Jedro

Pripoznava zastaranega dolga mora biti povsem jasna in določna, da bi lahko pomenila pripoznavo. Zastaranje namreč pomeni prenehanje možnost učinkovitega uveljavljanja zahtevka za pravno varstvo in samo izjemoma ta pravica lahko spet oživi. Ker po nastopu zastaranja odloča o izpolnitvi obveznosti le dolžnik, zakon zato dopušča, da le-ta s pisno pripoznavo doseže, da posledice zastaranja ne učinkujejo več. Ker pa je pisnost predpisana zaradi varstva dolžnika in ne upnika, zato pisna izjava, iz katere ne izhaja nedvoumno, katera obveznost se priznava, ne more imeti za cilj odpoved zastaranja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Četrta in peta tožena stranka sami nosita stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: (1.) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji 4., 5. in 6. tožena stranka nerazdelno plačajo 4.865,28 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.7.2000 dalje do plačila. Pod točko II. je odločilo o stroških celotnega postopka in tožečima strankama naložilo, da prvim petim toženim strankam nerazdelno plačata pravdne stroške v znesku 1.639,75 EUR, šesto toženi stranki pa v znesku 36,95 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V bistvenem navaja, da je izjava 4. in 6. tožene stranke bila sklenjena v pisni obliki, podana pripoznava zastaranega dolga pa je povsem jasna in določna ter je zastaranje s tem prekinjeno. Ker pravdne stranke drugih razmerij med seboj niso imele, se lahko predmet pripoznave z dne 7.6.2000 nanaša zgolj na vlaganja, katerih povračilo zahtevata tožeči stranki v tem postopku. Slednji v hišo tudi nista vlagali ničesar drugega, kar je bilo dobro znano tudi toženim strankam. Le-te tudi niso zatrjevale drugačne vsebine dogovora, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Tudi iz listine, to je preklica izjave z dne 11.9.2000, jasno izhaja, da gre za isti pravni temelj. Med strankami je bilo sporno zgolj to, kaj sploh so nujna vzdrževalna dela. Opozarja na dele izpovedi J. G. in O. Č.. Ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu za uspeh s tožbo na podlagi sklenjenega dogovora iz leta 2000, je prav tako zmotna, saj je tožeča stranka na prvem naroku dne 8.9.2008 dodatno navedla, da so vlaganja, ki so predmet tožbe, nujna vzdrževalna dela in sicer na skupnih delih hiše, ki so povečala tudi vrednost delov v solasti toženih strank – torej spodnjega dela hiše. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča, da gre pri vtoževanih vlaganjih za potrebe ureditve lastnega stanovanja tožečih strank. Sodišče je tudi povsem prezrlo, da so navedbe toženih strank v nasprotju z izpovedbama tožencev, saj nista izpovedala, da se izjava iz leta 2000 ne nanaša na vlaganja v hišo do vključno leta 1993. Tudi iz cenitve, ki jo je potrebno upoštevati kot navedbo tožeče stranke, izhaja vsebina opravljenih del in njihov obseg. Ali je ta dela mogoče šteti za nujna vzdrževalna dela, pa je stvar dokaznega postopka. Toženi stranki sta, ko sta bili zaslišani, povedali, da se izjava nanaša na povračilo nujnih vzdrževalnih del in da gre za dela po cenitvi, ki pa so med strankami sporna. Tožeča stranka je dokazala pravo vsebino izjave iz leta 2000 in s tem tudi utemeljenost svojega tožbenega zahtevka vsaj po temelju. Z odločitvijo je sodišče prikrajšalo tožečo stranko v dokaznem postopku dokazati pravo vsebino dogovora, ki je bil sklenjen med strankami in zapisan na tak način, ki pač omogoča različno razlago njegove vsebine. Storjena je bila absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

