Jedro

Zakonsko definicijo terjatve je treba razumeti v skladu s ciljem postopka zaradi insolventnosti dolžnika in je ne gre enačiti z zahtevkom, ki ga obravnava sodišče. Zato jo je treba dopolniti tako, da je kot terjatev v smislu ZFPPIPP šteti le tisto terjatev, ki neposredno vpliva na premoženje insolventnega dolžnika in s tem na obseg stečajne mase. Samo takšne nedenarne terjatve upnika do insolventnega dolžnika pa se po prvem odstavku 253. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka pretvorijo v denarne terjatve. Ker je namen prijave terjatve v stečajnem postopku udeležba upnika pri delitvi stečajne mase, zato za tiste terjatve, ki ne bodo poplačane iz stečajne mase, določbe ZFPPIPP o prijavljanju terjatev v stečajno maso ne veljajo. S tožbo je tožeča stranka postavila zahtevek na izpolnitev pogodbe in izročitev listin. Ker ta tožbeni zahtevek nedvomno nima takšne narave, ki bi neposredno vplivala na premoženje tožene stranke in s tem na obseg stečajne mase, zato zanjo določba prvega odstavka 253. člena ZFPPIPP ne velja, posledično pa tudi ne veljajo določbe ZFPPIPP o prijavljanju terjatev v stečajno maso.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 710/2013 z dne 22. 9. 2014 izreklo: “I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki (se) glasi: “Tožena stranka C. d. d. - v stečaju, je dolžna na podlagi pogodbe št. ... in Aneksa št. ..., izročiti tožeči stranki P. d. d.: - za pridobitev uporabnega dovoljenja za objekt zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja U. L., št. ... z dne 28. 10. 2010: - geodetski načrt novega stanja zemljišča po končani gradnji, - dokazilo o zanesljivosti objekta in - druge podatke in dokazila oz. vso tehnično dokumentacijo za tehnični pregled v skladu z določbami ZGO-1, - za pridobitev uporabnega dovoljenja za objekt zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja U. L., št. ... z dne 11. 11. 2010: - geodetski načrt novega stanja zemljišča po končani gradnji, - dokazilo o zanesljivosti objekta in - druge podatke in dokazila oz. vso tehnično dokumentacijo za tehnični pregled v skladu z določbami ZGO-1, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno plačilo.” II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati 1.704,10 EUR pravdnih stroškov, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev, pa do plačila.”

2. Tožeča stranka z 2. 12. 2014 pravočasno vloženo pritožbo (s prilogo A 13) izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh 3 pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo prve stopnje spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenih stroškov, v roku 8 dni po prejemu odločbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno plačilo.

3. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

4. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo (tudi na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP)), zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, se pritožbeno sodišče s preostalima uveljavljenima pritožbenima razlogoma (bistvena kršitev določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 338. člena ZPP) ter zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP)) ni (posebej) ukvarjalo.