Jedro

Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 3. 2016 trdila, da je podaljšanje najemnega razmerja v skladu z njihovo vsakodnevno poslovno prakso. Nadalje je trdila, da tožena stranka najetega viličarja ni vrnila v skladu s pogodbo (3. 9. 2015), temveč šele 7. 9. 2015, zato ga je očitno potrebovala in uporabljala tudi po izteku dogovorjenih dveh dneh najema. Navedena trditvena podlaga, upoštevaje priznanje tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da je najeti viličar uporabljala tudi še dne 4. 9. 2015 (kar je po izteku pogodbeno dogovorjenih dveh dneh najema), kot je to tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča zadošča za uporabo določbe o molče obnovljenem najemnem razmerju iz 615. člena OZ. Navedeno določilo OZ določa, da se najem molče obnovi, če najemnik po preteku časa, za katerega je bila sklenjena najemna pogodba, še naprej uporablja stvar, najemodajalec pa temu ne nasprotuje. Šteje se, da je sklenjena nova najemna pogodba za nedoločen čas, z enakimi pogoji kot prejšnja (prvi odstavek 615. člena OZ). Upoštevaje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka najeti viličar uporabljala tudi še 4. 9. 2015, in upoštevaje določila Splošnih pogojev, ki so bila sestavni del sporne najemne pogodbe, da se trajanje najema konča z dnem, ko se najeti viličar fizično nahaja pri najemodajalcu, je bilo navedeno najemno razmerje 4. 9. 2015 molče obnovljeno in nato končano oziroma odpovedano z vrnitvijo viličarja dne 7. 9. 2015. Nadomestilo stroškov izterjave je določeno v pavšalnem znesku 40,00 EUR (drugi odstavek 14. člena ZPreZP-1) in predstavlja približek stroškov, ki bi jih imela tožeča stranka, če bi za pripravo obvestila o zamudi najela pooblaščenca odvetnika. Za uporabo navedene določbe oziroma pridobitev pravice do nadomestila stroškov izterjave zadostuje nastanek dolžnikove zamude (prvi odstavek 14. člena ZPreZP-1). Zato tožeči stranki ni treba zatrjevati in dokazovati elementov odškodninske odgovornosti, kot tudi ne dejanske višine stroškov izterjave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani I., III., V. in VI. točki potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 126037/2015 z dne 22. 10. 2015 v prvem odstavku izreka v veljavi za znesek 244,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 10. 2015 dalje (I. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je v prvem odstavku izreka za znesek 48,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2015 dalje razveljavilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema odločbe plačati znesek 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 10. 2015 dalje (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo 8,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 10. 2015 je zavrnilo (IV. točka izreka). Nadalje je odločil, da ostane navedeni sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka v veljavi (V. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema odločbe povrniti njene pravdne stroške v znesku 10,00 EUR, po poteku tega roka pa tečejo zamudne obresti v višini zakonske obrestne mere (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Smiselno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Uvodoma pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene očitke o zmotni presoji izvedenih dokazov. Z njimi tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. S pritožbenimi navedbami, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage za uveljavljanje svojega zahtevka, tožena stranka uveljavlja postopkovne kršitve določb 7. in 212. člena ZPP, to pa so tiste kršitve, ki imajo naravo relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar v sporih, kakršen je tovrstni, prav tako predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog. Prekoračitev trditvene podlage sicer lahko preraste v kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar v konkretnem primeru, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, temu ni tako.

