Jedro

1. ZMZPP vsebuje formalna (kolizijska in procesna) pravila, s katerimi se med drugim določi pravo, ki ga je treba uporabiti za razmerja z mednarodnim elementom, ter pristojno sodišče in pravila postopka v posameznih primerih. Pravkar povedano utemeljuje sklep, da je za presojo časovne veljavnosti splošnega pravnega akta, ki vsebuje kolizijska pravila, odločilen trenutek, ko pride do sodnega spora, natančneje vložitve tožbe.

2. Tožeča stranka sicer ni dokazala, da bi se pravdni stranki v skladu z 19. členom ZUKZ dogovorili za uporabo avstrijskega prava, saj ni predložila Splošnih poslovnih pogojev avstrijskih kreditnih podjetij, na katere se slicuje v IX. točki pripravljalne vloge z dne

6.1.2004, vendar pa na avstrijsko materialno pravo odkazuje tako določilo 8. točke (ki velja za posojilno pogodbo, ki je kreditni bistveno podobna), kot 20. točka 20. člena ZUKZ.

3. Pri kontokorentnem načinu obračuna se obresti izračunavajo od vsakokrat zapadle neodplačane glavnice v skladu z načrtom odplačevanja kredita. Tako izračunane obresti se imenujejo efektivne obresti. Dolžnost izračuna efektivnih obresti predpisuje Avstrijski Zakon o bančništvu z dne 30.7.1993 (Zvezni uradni list, št. 532).

Efektivna letna obrestna mera je tisti celoletni dekurzivni odstotek, ki vzpostavlja računsko enakost med izplačanim kreditnim zneskom in celotno potrošnikovo obremenitvijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 151.560,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo, v 15. dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 34.633,34 EUR s 15,9 % rednimi obrestmi in 4,5 % zamudnimi obrestmi, oboje od 10.7.1996 do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in ji povrniti 1.354.320,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2004 do plačila. Višji (obrestni) tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti ugodilnemu delu sodbe se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke, ki ni bila podana od 27.8.2001 do 19.1.2004. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dejstvo, da je toženka le podpisala prošnjo za odobritev kredita na bančnem formularju je v nasprotju s prisilnim določilom 2. odstavka 6. člena Zakona o potrošniških kreditih (Ur. list RS št. 70/2000, ZPotK), po katerem mora biti kreditna pogodba sklenjena v pisni obliki. Prošnja za odobritev kredita kreditne pogodbe ne more nadomestiti. Tožena stranka je prošnjo za odobritev kredita podpisala v Ljubljani, zato ni logično, da je sodišče prve stopnje glede na določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. list RS, št. 56/99, ZMZPP) uporabilo slovensko pravo. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je bila pogodba sklenjena v prevari in bi jo moralo glede na določila 65. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) razveljaviti. Toženka ni vedela, da že izpolnitev in podpis obrazca pomeni dejansko sklenitev pogodbe, niti ni prejela prevedenih splošnih kreditnih pogojev.

Zavedena je bila tudi s strani direktorja podjetja O. d.o.o.. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugodilo zahtevku za 15,9 % pogodbene obresti, zato je sodba v tem delu neobrazložena. Tožena stranka dvomi v pravilnost obračuna 15,9 % efektivne obrestne mere za pogodbene obresti. Poleg tega ji potek izračuna ni bil pojasnjen.

Očitno je, da gre za oderuške obresti. Stališče sodišča prve stopnje, da ni bil zatrjevan subjektivni element oderuštva, ni pravilno.

Sodišče prve stopnje je nepravilno obračunalo in odštelo plačila Zavarovalnice Tilia. Od vsakega nakazila dalje bi moralo posebej obračunati vse obresti in jih odšteti ter nato odšteti razliko do višine plačila od glavnice, na zmanjšano glavnico pa nato računati obresti pri ponovnem plačilu. Ni jasno, na kakšni podlagi je upoštevalo 20,4 % letno obrestno mero in konformno metodo obračuna glede na zahtevek v tuji valuti in določilo 4,5 % zamudnih obresti.

Ugovor zastaranja je utemeljen, saj dopis z dne 20.7.1998 ne pomeni pretrganja zastaranja. Tožeča stranka ni upravičena do obračunavanja obresti na valuto EUR od 10.7.1996, saj tedaj ni prišlo do spremembe valutnega razmerja.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sedanja tožeča stranka univerzalna pravna naslednica prvotne tožeče stranke S. AG.