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke (med drugim) obrazložilo takole: “Materialnopravno podlago za odločanje v predmetni zadevi predstavlja Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Navedeni zakon v drugem odstavku 59. člena določa, da mora upnik v stečajnem postopku prijaviti svojo terjatev do insolventnega dolžnika v treh mesecih po objavi oklica o začetku tega postopka. V 252. členu določa, da pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, če ni v zakonu za posamezen primer določeno drugače. Nedenarna terjatev upnika do stečajnega dolžnika se z začetkom stečajnega postopka pretvori v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 253. člena ZFPPIPP).” (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Sodišče je z vpogledom v elektronski spis oziroma v posamezna procesna dejanja, ki se pri Okrožnem sodišču v Mariboru vodi pod opr. št. St 30/2011, ugotovilo, da je bil oklic o začetku postopka stečaja nad toženo stranko objavljen 23. 2. 2011, tako da se je trimesečni rok za prijavo terjatev iztekel dne 23. 5. 2011. Po navedbah tožeče stranke so bila gradbena dela na gradbišču končana do 17. 1. 2011, ko je bil opravljen pregled dokumentacije za tehnični pregled “južnega uvoza v P.”, na katerem je bilo ugotovljeno, da izvajalec del (tožena stranka) še ni dostavil dokumentacije za izvedbo tehničnega pregleda, da niso dostavljene ustrezne izjave podizvajalcev za opravljena dela vhodne ograje in drsnih vrat, da ni dopolnjena vodilna mapa dokazila o zanesljivosti s kazalom elektro del, da ni geodetskega posnetka s certifikatom in vrisanimi vsemi izvedenimi komunalnimi vodi v območju platoja in ceste ter da izvajalec ni dostavil dokazila o zanesljivosti za objekt vratarnice z vsemi potrebnimi atesti in meritvami. Na “sestanku” je bil napravljen zapis (priloga A 8) iz katerega je razvidno vse navedeno. Poleg tega pa je iz zapisa razvidno tudi, da je bilo dogovorjeno, da se izvajalcu zaradi vseh navedenih pomanjkljivosti zadrži izplačilo po končni situaciji v skupnem znesku 25.955,00 eurov, kar po izpovedbi priče M. predstavlja znesek, ki ga je predlagal naročniku del (tožeči stranki) nadzor in predstavlja zneske, ki bi morali biti plačani podizvajalcem, da bi izročili dokumentacijo. Za določitev končnega zneska je tožeča stranka seštela določene vrednosti za vsako pomanjkljivost oziroma neizvedeno delo. Priči K. in P., ki sta bili prisotni na sestanku dne 17. 1. 2011, sta pojasnili, da so bila vsa dela fizično izvedena, vendar ni bila predana dokumentacija, kot je bila zapisana na zapisu z dne 17. 1. 2011. Iz navedenega je mogoče sklepati, da ima tožeča stranka do tožene stranke zahtevek iz naslova izstavitve določene dokumentacije, pri čemer pa gre, po prepričanju sodišča in kot bo obrazloženo v nadaljevanju, za terjatev, ki jo je mogoče pretovoriti v denarno terjatev in za katero nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka.” (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Tožeča stranka je navajala, da gre pri njeni terjatvi za takšno nedenarno terjatev, ki je ni mogoče denarno ovrednotiti oziroma po njenih navedbah tehnične dokumentacije, ki bi jo tožena stranka morala dostaviti, ne more nadomestiti noben denar. Sodišče v tem delu ni sledilo tožeči stranki, saj so zaslišane priče prepričljivo in vse smiselno enako izpovedale, da bi bilo mogoče manjkajočo tehnično dokumentacijo pridobiti tudi na drug način, kot je na primer poplačilo podizvajalca, ki bi izročili manjkajočo dokumentacijo oziroma izvedba določenih del z novim izvajalcem, ki bi izročil ustrezno tehnično dokumentacijo. Ob tem je jasno, da bi za plačilo z denarjem bilo mogoče doseči enak učinek, torej pridobiti potrebno dokumentacijo. Priče T., K. in P. so sicer izpovedale, da lahko za montirano opremo (konkretno vrata) izda dokazilo o zanesljivosti oziroma skladnosti le izvajalec del (monter konkretnih vrat), vendar pa so vse priče tudi izpovedale kako se lahko postopa v primeru, da izvajalec teh izjav ne da in sicer tako, da se plača direktno izvajalcu (v konkretnem primeru podizvajalcu tožene stranke) ali pa da se naroči novo opremo