Jedro

Ker zakon ne določa (več), da mora biti glede navajanja neresničnih podatkov oz. njihovega zamolčanja izkazan namen, so neutemeljeni tožbeni ugovori, v smislu katerih gre pri zamolčanem premoženju za malo vredne vrednostne papirje, na katere je tožnica pri vložitvi prošnje za brezplačno pravno pomoč pozabila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožničina zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Organ za BPP odločil, da se zavrne tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP), prosilka pa nadaljnjih šest mesecev po od pravnomočnosti te odločbe ne more ponovno zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prosilka dne 15. 3. 2011 vložila prošnjo za dodelitev BPP za pomoč v kazenskem postopku, ki je v teku pri Okrajnem sodišču v Lenartu pod opr. št. K 25546/2010. Po 20. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004 -UPB1 ter 23/08) se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilcev o premoženjskem stanju, ki jo poda pod kazensko in materialno odgovornostjo, pristojni organ za BPP pa po uradni dolžnosti pridobi potrebne podatke iz uradnih evidenc državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil in drugih oseb javnega prava, iz evidenc bank pri katerih ima stranka odprte svoje račune ter iz računov imetnikov, ki jih vodi Centralna klirinško depotna družba. Če je v prosilec v izjavi navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP (peti odstavek 20. člena ZBPP). V obravnavanem primeru je prosilka v obrazcu prošnje za dodelitev BPP navedla (obkrožila), da ni lastnica nobenih vrednostnih papirjev. Po vpogledu v uradno evidenco Klirinško depotne družbe pa organ za BPP ugotavlja, da je prosilka lastnica dveh vrednostnih papirjev X. To pomeni, da je prosilka v obrazcu za dodelitev BPP navajala neresnične podatke, ko je navedla oz. obkrožila, da ni lastnica vrednostnih papirjev. Kljub temu, da je v teku sodna izvršba za izterjavo denarne terjatve z rubežem in prodajo prosilkinih vrednostnih papirjev, sama prodaja še ni bila izvedena, kar pomeni, da je prosilka v tem trenutku še lastnica navedenih vrednostnih papirjev. Glede na navedeno je organ za BPP odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnica v tožbi navaja, da nikakor ni zavestno zatajila dveh delnic, ki sta sedaj osnova za zavrnitev BPP. Do prejema izpodbijane odločbe namreč sploh ni vedela oz. je pozabila, da ima kakršnekoli delnice oz. vrednostne papirje. Poleg tega je tržna vrednost navedenih delnic zanemarljiva, saj po njeni nestrokovni oceni skupaj znaša največ 15,00 EUR. Ob tem, da drugega premoženja nima, njuna vrednost v nobenem primeru ne bi vplivala na upravičenost do BPP. Sklicuje se na odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 1427/2003 in I Up 743/2006, kjer je Vrhovno sodišče odločilo, da prosilcu ni mogoče odreči oz. zavrniti prošnjo za BPP, če ni zavestno oz. namenoma zatajil svojega premoženja. Predlaga da sodišče, na podlagi opravljene glavne obravnave, odpravi izpodbijano odločbo in odloči, da se tožnici dodeli zaprošena BPP, tožena stranka pa ji je dolžna povrniti stroške postopka z zamudnimi obrestmi, oz. podredno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na tožbo ni posebej odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise zadeve.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena V obravnavanem primeru je Organ za BPP, glede na veljavno zakonsko ureditev v ZBPP, zakonito zavrnil tožničino vlogo za dodelitev BPP iz razloga, ker tožnica ni navedla vseh relevantnih podatkov glede premoženja, s katerim razpolaga.

V zvezi z obravnavano problematiko je v 20. členu ZBPP med drugim določeno, da se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo (prvi odstavek). Če je prosilec v (navedeni) izjavi navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni Organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP (peti odstavek). Kot navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju se (po upravno sodni praksi) šteje tudi zamolčanje relevantnih podatkov, kot je bilo to v obravnavanem primeru, ko tožnica ni navedla, da je lastnica 2 delnic – vrednostnih papirjev družbe X., kar je ugotovil šele upravni organ po uradnem vpogledu v podatke Centralne klirinško depotne družbe.

Glede na to, da zakon ne določa (več), da mora biti glede navajanja neresničnih podatkov oz. njihovega zamolčanja izkazan namen, so neutemeljeni tožbeni ugovori, v smislu katerih gre za malo vredne vrednostne papirje, na katere je tožnica pri vložitvi prošnje za BPP pozabila, njihovo upoštevanje (oz. navedba) pa ne bi vplivalo na njeno pravico do BPP. Zato je neutemeljeno tudi sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča v navedenih zadevah iz let 2003 in 2006, ki je bila vzpostavljena na podlagi drugačne pravne ureditve v 20. členu ZBPP. Medtem, ko je bila do pričetka uporabe novele ZBPP-2 (Ur. list RS št. 23/2008 z dne 7. 3. 2008, uporabljati se je začela 1. septembra 2008) v 20. členu ZBPP določena sankcija prepovedi vložitve prošnje za BPP le v primeru, če je prosilec namenoma navajal neresnične podatke zato, da bi mu bila BPP odobrena, pa je v sedaj veljavnem tekstu 20. člena ZBPP zakonodajalec izpustil namen ("namenoma navajal") in motiv (da bi mu bila odobrena BPP).

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/06 in 62/2010).

Upoštevaje navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnica v obravnavanem primeru v sporu ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške postopka.