Jedro

Če za trošarinske izdelke, vnesene v režimu odloga plačila trošarine, trošarina ni obračunana in plačana v zakonsko določenem roku, je treba šteti, da so izdelki nezakonito sproščeni v porabo. Ker so kupci nezakonito sproščenega blaga solidarno odgovorni za plačilo trošarine, je revident, ki je kupil trošarinske izdelke, ki so bili nezakonito sproščeni v porabo, pravilno in zakonito zavezan k plačilu trošarine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Carinskega urada Murska Sobota z dne 23. 5. 2007, ki je postala dokončna z odločbo Ministrstva za finance z dne 28. 3. 2008, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ družbo A. A., d. o. o., in revidenta kot solidarna dolžnika zavezal k plačilu trošarine in okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida v skupnem znesku 24.164,64 EUR. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je družba A. A., d. o. o., od marca do maja 2005 prejemala trošarinsko blago od avstrijskega dobavitelja, vendar zanj carinskemu organu ni predložila trošarinskih dokumentov v potrditev, niti ni obračunala in plačala trošarine. Prvostopenjski organ je zato štel, da je prišlo do nezakonite sprostitve trošarinskih izdelkov v porabo. Kupec in dejanski prevzemnik blaga je bil revident. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijane odločbe, tožbene ugovore pa ocenjuje kot neutemeljene. Strinja se, da je v zadevi prišlo do nezakonite sprostitve trošarinskih izdelkov v porabo. Solidarni zavezanec za plačilo trošarine in okoljske takse je v takšnem primeru tudi kupec blaga. Sklicuje se na določbe Zakona o trošarinah – ZTro (Ur. l. RS, št. 103/2004-UPB2), in sicer na 4., 7., 8., 9., 13a., 16. in 17. člen. Glavne obravnave ni opravilo, ker za odločitev v tej zadevi pravno pomembno dejansko stanje med strankama ni sporno.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo revident vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu in zmotno uporabilo materialno pravo. Navaja, da je ugotovljenemu dejanskemu stanju vseskozi ugovarjal ter predlagal izvedbo določenih dokazov, zato je odločitev o neizvedbi glavne obravnave nezakonita. Meni, da v zadevi ostaja sporno, ali je prejemnik res potrdil prejem blaga na trošarinskih dokumentih, ki so spremljali pošiljko, kot tudi, ali so slovenski carinski organi potrdili trošarinske listine. Sporno je tudi, kako na odločitev vpliva dejstvo, da je avstrijski pošiljatelj blago najprej prodal tretji gospodarski družbi ter da je slovenski prejemnik blago kupil od nje in ne od pošiljatelja. Šele na podlagi pravilne presoje teh okoliščin bi bilo možno oceniti, ali je bil vnos blaga v Slovenijo zakonit oziroma ali je do nepravilnosti prišlo v Avstriji. Če so bile nepravilnosti strojene v Avstriji, bi morala biti trošarina obračunana samo tam in ne tudi v Sloveniji. Zatrjuje kršitev določb Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. 2. 1992, in sicer 20. člena ter tretjega odstavka 15. člena. Meni tudi, da je solidarna obveznost kupca za trošarinski dolg, ki nastane zaradi nezakonite sprostitve blaga v porabo oziroma nezakonitega vnosa blaga, v nasprotju z načelom sorazmernosti, v zvezi s čemer se sklicuje na mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora ECO/187 z dne 15. 3. 2007. 4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Ker je v obravnavanem primeru revident zavezan plačati 22.388,10 EUR (ter zamudne obresti) in to izpodbija v celoti, je ta pogoj izpolnjen.

7. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v predhodnem postopku, saj v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Iz dejanskih ugotovitev te zadeve izhaja, da je družba A. A., d. o. o., ki je imela status pooblaščenega prejemnika trošarinskih izdelkov, v Slovenijo vnesla trošarinske izdelke s spremljajočimi trošarinskimi dokumenti, da po njihovem vnosu nadzornemu carinskemu organu ni predložila trošarinskih dokumentov v potrditev ter da trošarine zanje ni obračunala in plačala.