in nato izvajalec, ki izvede novo opremo in dela za montažo, izda potrebne izjave in dokazila. Priča K. je pojasnila, da so se v konkretnem primeru podizvajalci tudi že obrnili na tožečo stranko in ji ponudili, da so v zameno za plačilo izvedenih del pripravljeni izročiti tehnično dokumentacijo, vendar do končnega dogovora ni prišlo. Sodišče je tako sledilo izpovedbam prič, ki so potrdile navedbe tožene stranke, da je terjatev tožeče stranke takšna terjatev, ki jo je mogoče pretvoriti v denarno terjatev in bi jo zato tožeča stranka morala pravočasno prijaviti v stečajni postopek, kjer bi bila obravnavana.” (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Tožeča stranka je tudi navajala, da je terjatev, ki je predmet njenega zahtevka takšna terjatev, ki neposredno ne vpliva na stečajno maso in je tudi iz tega razloga ni potrebno prijaviti v stečajni postopek. Zahtevek tožeče stranke za izročitev listin, je po prepričanju tožeče stranke, vsekakor takšna terjatev, ki je ni mogoče pretvoriti v denarno terjatev in nikakor ne vpliva na obseg stečajne mase. Pri tem se je sklicevala na podobnost, oziroma je vlekla vzporednice s terjatvami na izpraznitev in izročitev nepremičnine. Kot je sodišče že zgoraj ugotovilo, pri terjatvi tožeče stranke ne gre za takšno terjatev, ki je ni mogoče pretvoriti v denarno terjatev. V izogib ponavljanju sodišče na tem mestu pojasnjuje le to, da je pritrdilo navedbam tožene stranke in sledilo izpovedbam prič, ki so prepričljivo pojasnile, kako je mogoče, seveda ob predpostavki določenega denarnega plačila, nadomestiti manjkajočo tehnično dokumentacijo. Poleg tega pa sodišče še pojasnjuje, da je tudi sama tožeča stranka svojo terjatev denarno ovrednotila, ne samo za potrebe določitve vrednosti spornega predmeta v tem postopku, ampak že prej, saj so vrednosti posameznih del oziroma protivrednosti za vsako posamezno dokumentacijo oziroma neizvedeno delo opredeljene že v zapisniku z dne 17. 1. 2011, torej že veliko prej, preden je bil predmetni spor sprožen in v času, ko bi tožeča stranka terjatev lahko uveljavljala v stečajnem postopku. Prav tako pa je tožeča stranka od tožene stranke že ob njeni “zavrnitvi” končne situacije (dopis z dne 28. 1. 2011; priloga B 7) zahtevala izdajo dobropisa za obračunana in neizvedena dela v višini 25.955,00 eurov. Glede na to, da je zahtevek tožeče stranke v tem postopku mogoče pretvoriti v denarno terjatev, kot je bilo ugotovljeno, bi tožeča stranka terjatev morala prijaviti v stečajni postopek in zato takšna terjatev vsekakor vpliva na stečajno maso, saj v kolikor bi jo stečajni upravitelj priznal, bi bila ob morebitnih sredstvih v stečajni masi poplačana (tudi če samo delno). Zato v tem primeru ne gre za terjatev, ki ne vpliva na stečajno maso, kot to zatrjuje tožeča stranka.” (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “V zvezi z obravnavano terjatvijo pa po prepričanju sodišča tudi ni mogoče povzeti analogije s terjatvijo na izpraznitev in izročitev nepremičnine, kot to zatrjuje tožeča stranka. Pri slednjih terjatvah gre namreč za interes upnika, da pridobi točno določeno nepremičnino in ne katerokoli nepremičnino, ki bi zadovoljila njegov interes, pri zahtevku za izročitev dokumentacije potrebne za opravo tehničnega pregleda, kot je postavljen v konkretni zadevi, pa tožeča stranka sicer vztraja, da bi morala dobiti točno določeno dokumentacijo od točno določenih izvajalcev, vendar je tožena stranka uspešno dokazala, in sodišče ji v tem tudi pritrjuje, da bi lahko tožeča stranka za opravo tehničnega pregleda pridobila potrebno in ustrezno dokumentacijo tudi od drugih izvajalcev oziroma na drug način, kar pritrjuje dejstvu, da ne