Sklicevanje tožene stranke na ZPotK ni utemeljeno. Listine, ki jo je sodišče prve stopnje štelo za pogodbo, toženka ni podpisala v Ljubljani. Sklicevanje na ZOR je brezpredmetno, saj je treba sporno kreditno pogodbo presojati po avstrijskem pravu. Trditve o prevari so nedovoljena pritožbena novota, enako pa velja za trditev o neizkazani višini prisojenih obresti. Ugovor zastaranja ni utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

1. Aktivna legitimacija tožeče stranke Aktivna legitimacija tožeče stranke Bank A.C. AG je podana. Iz uradnega potrdila z dne 4.1.2000 notarja dr. S.K. (priloga A11) izhaja:

- da je tožeča stranka na dan, ko je tožnica podpisala listino z dne

18.6.1993 (priloga A2), poslovala s firmo S. & CO Bankaktiengesellschaft;

- da se je 1.2.1995 firma tožeče stranke spremenila v S. AG;

- da se je 30.9.1998 firma tožeče stranke spremenila v SKWB S. AG.

Iz uradnega potrdila z dne 13.8.2002 notarja dr. H.J. (priloga A12) izhaja:

- da se je na podlagi pogodbe o razcepitvi in prevzemu z dne

27.8.2001 in ustreznega sklepa skupščine družbe odcepilo delno poslovanje SKWB S. AG s sedežem na Dunaju (obsegajoče podružnice 04,79 in 98) zaradi prevzema s strani C. AG s sedežem na Dunaju; - da se je na podlagi pogodbe o združitvi, sklenjene 12.7.2002, sklepa skupščine C. AG in sklepa skupščine B.A. AG družba C. kot prevzeta družba združila z B.A. AG kot prevzemnico; - da se je ob tej priložnosti firma B.A. AG spremenila v B.A.C. AG.

Iz izjave tožeče stranke z dne 19.1.2004 z notarsko overjenimi podpisi (priloga A54) izhaja: - da v delno poslovanje SKWB S. AG, obsegajoče podružnice 04, 79 in 98 zaradi prevzema s strani C. AG sodi tudi kredit, ki je predmet tega spora.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sedanja tožeča stranka B.A.C. AG univerzalna pravna naslednica prvotno tožeče stranke S. AG, pri čemer je pravno nasledstvo pravne naslednice nad prenešenim premoženjem nastopilo z vpisom statusnih sprememb v sodni register. Ker univerzalno pravno nasledstvo nastopi unu actu, ne da bi bil za prenos posamezne pravice ali stvari potreben poseben naslov ali pridobitni način, je pravno zgrešeno mnenje tožene stranke o pomanjkanju aktivne legitimacije od 27.8.2001 do 19.1.2004. Vse statusne spremembe so bile namreč perfektne že s samim vpisom v sodni register. Izjava z dne 19.2.2004 nima nobenega konstitutivnega učinka, ampak jo je tožeča stranka predložila za potrebe te pravde, v dokazne namene.

2. Časovna veljavnost kolizijskih pravil Ker je sporno materialno razmerje med pravdnima strankama nastalo v času veljavnosti Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. list SFRJ št. 43/82, ZUKZ),

28.7.2999 pa je pričel veljati ZMZPP, se je bilo treba uvodoma opredeliti glede vprašanja časovne veljavnosti kolizijskih pravil. Stališče sodišča prve stopnje, da je treba v tem sporu z mednarodnim elementom uporabiti ZUKZ, ne pa ZMZPP, je pravilno. ZMZPP nima prehodnih določb, zato se je bilo treba pri iskanju rešitve nasloniti na spoznanja pravne teorije. ZUKZ oziroma ZMZPP vsebujeta formalna (kolizijska in procesna) pravila, s katerimi se med drugim določi pravo, ki ga je treba uporabiti za razmerja z mednarodnim elementom, ter pristojno sodišče in pravila postopka v posameznih primerih.

Pravkar povedano utemeljuje sklep, da je za presojo časovne veljavnosti splošnega pravnega akta, ki vsebuje kolizijska pravila, odločilen trenutek, ko pride do sodnega spora, natančneje vložitve tožbe. Ker je tožeča stranka tožbo vložila 4.9.1998, torej v času veljavnosti ZUKS, pridejo v poštev kolizijske norme tega zakona.