(3.) Četrta in peta tožena stranka sta na pritožbo odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) in v okviru takšnega preizkusa ugotavlja, da so pritožbeni očitki neutemeljeni. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Teh očitkov pritožba tudi sicer ne konkretizira. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, v njej pa so tudi navedeni vsi razlogi o pravno odločilnih dejstvih. Prav tako ni bila storjena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila sicer podana, če bi o odločilnih dejstvih obstajalo nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V kolikor se pritožbeni očitek nanaša na trditev, da naj bi bila protispisna ugotovitev sodišča, da gre pri vtoževanih vlaganjih za potrebe ureditve lastnega stanovanja, je potrebno v zvezi s tem pojasniti, da gre zgolj za povzetek trditev tožene stranke in ne za ugotovitev sodišča. (6.) Pravilno in popolno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da izjava z dne 27.6.2000 ne pomeni pisne pripoznave sicer zastarane terjatve tožnikov. Kot je bilo poudarjeno že v sklepu I Cp 833/2009 z dne 10.6.2009 in kar povzema v razlogih svoje sodbe tudi sodišče prve stopnje, mora biti pripoznava zastaranega dolga povsem jasna in določna, da bi lahko pomenila pripoznavo, za kar pa v konkretnem primeru ne gre (1). Zastaranje namreč pomeni prenehanje možnosti učinkovitega uveljavljanja zahtevka za pravno varstvo in samo izjemoma ta pravica lahko spet oživi. Ker po nastopu zastaranja odloča o izpolnitvi obveznosti le dolžnik, OZ zato v 341. členu dopušča, da le-ta s pisno pripoznavo doseže, da posledice zastaranja ne učinkujejo več. Ker pa je pisnost predpisana zaradi varstva dolžnika in ne upnika, zato pisna izjava, iz katere ne izhaja nedvoumno, katera obveznost se priznava, ne more imeti za cilj odpoved zastaranja. Drugačne pritožbene trditve o jasnosti in določnosti izjave na to ne morejo vplivati. Tudi obe toženi stranki, na katere izpovedi se pritožnik sklicuje, ob zaslišanju nista potrdili trditve tožnika, da se je izjava nanašala na vlaganja, ki so predmet tožbenega zahtevka. Samo dejstvo, da so bile tožene stranke pripravljene povrniti del nujnih vzdrževalnih del, še ne pomeni, da s tem priznavajo terjatev tožnika iz naslova vlaganj v streho, žlebove, dimnik in drugo, posebej upoštevajoč tudi to, da sta oba ob zaslišanju izrecno povedala, da del po cenitvi nista štela za nujna vzdrževalna dela in da glede del, ki niso nujna, ni bilo nikoli nobenega soglasja. Posledično je neutemeljeno tudi sklicevanje na preklic izjave z dne 11.9.2000 in na to, da drugih vlaganj v objekt ni bilo.

(7.) Pisnega dogovora med pravdnimi strankami o povračilu konkretnih vlaganj ni bilo. Tožena stranka je zatrjevala zgolj usten dogovor, ki naj bi se izrazil v zapisani izjavi z dne 27.6.2000, pri čemer je trdila, da gre za novacijo. Ne glede na razloge, ki jih je v sodbi navedlo sodišče prve stopnje in se nanašajo na pomanjkanje trditvene podlage, pritožbeno sodišče tem razlogom, ki jih sicer sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, dodaja še to, da tožeča stranka trditvenemu bremenu ni zadostila niti v pogledu zatrjevane novacije, ki bi sicer lahko pomenila podlago za tožbo, saj bi šlo za povsem novo obveznost, ki bi nadomestila prejšnjo (že zastarano). Po 323. členu OZ namreč (stara) obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Trditev v tej smeri pa pritožnik ni dal. Morebiten (usten) dogovor, ki ne predstavlja novacije, pa ne more vplivati na možnost učinkovitega uveljavljanja zahtevka za pravno varstvo že zastarane terjatve (341. člen OZ), zato sama vsebina morebitnega ustnega dogovora tudi ni pravno relevantna.

(8.) Odločitev sodišča, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, je glede na obrazloženo materialnopravno pravilna.

(9.) Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne procesne kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane odločitve paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(10.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, do povračila ni upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Glede stroškov, ki sta jih je za odgovor na pritožbo priglasili četrta in peta tožena stranka pa je odločilo, da nosita stroške sami, saj odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve (155. v zvezi s 165. členom ZPP).