gre za zahtevek za izročitev točno določene dokumentacije in tako analogija z zahtevkom za izročitev listin ni mogoča.” (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); ter “Glede na vse navedeno je tako sodišče presodilo, da gre pri zahtevku tožeče stranke za terjatev (terjatev je pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev; nedenarna terjatev je terjatev upnika od dolžnika zahtevati izpolnitev nedenarne dajatve ali izvedbo storitve; tako 20. člen ZFPPIPP), ki je sicer opredeljena kot nedenarna terjatev, vendar jo je mogoče pretvoriti v denarno terjatev in tako tudi za to terjatev z začetkom stečajnega postopka nastopijo pravne posledice po 253. členu ZFPPIPP. Upniki morajo v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo (prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP). Če upnik zamudi rok za prijavo terjatev iz prvega, drugega, tretjega ali četrtega odstavka 296. člena ZFPPIPP, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP). Še toliko bolj pa to velja, v primerih, ko stranka terjatve sploh ne prijavi. Ker tožeča stranka svoje terjatve do tožene stranke, za katero je bilo ugotovljeno, da jo je mogoče pretvoriti v denarno terjatev in da bi imela vpliv na stečajno maso, v zakonsko določenem roku treh mesecev od oklica začetka stečajnega postopka nad toženo stranko (to je do 23. 5. 2011) ni prijavila, je torej njena terjatev do tožene stranke prenehala, zato je sodišče odločilo, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.” (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Tožeča stranka pa v pritožbi utemeljeno navaja: “Izpodbijana odločitev ni pravilna. Tožeča stranka primarno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Kljub temu, da je tožeča stranka navajala, da gre pri njeni terjatvi za takšno nedenarno terjatev, ki jo ni mogoče denarno ovrednotiti oz. po njenih navedbah tehnične dokumentacije, ki jo je tožena stranka bila zavezana dostaviti oz. izročiti tožeči stranki, ne more nadomestiti noben denar, saj se z denarjem ne more opraviti tehnični pregled, niti pridobiti uporabno dovoljenje, sodišče pravnega vprašanja za kakšno nedenarno terjatev gre v obravnavani pravdi, ni pravilno rešilo. To pa zato, ker je zmotno uporabilo določbe ZFPPIPP, predvsem pa prvi odst. 253. čl. tega zakona. Ravno zaradi teh postopkov, v zvezi s tehničnim pregledom in pridobitvijo uporabnega dovoljenja, ki pomeni formalno pravni zaključek neke gradnje in pridobitev teh dovoljenj ZGO-1 nalaga investitorju, torej tožeči stranki, pa je tožena stranka bila po pogodbi tožeči stranki dolžna izročiti v pogodbi in v zahtevku navedeno dokumentacijo. Nepravilno je ravnanje sodišča, ko je za odločitev o naravi oz. vrsti nedenarne terjatve torej v bistvu o pravnem vprašanju oz. glede vprašanja uporabe materialnega prava, kot odločilen razlog za svojo odločitev navedlo, da sodišče ni sledilo navedbam tožeče stranke glede vrste nedenarne terjatve, saj naj bi po ugotovitvi sodišča zaslišane priče prepričljivo in vse smiselno enako izpovedale, da bi bilo mogoče manjkajočo tehnično dokumentacijo pridobiti tudi na drug način, kot je na primer poplačilo podizvajalca, ki bi izročili manjkajočo dokumentacijo oz. izvedba določenih del z novim izvajalcem, ki bi izročil ustrezno tehnično dokumentacijo. … Odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila predmet zahtevka tožeče stranke terjatev, ki jo je mogoče pretvoriti v denarno terjatev in pri tem obrazložitev sodišča prve stopnje pod točko 13. obrazložitve sodbe, da je sodišče pritrdilo navedbam tožene stranke in sledilo izpovedbam prič pa je še toliko bolj neutemeljena tudi iz razloga, ker pri natančnem pregledu