), v zvezi s katero je sodišče prve stopnje upniku izreklo denarno kazen zaradi žalitve sodišča, je upnik grajal vodenje postopka s strani sodnice C. C., kar bi, kot rečeno, načeloma sicer lahko bilo dopustno, vendar pa nikakor ne na način, kot je to storil upnik. Svoje kritike namreč ni izrekel spoštljivo in korektno, temveč z očitno negativnimi vrednostnimi sodbami in hudimi ter povsem neutemeljenimi očitki sodnici C. C. in ostalim sodnicam ter tudi drugim udeležencem v postopku, da so člani hudodelske združbe in sodnica C. C. njena vodja, oziroma da so storili kaznivo dejanje. Ne le, da se s tako kritiko, ki je tudi povsem brez dejanske podlage, ruši avtoriteta sodstva, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je očitek kaznivega dejanja lahko tudi samostojno kaznivo dejanje, kadar je izrečen z namenom zaničevanja (162. člen Kazenskega zakonika KZ-1).

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je upnik v obravnavni zadevi presegel dopustno mejo svoje pravice do svobode izražanja in s tem tudi prekomerno posegel v avtoriteto in ugled sodstva. Pravilno mu je zato sodišče prve stopnje na podlagi 109. člena ZPP izreklo denarno kazen in pritožba takšne odločitve ne ovrže. Ob zgoraj povedanem je povsem neutemeljena pritožbena navedba, da upnikova vloga z dne 1. 6. 2020 ne vsebuje niti ene žaljive besede. Kot je bilo pojasnjeno, je upnik izrekel zelo hude žalitve na račun sodnic in drugih udeležencev v postopku, kar je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo in svojo odložitev tudi natančno obrazložilo. Pojasnilo je tudi, da je predlog za upnikovo kaznovanje podala okrajna sodnica C. C., ker je ocenila, da je izjava upnika v vlogi z dne 1. 6. 2020 v izvršilni zadevi I 3051/2018, ki se nanaša nanjo in druge sodnice ter udeležence v postopku, žaljiva, in so izpolnjeni pogoji za njegovo kaznovanje. Pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, kaj je sodnica C. C. navedla v predlogu za kaznovanje, zato ni mogoče slediti. Enako velja za pritožbeni očitek o kršitvi upnikove pravice do nepristranskega sojenja in arbitrarnosti odločanja prvostopenjskega sodišča, pri čemer višje sodišče še pojasnjuje, da je bil predlog sodnice C. C. za denarno kaznovanje obravnavan kot nova zadeva in je bil dodeljen drugi sodnici v skladu s sodnim redom, na podlagi tretjega odstavka 109. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Nazadnje upnik izpodbijanega sklepa ne more omajati niti s sklicevanjem na ustavno odločbo v zadevi Up-185/14-19 in U-I-51/16-9 z dne 28. 9. 2016. Bistvo navedene odločbe, ki se nanaša na kazenski postopek, je, da se denarna kazen, izrečena zaradi žalitve sodišča, ne sme spremeniti v zapor. V pravdnem oziroma izvršilnem postopku pa sprememba denarne kazni zaradi žalitve v zapor že pred izdajo ustavne odločbe Up-185/14-19 in U-I-51/16-9 ni bila dopustna (veljavni 11. in 109. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).3

9. Pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 VSL sklep II Cp 1871/2018 z dne 10. 10. 2018, ki se sklicuje na sklepa VS RS, II Upr 72/2016 in Cp 13/2017. 2 Sklep VS RS Cp 13/2017. Prim. tudi odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005. 3 Prim. odločba U-I-145/03.