Jedro

Neutemeljeno je revizijsko vztrajanje pri dejstvih, ki naj bi utemeljevale ugovor tožnikove sokrivde, ker je prvotoženec ta dejstva že v pritožbi prepozno uveljavljal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Toženca sta bila s kazensko sodbo spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe in obsojena na zaporno kazen, ker sta tožnika 11.10.1993 telesno poškodovala. Prizadejala sta mu rano vreznino na levi strani trebušne stene, površinsko vreznino želodčne stene, presekanino sedmega levega rebra, prerezanino leve prepone in vreznino baze levega pljučnega krila. Tožnik je preživel le zaradi urgentne kirurške operacije. Od obeh tožencev je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo polno odškodninsko odgovornost obeh tožencev, saj je zavrnilo drugotoženčev pavšalen ugovor o tožnikovi sokrivdi. Za telesne bolečine je tožniku prisodilo 1,000.000,00 SIT odškodnine, za strah 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1,500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 200.000,00 SIT, skupaj torej 3,000.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, presežno zahtevanih 2,400.000,00 SIT odškodnine za to škodo je zavrnilo, tožniku pa je prisodilo tudi vseh zahtevanih 59.840,00 SIT odškodnine za premoženjsko škodo.

Proti tej sodbi se je pritožil le prvotoženec. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da v pritožbi uveljavljani ugovor sokrivde ni utemeljen glede na v kazenskem postopku ugotovljene okoliščine, v katerih sta toženca ravnala naklepno. To je bil razlog tudi za zavrnitev pritožbeno novega ugovora za zmanjšanje odškodnine zaradi slabega pritožnikovega premoženjskega stanja. Ugotovilo je še, da prisojena odškodnina predstavlja primerno odškodnino v smislu 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Prvotoženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Sodišče bi moralo upoštevati tožnikovo sokrivdo, saj je neizpodbitno dejstvo, da je tožnik z dalj časa trajajočim izzivanjem povzročil prepir in fizični obračun. Sodišče je precenilo obseg nepremoženjske škode, saj izpodbijana odmera odstopa od dosedanje sodne prakse, zlasti pa je pretirana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ker tožnik praktično nima posledic.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi izdalo sodbo 11.11.1999, torej že po uveljavitvi novega ZPP. Zato bi prvotoženec v skladu s tretjim odstavkom 499. člena ZPP smel navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le še na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi tega zakona. Prvotoženec ugovora sokrivde v postopku na prvi stopnji sploh ni uveljavljal. To je storil le drugotoženec s povsem pavšalno trditvijo o tožnikovi sokrivdi. Prvi narok po uveljavitvi novega ZPP je bil 11.11.1999. Na njem toženca ne samo, da nista navajala novih dejstev ali predlagala novih dokazov, ampak tudi nista hotela ničesar izpovedati o poteku škodnega dogodka. Sklicevala sta se le na svoj zagovor v kazenskem postopku. V taki situaciji so bili lahko razlogi sodišča prve stopnje o neutemeljenosti takrat drugotoženčevega ugovora sokrivde povsem kratki. Prvotoženec je nato v pritožbi tudi sam uveljavljal ugovor tožnikove sokrivde in ga utemeljeval z novimi trditvami, kaj naj bi bil pravi razlog za škodno dejanje. Uveljavljanje novot v pritožbenem postopku je po prvem odstavku 337. člena ZPP dovoljeno le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do trenutka, do katerega je v postopku na prvi stopnji dovoljeno uveljavljati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Prvotoženec v pritožbi ni niti z besedo omenil, zakaj novih dejstev v zvezi z zatrjevano sokrivdo ni pravočasno uveljavljal v postopku na prvi stopnji. Zato se pritožbenemu sodišču s temi pritožbenimi trditvami ni bilo treba posebej ukvarjati. Njegovi razlogi, da v kazenskem postopku ugotovljene okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno naklepno, ne nudijo podlage za ugotavljanje tožnikove sokrivde, so bili materialnopravno pravilni in tudi zadostni. Zato je neutemeljeno revizijsko vztrajanje pri dejstvih, ki naj bi utemeljevala ugovor tožnikove sokrivde, ki pa jih je prvotoženec že v pritožbi prepozno uveljavljal. Razlogi sodišča druge stopnje o polni revidentovi odškodninski odgovornosti po vsem obrazloženem pomenijo pravilno uporabo materialnopravne določbe prvega odstavka 154. člena ZOR.

Neutemeljena je revizijska graja pravilne uporabe materialnega prava pri odločitvi o višini odškodnine. Sodišče prve stopnje je v svojih razlogih podrobneje opisalo obseg poškodbe, način in čas tožnikovega zdravljenja, trajanje in intenzivnost prestanih in bodočih telesnih bolečin, trajanje in intenzivnost strahu, v čem se kaže zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti in skaženost ter s tema oblikama škode povezane prestane in bodoče duševne bolečine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da prisojeni zneski za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi skupni znesek 3,000.000,00 SIT predstavljajo pravično denarno odškodnino, ki upošteva vse kriterije iz 200. člena ZOR, med njimi tudi ustrezno umestitev v prisojo odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo prvotoženčevo revizijo.