navedb tožene stranke, ni mogoče spregledati, da je slednja ves čas postopka zgolj postavljala trditev, da gre za terjatev, ki jo je mogoče pretvoriti v denarno terjatev. Nikjer, v nobeni vlogi, niti pri podajanju navedb na naroku pa ni mogoče ugotoviti, da bi tožena stranka navedla kakšne konkretne in prepričljive razloge, ki bi takšno njeno trditev utemeljevali oz. pojasnjevali. Po drugi strani pa je tožeča stranka v svojih trditvah podrobno in ob predpostavki, da bo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, podala prepričljiva pojasnila, zakaj gre za nedenarno terjatev, ki jo ni mogoče pretvoriti v denarno. Med temi razlogi je tožeča stranka izpostavila tudi dejstvo, da kot upnik nima interesa, da bi se poplačala iz tožnikovega premoženja, pač pa je njen edini in pravni interes zgolj prejem dokumentacije, ki je potrebna za tehnični pregled oz. z drugimi besedami je njen interes le v tem, da tožena stranka izpolni svojo pogodbeno nedenarno obveznost. Denar pa vsekakor nima in ne more imeti enakega učinka kot ga imata v konkretnem primeru za tožečo stranko oprava tehničnega pregleda in pridobitev uporabnega dovoljenja. Tudi nadaljnji razlog tožeče stranke, da takšna terjatev nima vpliva na poplačilo ostalih dolžnikovih upnikov je izkazana oz. nesporna. Skladno s sodno prakso na katero se je tožeča stranka sklicevala in v potrditev svojih navedb v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2013 priložila tudi judikat, je tožeča stranka pravilno zatrjevala tudi, da gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg stečajne mase. Sploh pa je pomemben tudi razlog, ki ga je ravno tako zatrjevala tožeča stranka, da se vtoževana terjatev ne more pretvoriti v denarno terjatev. Iz odločitve sodišča v tem sporu in iz obrazložitve te odločitve, je mogoče nesporno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje napačno odločitev sprejelo iz razloga, ker je najprej zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici pa tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve. Tako v domeno zmotne ugotovitve dejanskega stanja brez dvoma spada navedba v 13. točki obrazložitve sodbe, češ, da je tudi sama tožeča stranka svojo terjatev denarno ovrednotila, ne samo za določitev vrednosti spornega predmeta v tem postopku, ampak že prej, saj so vrednosti posameznih del oz. protivrednosti za vsako posamezno dokumentacijo oz. neizvedeno delo opredeljene že v zapisniku z dne 17. 1. 2011, torej že veliko prej, preden je bil predmetni spor sprožen in v času, ko bi tožeča stranka lahko terjatev uveljavljala v stečajnem postopku. V nadaljevanju na tem mestu sodišče prve stopnje še navaja, da je prav tako tožeča stranka od tožene stranke že v njeni “zavrnitvi” končne situacije (dopis z dne 28. 1. 2011; priloga B 7) zahtevala izdajo dobropisa za obračunana in neizvedena dela v višini 25.955,00 EUR. Tako je tudi na podlagi teh gornjih navedb posledično sodišče prve stopnje odločilo, da je zahtevek tožeče stranke v tem postopku mogoče pretvoriti v denarno terjatev. Gornje ugotovitve sodišča prve stopnje pa so zmotne in nepopolne. Sodišče prve stopnje ne bi smelo pri svoji odločitvi upoštevati določitev vrednosti spornega predmeta v tem postopku, saj to materijo urejajo določbe ZPP in je seveda povsem razumljivo, da je po teh določbah bila tožeča stranka dolžna ovrednotiti vrednost tega spora. To pa nikakor seveda ne pomeni, da se da njena terjatev na izročitev listin pretvoriti v ta znesek punktuma oziroma vrednosti spornega predmeta. Ravno tako pa je povzemanje dogajanja v zvezi z zavrnitvijo končne situacije povsem napačno predstavljeno oz. ugotovljeno. Končna situacija pomeni v gradbeništvu račun, torej terjatev in ker je tako nadzor kot investitor ugotavljal, da tožena stranka pogodbenih obveznosti ni izpolnila, zahtevala pa je že plačilo, je povsem razumljivo in utemeljeno, da je morala tudi tožeča stranka končno situacijo zavrniti vrednostno. Končne situacije z dne 26. 