Jedro

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o ugovoru krajevne pristojnosti, ki ga je podala prvo tožena stranka. Drugo tožena stranka takšnega ugovora ni podala, zato s pritožbo ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, saj z njo zasleduje kvečjemu interes prvo tožene stranke.

Posebna krajevna pristojnost za sospornike je elektivna. Tožnik lahko izbira, pri katerem sodišču, ki bi bilo krajevno pristojno za posameznega sospornika, bo vložil tožbo.

Tožnik lahko vloži tožbo, s katero zajame več tožencev (sospornikov), pri sodišču, ki je krajevno pristojno za enega od njih, kljub temu, da ima morda z drugim tožencem sklenjen sporazum o krajevni pristojnosti.

Izrek

I. Pritožba drugo tožene stranke se zavrže. II. Pritožba prvo tožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Toženki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka, morata pa v 15 dneh nerazdelno tožeči stranki povrniti njene stroške v višini 641,96 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti, ki ga je v odgovoru na tožbo podala prvo tožena stranka.

2. Zoper sklep se pritožujeta ob toženki. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru krajevne pristojnosti in zadevo odstopi Okrožnemu sodišču v Kranju kot krajevno pristojnemu sodišču. Podrejeno predlagata, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki je nanju odgovorila. Drugo tožena stranka je odgovorila tudi na pritožbo prvo tožene stranke.

4. Pritožba drugo tožene stranke ni dovoljena. Pritožba prvo tožene stranke ni utemeljena.

K pritožbi drugo tožene stranke

5. Pravni interes za pritožbo je procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o pritožbi. Pritožba je nedovoljena in se zavrže, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji pritožba, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist, oziroma z drugimi besedami, pritožba bi pomenila izboljšanje njenega položaja.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o ugovoru krajevne pristojnosti, ki ga je podala prvo tožena stranka. Drugo tožena stranka takšnega ugovora ni podala, zato s pritožbo ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, saj z njo zasleduje kvečjemu interes prvo tožene stranke. Glede na tožbene navedbe (ki so bistvene za presojanje pristojnosti – drugi odstavek 17. člena ZPP) sta toženki toženi kot solidarna dolžnika in imata položaj navadnih materialnih sospornikov in ne enotnih ali nujnih sospornikov. Zato dejanja ali opustitve enega ne vplivajo na drugega (195. člen ZPP, prim. 196. člen ZPP). Prav tako ni jasno, čemu bi se drugo tožena stranka (v pritožbi) zavzemala za to, da ne bi bilo krajevno pristojno sodišče, kjer ima sama sedež. Drugo tožena stranka zato nima pravnega interesa za pritožbo. Posledično se njena pritožba zavrže (četrti odstavek 343. člena ZPP).

K pritožbi prvo tožene stranke

7. Ni sporno, da je bil med tožečo in prvo toženko sklenjen sporazum o krajevni pristojnosti, in sicer v 35. členu Podizvajalske pogodbe št.: X (v nadaljevanju: pogodba), po katerem bi bilo krajevno pristojno sodišče po sedežu prve toženke, to je Okrožno sodišče v Kranju.

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je za vsako toženko krajevno pristojno različno sodišče. Na podlagi sporazuma o krajevni pristojnosti je za prvo toženko pristojno Okrožno sodišče v Kranju, za drugo toženko pa po splošnih pravilih (48. člen ZPP) Okrožno sodišče v Ljubljani. Nadalje, da sta toženki solidarna dolžnika in navadna materialna sospornika. Navedeno pomeni, da je za odločanje o tožbenem zahtevku zoper obe toženki zaradi atrakcije pristojnosti (49. člen ZPP) krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je krajevno pristojno za drugo toženko. Sporazum o krajevni pristojnosti ne izključuje uporabe 49. člena ZPP. Iz zakona ne izhaja, da uporaba določil o izbirni krajevni pristojnosti ne pride v poštev v primeru sporazuma o krajevni pristojnosti, ki ga sklene tožeča stranka z enim, ne pa vsemi toženci.

9. Pritožba se v bistvu zavzema za to, da bi moralo biti zaradi sklenjenega sporazuma o krajevni pristojnosti med tožečo in prvo toženko tudi zoper drugo toženko za odločanje v sporu krajevno pristojno Okrožno sodišče v Kranju.

10. Višje sodišče takšnemu naziranju ne pritrjuje. V skladu z 49. členom ZPP je v primeru, če je z isto tožbo toženih več oseb (1. točka prvega odstavka 191. člena), pa zanje ni krajevno pristojno isto sodišče, pristojno sodišče, ki je krajevno pristojno za enega izmed tožencev; če so med njimi glavni in stranski zavezanci, pa sodišče, ki je krajevno pristojno za kakšnega glavnega zavezanca. Posebna krajevna pristojnost za sospornike je elektivna.1 Tožnik lahko izbira, pri katerem sodišču, ki bi bilo krajevno pristojno za posameznega sospornika, bo vložil tožbo. To pa ne drži v dveh primerih. Prvič, če so med sosporniki glavni in stranski zavezanci – v tem primeru se pristojnost določi po glavnem zavezancu. Izbirna krajevna pristojnost za sospornike pa je izključena tudi v primeru izključne krajevne pristojnosti za enega od tožencev.2

11. Sporazum o krajevni pristojnosti (69. člen ZPP) ne pomeni, da je pogodbeno dogovorjeno sodišče s tem postalo izključno krajevno pristojno sodišče.3 Kot procesna pogodba daje strankama upravičenje, ne pa dolžnosti, da vodita postopek pred sodiščem, ki ga določita za krajevno pristojnega. Izključna krajevna pristojnost je določena z zakonom. Zato posebna krajevna pristojnost za sospornike po 49. členu ZPP ni izključena, če ima tožnik sklenjen sporazum o krajevni pristojnosti le z enim od tožencev. Tožnik lahko vloži tožbo, s katero zajame več tožencev (sospornikov), pri sodišču, ki je krajevno pristojno za enega od njih, kljub temu, da ima morda z drugim tožencem sklenjen sporazum o krajevni pristojnosti.4

12. Prav tako sporazum o krajevni pristojnosti ne določa atrakcije pristojnosti, kot navaja prva toženka. Ima namreč le relativni učinek za pogodbeni stranki (in pravne naslednike), njegov učinek pa se ne razteza na druge sospornike, ki niso stranka te pogodbe.

13. Na podlagi povedanega so pritožbene navedbe neutemeljene. Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženki s pritožbo nista uspeli, zato sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Morata pa tožeči stranki solidarno povrniti njene stroške pritožbenega postopka, specificirane v stroškovniku v odgovoru na pritožbo. Ti zajemajo stroške odgovora na pritožbo (tar. št. 21/2 OT) – 850 točk, materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 22% DDV, skupno 641,96 EUR.

1 N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 123. 2 Prav tam. 3 Glej npr. sklep VSRS III R 29/2006 z dne 14.11.2006. 4 Glej tudi VSL sklep II Cp 165/2018 z dne 19.09.2018.