3. Materialno pravo, ki ga je treba uporabiti za rešitev spornega razmerja

Tožeča stranka sicer ni dokazala, da bi se pravdni stranki v skladu z

19. členom ZUKZ dogovorili za uporabo avstrijskega prava, saj ni predložila Splošnih poslovnih pogojev avstrijskih kreditnih podjetij, na katere se slicuje v IX. točki pripravljalne vloge z dne 6.1.2004, vendar pa na avstrijsko materialno pravo odkazuje tako določilo 8. točke (ki velja za posojilno pogodbo, ki je kreditni bistveno podobna), kot 20. točka 20. člena ZUKZ. Listina z dne 18.6.1993 ima pravno naravo trdne ponudbe z veljavnostjo dveh mesecev. Pravdni stranki sta se glede sprejema ponudbe dogovorili, da se šteje za sprejeto, ko bo toženki kot kreditojemalki nakazan kreditni znesek.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka pa tega ne izpodbija, se je to zgodilo 21.6.1993 v poslovnih prostorih tožeče stranke v Gradcu v Avstriji (priloga A21), s čimer je bila sklenjena pogodba. Ker je imel posojilodajalec ob prejemu ponudbe sedež v Avstriji, subsidiarna navezna okoliščina iz 8. točke 2. člena ZUKZ napotuje na uporabo avstrijskega prava.

Ker je treba sporno razmerje presojati po avstrijskem pravu, so neutemeljeni vsi ugovori tožene stranke, ki jih skuša podkrepiti z argumenti, temelječimi na slovenskem pravnem redu. V konkretnem primeru se tako ni mogoče opreti ne na ZpotK ne na ZOR (glede obresti, zatrjevane prevare, zastaranja in oderuštva), zato se pritožbeno sodišče s pritožbenimi navedbami, katerih bistvo je, da bi bilo treba določene pravnorelevantne dejanske okoliščine subsumirati pod ustrezne pravne norme slovenskega pravnega reda, ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati. Zaradi jasnosti in popolnosti pa vendarle dodaja, da sporna kreditna pogodba ne more predstavljati pogodbe o potrošniškem kreditu, saj je toženka ni sklenila kot fizična oseba za namene izven poklicne ali pridobitne dejavnosti, ampak kot samostojna podjetnica za razširitev svoje pridobitne dejavnosti (primerjaj z 2. odstavkom 2. člena ZpotK). Poleg tega trditve o prevari tožene stranke predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je zaradi tega neupoštevna (1. odstavek 337. člena ZPP).

4. Veljavnost Splošnih pogojev tožeče stranke Toženka je s podpisom ponudbe z dne 18.6.1993 pristala tudi na Splošne kreditne pogoje tožeče stranke, ki so sestavni del pogodbe, zato jo ti brez dvoma zavezujejo. Razobešeni so bili v vseh poslovnih prostorih banke, kjer so blagajne za poslovanje s komitenti, kar pomeni, da bi se toženka z njihovo vsebino lahko seznanila, če bi hotela. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da je zatrjevano nepoznavanje nemškega jezika okoliščina, ki izhaja iz sfere tožene stranke. Če je v poslovanju s tujo pravno osebo kljub neznanju tujega jezika podpisovala listine v tujem jeziku, gre tako ravnanje v njeno breme.

5. Ugovor zastaranja Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi toženka morala začeti odplačevati kredit 1.8.1993, vendar je prvi obrok plačala šele

27.10.1993. Zaradi zamude s plačilom več kot šest tednov je v skladu s tč. IV/2 Splošnih kreditnih pogojev tožeče stranke celotni dolg zapadel v plačilo 13.9.1993. Upoštevajoč, da je tega dne pričel teči 30-letni zastaralni rok paragrafa 1478 Občega državljanskega zakonika (ODZ), zastaranje pa je bilo pretrgano z vložitvijo tožbe 4.9.1998 (primerjaj s paragrafom 1497 ODZ), se pokaže, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi s podrejenim argumentom sodišča prve stopnje o pretrganju zastaranja pred vložitvijo tožbe, to je

20.7.1998, ko je toženka preko svojega pooblaščenca z dopisom pripoznala višino negativnega salda na dan 10.3.1997 (priloga A7).

6. Obrestna mera pogodbenih in zamudnih obresti in ugovor oderuških obresti

Obrazložitev odločitve sodišča prve stopnje glede obrestnega zahtevka tožeče stranke (zadnji odstavek na 4. strani in 1. odstavek na 5. strani sodbe, list. št. 92 in 93) sicer ni obširna, vendar pa ji glede na posplošenost ugovora tožene stranke v tem delu, "ki se ji je zdel uporabljeni matematični način obračunavanja obresti sporen" (VIII. tč. pripravljalne vloge, list. št. 72), ni mogoče očitati pomanjkljivosti v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pravdni stranki sta se dogovorili, da se prejeti kredit obrestuje po 9,1 % letni obrestni meri za pogodbene obresti. Ker sta se sporazumeli za mesečno odplačevanje v 60 obrokih, velja II/1. tč.