11. 2010, ki predstavlja kot že rečeno račun in torej izkazuje nastanek terjatve do tožeče stranke, razumljivo ni mogoče zavrniti le z navajanjem, da ni izročena neka dokumentacija oz. da niso prevzeta neka dela, pač pa je potrebno glede na to, da je terjatev izražena v denarni vrednosti smiselno enako te denarne vrednosti oz. vsaj del njih zavrniti. Z drugimi besedami, ker je tožena stranka neutemeljeno tožeči stranki zaračunala nekaj, kar ni izvedla, je seveda tožeča stranka pravilno takšne neutemeljeno zaračunane zneske zavrnila. Sploh pa v zapisu z dne 17. 1. 2011 ni nikjer navedeno, koliko naj bi bila vrednost dokumentacije in tudi to kaže na utemeljenost tega pritožbenega razloga tožeče stranke, saj je sodišče dejansko stanje povsem napačno ugotovilo. Zapis z dne 17. 1. 2011 govori le o zadržanju izplačila po končni situaciji zaradi pomanjkljivosti nikakor pa ne o tem koliko naj bi bila vrednost neizročene dokumentacije - izjav podizvajalcev tožene stranke in drugega, kar je od manjkajoče tehnične dokumentacije našteto v 3. do 7. odst. tega zapisa in kar je bila obveznost tožene stranke. … je glede pravnega vprašanja, ali je nedenarno terjatev tožeče stranke v konkretnem primeru mogoče pretvoriti v denarno, do katerega bi se moralo opredeliti sodišče samo, sodišče sprejelo poenostavljene izpovedbe nekaterih prič oz. le dele teh izpovedb. Sodišče tega vprašanje ni presojalo pravno, temveč pavšalno in zmotno na podlagi izpovedb prič, ki niso pravni strokovnjaki. Predvsem pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ločeno obravnavalo dejanskega vprašanja denarnega ovrednotenja manjkajoče dokumentacije in pravnega vprašanja ali je možno vtoževano nedenarno terjatev pretvoriti v denarno, pač pa je obe vprašanji neobrazloženo pomešalo. Dejstvo, da je mogoče nedenarno terjatev ovrednotiti v denarju, vendar iz razloga ker tožeča stranka ni dolžna plačati toženi stranki, če tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti - pravilo sočasne izpolnitve po 101. členu OZ (Obligacijskega zakonika), samo po sebi nikakor ne more pomeniti, da jo je v pravnem smislu, torej po določbah 253. člena ZFPPIPP mogoče pretvoriti v denarno. To namreč ni eno in isto. Vprašanje pretvorbe je izključno vprašanje, ali ima denarna izpolnitev za tožečo stranko enak pomen oziroma enako vrednost kot nedenarna terjatev oziroma izročitev dokumentacije. V obravnavanem primeru, ko je tožeča stranka tista, ki je upravičena do dokumentacije, vsekakor ni tako, saj ima tožeča stranka interes po pridobitvi uporabnega dovoljenja, kar pa brez manjkajoče dokumentacije, ki jo vtožuje, ni mogoče. Nenazadnje pa tožeča stranka še izpostavlja, da poplačilo podizvajalca oziroma izvedba določenih del z novim izvajalcem, ki bi nato izročil ustrezno tehnično dokumentacijo, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, zanjo ne predstavlja nikakršne denarne terjatve zoper toženo stranko, ki bi jo bilo mogoče prijaviti v stečajni postopek. Ob tem je potrebno izpostaviti, da manjkajoča dokumentacija, ki jo zahteva tožeča stranka tudi ni v prosti prodaji oziroma je ni mogoče dobiti drugje kot od konkretnih podizvajalcev, ki so vgradili posamezne gradbene elemente. Le-ti pa tudi niso dolžni s tožečo stranko poslovati oziroma ji proti plačilu izdelati in izročiti dokumentacijo. Iz vseh naštetih in obrazloženih razlogov je po prepričanju tožeče stranke ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bilo možno vtoževano nedenarno terjatev pretvoriti v denarno, povsem zgrešena oziroma napačna. … Ker so tudi vse druge priče izpovedale, da se izjave o skladnosti oz. drugo zahtevano tehnično dokumentacijo ne da pridobiti od drugega kot tistega, ki je dela izvajal, tudi to potrjuje, da gre za nedenarni zahtevek, ki ga ni mogoče pretvoriti v denarno terjatev. … Drugače povedano izdelava dokazila o zanesljivosti je obveznost izvajalca. Le izvajalec izdela in izroči dokazilo o zanesljivosti. To pa le še dodatno izkazuje, da je zahteva po izročitvi dokumentacije takšna nedenarna obveznost tožene stranke, ki je ni mogoče pretvoriti v denarno. … Zahtevek na izročitev tehnične dokumentacije je nedenarni zahtevek, je takšna terjatev, ki meri na točno določeno dokumentacijo in se ne more denarno ovrednotiti. … Ni pravilno, da sodišče zavrnitev zahtevka gradi na predpostavki, da je nedenarno terjatev mogoče pretvoriti v denarno, ker bi tožeča stranka lahko poplačala podizvajalce oz. izvedla dela z novim izvajalcem. Zakaj pa je potemtakem tožeča stranka sploh imela sklenjeno pogodbo s toženo stranko, se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi vsekakor ni vprašalo, čeprav bi se moralo, saj gre za spor iz konkretnega pogodbenega razmerja. … Sploh pa se je tožena stranka pogodbeno zavezala, da bo tožeči stranki zahtevano dokumentacijo za pridobitev uporabnega dovoljenja izročila. Te njene obveznosti pa nikakor ni mogoče po določbah ZFPPIPP pretvoriti v njeno denarno obveznost oziroma v denarno terjatev tožeče stranke, kot sicer zmotno zaključuje sodišče v izpodbijani sodbi. Takšna odločitev sodišča je nelogična, neutemeljena in v nasprotju tudi s splošnimi načeli obligacijskih razmerij, kot so načelo vestnosti in poštenja ter dolžnosti izpolnitve obveznosti.” (tretji do peti odstavek na drugi strani in nadaljevanje ter osmi odstavek na tretji strani in nadaljevanje ter deveti do enajsti odstavek na četrti strani in nadaljevanje ter dvanajsti do trinajsti odstavek na peti strani in nadaljevanje ter sedemnajsti in devetnajsti odstavek na šesti strani ter štiriindvajseti in šestindvajseti odstavek na sedmi strani ter nadaljevanje na osmi strani obrazložitve pritožbe.

9. Terjatev je pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev (prvi odstavek 20. člena ZFPPIPP). Nedenarna terjatev pa je terjatev upnika od dolžnika zahtevati izpolnitev nedenarne terjatve ali izvedbo storitve (drugi odstavek 20. člena ZFPPIPP). Zakonsko definicijo terjatve je treba razumeti v skladu s ciljem postopka zaradi insolventnosti dolžnika in je ne gre enačiti z zahtevkom, ki ga obravnava sodišče. Zato jo je treba dopolniti tako, da je kot terjatev v smislu ZFPPIPP šteti le tisto terjatev, ki neposredno vpliva na premoženje insolventnega dolžnika in s tem na obseg stečajne mase. Samo takšne nedenarne terjatve upnika do insolventnega dolžnika pa se po prvem odstavku 253. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka pretvorijo v denarne terjatve.(1) Ker je namen prijave terjatve v stečajnem postopku udeležba upnika pri delitvi stečajne mase, zato za tiste terjatve, ki ne bodo poplačane iz stečajne mase, določbe ZFPPIPP o prijavljanju terjatev v stečajno maso ne veljajo.(2) S (28. 6. 2013 vloženo) tožbo je tožeča stranka postavila zahtevek na izpolnitev pogodbe in izročitev listin. Ker ta tožbeni zahtevek nedvomno nima takšne narave, ki bi neposredno vplivala na premoženje tožene stranke in s tem na obseg stečajne mase, zato zanjo določba prvega odstavka 253. člena ZFPPIPP ne velja, posledično pa tudi ne veljajo določbe ZFPPIPP o prijavljanju terjatev v stečajno maso.