8. Tožena stranka je uveljavljala tudi zmotno uporabo materialnega prava. Navajala je namreč, da sodišče prve stopnje v trditvah tožeče stranke ni imelo podlage za uporabo določb o obnovi najemnega razmerja iz 615. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Navedeno ne drži. Tožeča stranka je namreč v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 3. 2016 trdila, da je podaljšanje najemnega razmerja v skladu z njihovo vsakodnevno poslovno prakso. Nadalje je trdila, da tožena stranka najetega viličarja ni vrnila v skladu s pogodbo (3. 9. 2015), temveč šele 7. 9. 2015, zato ga je očitno potrebovala in uporabljala tudi po izteku dogovorjenih dveh dneh najema. Navedena trditvena podlaga, upoštevaje priznanje tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da je najeti viličar uporabljala tudi še dne 4. 9. 2015 (kar je po izteku pogodbeno dogovorjenih dveh dneh najema), kot je to tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča zadošča za uporabo določbe o molče obnovljenem najemnem razmerju iz 615. člena OZ. Navedeno določilo OZ določa, da se najem molče obnovi, če najemnik po preteku časa, za katerega je bila sklenjena najemna pogodba, še naprej uporablja stvar, najemodajalec pa temu ne nasprotuje. Šteje se, da je sklenjena nova najemna pogodba za nedoločen čas, z enakimi pogoji kot prejšnja (prvi odstavek 615. člena OZ). Upoštevaje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka najeti viličar uporabljala tudi še 4. 9. 2015, in upoštevaje določila Splošnih pogojev, ki so bila sestavni del sporne najemne pogodbe, da se trajanje najema konča z dnem, ko se najeti viličar fizično nahaja pri najemodajalcu, je bilo navedeno najemno razmerje 4. 9. 2015 molče obnovljeno in nato končano oziroma odpovedano z vrnitvijo viličarja dne 7. 9. 2015. Glede na navedeno je tožeča stranka upravičena zahtevati najemnino za celoten čas najema do 7. 9. 2015. Ker tožena stranka sami višini oziroma ceni dnevnega najema viličarja v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala, je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na plačilo najemnine (I. točka izreka izpodbijane sodbe), v celoti ugodilo.

9. V zvezi z očitkom, da bi sodišča prve stopnje moralo uporabiti 83. člen OZ, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da pridejo določbe OZ o razlagi pogodbe v poštev, če so določila le-te nejasna, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, oziroma tožena stranka v pritožbi niti ne navede konkretizirano, v čem naj bi bila ta nejasnost. 10. Nekonkretizirano in pavšalno tožena stranka uveljavlja tudi pritožbeni razlog protispisnosti, ter da so razlogi sodbe nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju (15. in 14. točka drugega odstavka 339. čelna ZPP). Protispisnost je podana le, če bi sodišče prve stopnje vsebini listine, zapisnika ali prepisa zvočnega posnetka pripisalo drugačno vsebino, kakršno ima na izvirnem papirju (nepravilen prenos podatka), česar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni storilo. Nadalje je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso v nasprotju, sodbo pa je tudi mogoče preizkusiti. Slednje velja tudi glede obrestnega dela zahtevka, saj iz razlogov izpodbijane sodbe nedvomno izhaja, da je tožeča stranka v zvezi z neplačano najemnino zaradi zamude s plačilom upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti (3. 10. 2015) plačila najemnine, kot izhaja iz vtoževanega računa št. 15-300-002989 z dne 7. 9. 2015 (A4) in kot jih je vtoževala tožeča stranka (od 4. 10. 2015 dalje), tožena stranka pa temu v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala. Tudi v zvezi z obrestnim delom zahtevka od nadomestila stroškov izterjave (14. člen Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih – ZPreZP-1), iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo zakonske zamudne obresti od dne, ko je tožena stranka prišla v zamudo, to je od dne 21. 10. 2015, kot jih je vtoževala tožena stranka. Tudi navedenemu obrestnemu delu zahtevka tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala. Razloge o obrestnem delu zahtevka torej izpodbijana sodba nedvomno ima in so le-ti preizkusljivi, zato nasprotni pritožbeni očitki niso utemeljeni.

11. V zvezi z zahtevkom za plačilo nadomestila stroškov izterjave v znesku 40,00 EUR (14. člen ZPreZP-1) je tožena stranka navajala, da bi morala tožeča stranka za njegovo utemeljenost zatrjevati posamezne elemente odškodninske odgovornosti. Ker tega ni storila, sodišče prve stopnje njenemu zahtevku ne bi smelo ugoditi. Nadomestilo stroškov izterjave je določeno v pavšalnem znesku 40,00 EUR (drugi odstavek 14. člena ZPreZP-1) in predstavlja približek stroškov, ki bi jih imela tožeča stranka, če bi za pripravo obvestila o zamudi najela pooblaščenca odvetnika. Za uporabo navedene določbe oziroma pridobitev pravice do nadomestila stroškov izterjave zadostuje nastanek dolžnikove zamude (prvi odstavek 14. člena ZPreZP-1). Zato tožeči stranki ni treba zatrjevati in dokazovati elementov odškodninske odgovornosti, kot tudi ne dejanske višine stroškov izterjave. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi za znesek 40,00 EUR (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

12. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti in sodbo v izpodbijani I., III., V. in VI. točki izreka v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

14. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, tožeča stranka pa s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).