Splošnih kreditnih pogojev tožeče stranke, ki določa, da se kreditni račun, ki se odpre za kreditojemalca, obrestuje kontokorentno ob koledarskem četrtletnem zaključku računa. Pri kontokorentnem načinu obračuna se obresti izračunavajo od vsakokrat zapadle neodplačane glavnice v skladu z načrtom odplačevanja kredita. Tako izračunane obresti se imenujejo efektivne obresti. Dolžnost izračuna efektivnih obresti predpisuje Avstrijski Zakon o bančništvu z dne 30.7.1993 (Zvezni uradni list, št. 532). Efektivna letna obrestna mera je tisti celoletni dekurzivni odstotek, ki vzpostavlja računsko enakost med izplačanim kreditnim zneskom in celotno potrošnikovo obremenitvijo (4. odstavek 33. člena Zakona o bančništvu). To v sporni zadevi konkretno pomeni, da je 9,1% obrestna mera fiktivnih obresti pri mesečnem odplačevanju in odplačilni dobi petih let ekvivalentna 15,9 % obrestni meri efektivnih obresti. Kakšna točno je višina efektivnih obresti glede na znane parametre obrestne mere fiktivnih obresti in odplačilno dobo, izhaja iz tabele, ki je sestavni del Zakona o bančništvu. Kot že rečeno, pa tožena stranka v zvezi s tem ni imela nobene konkretne pripombe.

Dogovor o obrestni meri (seštevek obrestne mere zamudnih obresti in pogodbenih obresti znaša 20,4 %) bi bil nedovoljen le v primeru, če bi šlo za "oderuško ali grobo oškodujoče pogodbeno določilo", kot to določa paragraf 879 ODZ. Oderuštvo po citirani normi obstaja, če nekdo izkorišča lahkomiselnost, stisko, slaboumnost, neizkušenost ali razburjenje drugega tako, da mu ta obljubi nasprotno dajatev, katere premoženjska vrednost je v opaznem nesorazmerju z vrednostjo dajatve.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je trditvena podlaga tožene stranke, kar zadeva oderuške obresti, pomanjkljiva vsaj v tistem delu, ki se nanaša na subjektivni element oderuštva, katerega vsebino predstavlja zloraba položaja prikrajšanca s strani oziroma na račun izkoriščanega (primerjaj s sodbo avstrijskega Vrhovnega sodišča z dne 23.11.2000, 6 Ob 281/00 t, priloga A 31).

V skladu s III. točko Splošnih kreditnih pogojev tožeče stranke v času zamude tečejo tudi zamudne obresti v višini 4,5 % letno.

7. Pravilnost obračuna delne izpolnitve tožene stranke Način, kako je sodišče prve stopnje obračunalo delna plačila tožene stranke po 12.6.1995 v višini 80.815,00 ATS, je materialnopravno pravilen. Kot je bilo že omenjeno, je tožeča stranka sporni kreditni račun vodila kontokorentno in obresti pripisovala ob koncih kvartalov. Iz izvlečka konta (priloga A27) izhaja, da sporna delna plačila zavarovalnice T. od 10.8.1995 do 18.7.1996 v neprerekani skupni višini 80.815,00 ATS niso zadoščala niti za poplačilo nateklih (pogodbenih in zamudnih) obresti, zato zmanjšanje glavnice na račun plačanih zneskov ne pride v poštev.

8. Konverzija valute ATS v EUR Z uredbo sveta Evropske unije, ki je bila uveljavljena 1.1.1999, je bilo določeno fiksno in nespremenljivo menjalno razmerje med valutama avstrijski šiling in evro, ki znaša: 1 EUR = 13,7603 ATS. Ker je bilo v državah, ki so sprejele valuto evro, sprejeto načelo ohranitve veljavnosti vseh obstoječih pogodb, tožena stranka tožeči stranki dolguje obresti od glavničnega zneska v valuti evro tudi za obdobje pred uveljavitvijo te valute.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa ni nobene uveljavljane ne po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroškovni izrek temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Stroški za odgovor na pritožbo so bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP), odmerjeni pa so v skladu z Zakonom o sodnih taksah in veljavno Odvetniško tarifo. Obsegajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo in sodno takso za odgovor na pritožbo ter znašajo 151.560,00 SIT.