9. Oseba s statusom pooblaščenega prejemnika (podobno kot imetnik trošarinskega dovoljenja in oseba s statusom nepooblaščenega prejemnika) ima pravico prejemati trošarinske izdelke iz drugih držav članic Evropske unije pod režimom odloga plačila trošarine. Prednost, ki jo ta status prinaša, je predvsem v tem, da omogoča trošarinskim zavezancem, da v drugih državah članicah pridobivajo trošarinske izdelke brez plačila trošarine, s čimer se izognejo dvojnemu plačilu trošarine. Trošarinska obveznost namreč praviloma nastane tudi državi, v kateri so izdelki vneseni oziroma sproščeni v porabo. Tudi iz ZTro izhaja, da prejemanje trošarinskih izdelkov pod režimom odloga plačila trošarine ne vpliva na nastanek trošarinske obveznosti v Sloveniji. V skladu z drugim odstavkom 13. a člena ZTro (v zvezi s 1. točko prvega odstavka istega člena) trošarinska obveznost za izdelke, vnesene iz druge države članice Evropske unije, nastane, ko so trošarinski izdelki sproščeni v porabo v Sloveniji. Glede na navedeno je trošarinska obveznost v obravnavnem primeru nastala, ko je revident, ki je bil kupec trošarinskih izdelkov, te prevzel. Hkrati s tem je za pooblaščenega prejemnika, ki je trošarinski zavezanec (1. točka 4. člena ZTro), nastala obveznost, da v zakonsko določenem roku obračuna (34. člen ZTro) in plača trošarino (35. člen ZTro). Ker tega ni storil, je tudi po presoji revizijskega sodišča v zadevi prišlo do nezakonite sprostitve trošarinskih izdelkov v porabo. V takšnih primerih je treba kot podlago za nastanek trošarinske obveznosti šteti izrecno določbo 1. točke prvega odstavka 16. člena ZTro, v skladu s katero obveznost za plačilo trošarine nastane tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito proizvedeni, pridobljeni, v posesti, prevažani, uporabljeni ali porabljeni oziroma sproščeni v porabo.

10. Po 6. točki tretjega odstavka 17. člena ZTro je oseba, ki mora plačati trošarino, tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Ker gre v obravnavnem primeru za izdelke v smislu 16. člena ZTro in ker je revident njihov kupec in prevzemnik, je za trošarinsko obveznost odgovoren tudi on. Njegova obveznost je solidarna, saj četrti odstavek 17. člena ZTro določa, da če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno.

11. Revizijski ugovor o neustavnosti solidarne odgovornosti ni utemeljen, saj po presoji revizijskega sodišča ureditev ne pomeni nesorazmernega posega v položaj kupcev izdelkov, ki so bili nezakonito sproščeni v porabo. Cilj, ki ga zasleduje takšna ureditev, je namreč utemeljen (zagotovitev, da so vsi trošarinski izdelki enako obremenjeni s tovrstno dajatvijo ter zagotavljanje proračunskih sredstev), poleg tega premoženjske posledice solidarne odgovornosti za posameznega dolžnika niso nujno dokončne, saj lahko ta zoper ostale solidarne dolžnike postavi regresni zahtevek pred pravdnim sodiščem.

12. Ni utemeljeno revidentovo sklicevanje na določbe Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. 2. 1992. Tretji odstavek 15. člena in nanj navezujoči 20. člen direktive urejata vprašanje odgovornosti za napake, ki se zgodijo med gibanjem trošarinskega blaga, v obravnavanem primeru pa ne gre za napake med gibanjem blaga, temveč za napake, storjene potem, ko je blago prispelo v Slovenijo.

13. Tudi ni utemeljen ugovor v zvezi z neopravljeno glavno obravnavo pred prvostopenjskim sodiščem. Revidentovi ugovori glede dejanskega stanja so se namreč nanašali na okoliščine primera, ki za odločitev niso pomembne, v takšnih primerih pa lahko sodišče (v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1) odloči brez glavne obravnave. Za odločitev v obravnavanem primeru namreč ni pomembno, kot zatrjuje revident, ali je zakoniti zastopnik prejemnika blaga (družbe A. A., d. o. o.) dejansko podpisal trošarinske dokumente ter ali so bili ti predloženi in potrjeni s strani nadzornega carinskega organa. Če bi se ugotovilo, kar želi dokazati revident, bi to pomenilo, da je bilo blago nezakonito vneseno v Slovenijo (namesto nezakonito sproščeno v porabo), kar pa na revidentovo odgovornost za plačilo trošarine ne bi vplivalo. Tudi ni pomembno, ali je avstrijski pošiljatelj napravil kakšno nepravilnost, saj je to stvar avstrijskega pravnega reda. Niti ni pomembno, ali je bilo trošarinsko blago pred vnosom v Slovenijo prodano še kakšni drugi osebi. Pomembno je le to, kdo je bil prejemnik blaga v Sloveniji in kdo njegov kupec.

14. Revizijsko sodišče je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. 15. Odločitev o stroških temelji na 165. in 154. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.