10. Po povedanem je sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo, da “… ima tožeča stranka do tožene stranke zahtevek iz naslova izstavitve določene dokumentacije, pri čemer pa gre, po prepričanju sodišča in kot bo obrazloženo v nadaljevanju, za terjatev, ki jo je mogoče pretvoriti v denarno terjatev in za katero nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka.” (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), nepravilno “… sledilo izpovedbam prič, ki so potrdile navedbe tožene stranke, da je terjatev tožeče stranke takšna terjatev, ki jo je mogoče pretvoriti v denarno terjatev in bi jo zato tožeča stranka morala pravočasno prijaviti v stečajni postopek, kjer bi bila obravnavana.” (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ter nepravilno presodilo: “Kot je sodišče že zgoraj ugotovilo, pri terjatvi tožeče stranke ne gre za takšno terjatev, ki je ni mogoče pretvoriti v denarno terjatev.” in “Glede na to, da je zahtevek tožeče stranke v tem postopku mogoče pretvoriti v denarno terjatev, kot je bilo ugotovljeno, bi tožeča stranka terjatev morala prijaviti v stečajni postopek in zato takšna terjatev vsekakor vpliva na stečajno maso, saj v kolikor bi jo stečajni upravitelj priznal, bi bila ob morebitnih sredstvih v stečajni masi poplačana (tudi če samo delno). Zato v tem primeru ne gre za terjatev, ki ne vpliva na stečajno maso, kot to zatrjuje tožeča stranka.” (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in “Glede na navedeno je tako sodišče presodilo, da gre pri zahtevku tožeče stranke za terjatev … ki je sicer opredeljena kot nedenarna terjatev, vendar jo je mogoče pretvoriti v denarno terjatev in tako tudi za to terjatev z začetkom stečajnega postopka nastopijo pravne posledice po 253. členu ZFPPIPP.” ter “Ker tožeča stranka svoje terjatve do tožene stranke, za katero je bilo ugotovljeno, da jo je mogoče pretvoriti v denarno terjatev in da bi bila imela vpliv na stečajno maso, v zakonsko določenem roku treh mesecev od oklica začetka stečajnega postopka nad toženo stranko (to je do 23. 5. 2011) ni prijavila, je torej njena terjatev do tožene stranke prenehala … .” (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Ker je tako sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je bilo treba pritožbi ugoditi, in ker je pritožbeno sodišče glede na naravo stvari ter okoliščine primera in zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave) ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

13. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča (za nadaljnje delo) v 9. in 10. točki obrazložitve njegovega sklepa (prvi odstavek 362. člena ZPP) razpisati novo glavno obravnavo, na njej odrediti izvedbo ter izvesti vse dokaze pravdnih strank, za katere bo ocenilo, da so pomembni za (pravilno in) popolno ugotovitev za odločitev odločilnih dejstev oziroma dejanskega stanja, podati dokazno oceno izvedenih dokazov ter nato nanjo pravilno uporabiti materialno pravo. Če bo potrebno, bo pred tem še moralo kritično obravnavati tudi druga vprašanja, ki jih v pritožbi (glede preostalih uveljavljenih pritožbenih razlogov) navaja tožeča stranka.

Op. št. (1): Prim.: sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 5639/2013 z dne 26. 2. 2014. Opr. št. (2): Prim.: sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 544/2010 z dne 20. 5. 2010.