Jedro

Prepoznava po fotografijah na PP v predkazenskem postopku je lahko ob upoštevanju drugih dejstev in okoliščin razlog za sodno prepoznavo, ki je dokaz v kazenskem postopku, ki se presoja tako kot vsi ostal dokazi.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega V. J. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v L. obtoženega V. J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki I. odst. 212. člena KZ. Izreklo mu je tri mesece zapora. Oškodovanko je s svojim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obtoženemu pa je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, odmerjene v povprečnini 80.000,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da pritožbeno sodišče obtoženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec svetnik pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije J. S. je v svojem pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe. Obtoženi in njegov zagovornik sta predlog višjega državnega tožilca prejela, vendar nanji nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v svoji pritožbi ponavlja zagovor obtoženega, ki ga je podal na glavni obravnavi in ki ga je sodišče prve stopnje ocenjevalo na podlagi drugih izvedenih dokazov in ocenilo, pri čemer je svoje stališče v razlogih sodbe podrobno in logično obrazložilo. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je sodišče prve stopnje prepoznavo, ki jo graja pritožnik, natančno in vsestransko ocenilo ter pri tem ugotovilo, da sta priči D. U. in M. U. toženca z gotovostjo prepoznali kot osebo, ki sta jo kritičnega dne zalotili v njuni hiši in je oškodovanka takoj po njegovem odhodu ugotovila manjko predmetov, ki so navedeni v izreku sodbe. Opozarjanje pritožnika na posamezne razlike pri prepoznavi obtoženca po fotografijah in na sodni prepoznavi (sprva je priča D. U. trdila, da je bil storilec visok od 170 do 180 cm, kasneje od 170 do 175 cm, da je bil star 50 do 60 let, kasneje star okoli 60 let, nosil je sive brke, kasneje je zatrjevala le brke) niso takšne razlike, ki bi vzpostavljale dvom v pravilnost prepoznave, tudi v kolikor obtoženi zatrjuje, da nikdar ni nosil oblačil, kot sta jih navajali oškodovanka in priča. Resda lahko na podlagi fotografij, posebno še, če so stare prihaja do pomote, vendar je iz zapisnika o sodni prepoznavi, kot tudi zapisnika o glavni obravnavi nedvomno razvidno, da ni mogoče govoriti o zmoti v identifikaciji osebe, ki sta jo U. zasačili v hiši. Tudi ob upoštevanju obtoženčevega alibija, ki ga navaja in ga je sodišče prve stopnje ocenjevalo, se ne vzpostavlja nikakršen dvom, da gre za pravo osebo, čeprav pritožnik zatrjuje, da obtoženi praktično že 10 let ne izvršuje kaznivih dejanj, prejema socialno pomoč v znesku 47.000,00 SIT in ne 75.000,00 SIT, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje tudi ni pri ocenjevanju izpovedi prič uporabilo različnih kriterijev, kot zatrjuje pritožnik. Res da je priča M. U. stara 70 let in uporablja očala, vendar je priča prepričljivo povedala, v kakšni situaciji in na kakšno razdaljo je srečala storilca ter bila na glavni obravnavi 100%-tna, da je prav obtoženi oseba, ki je bil zaloten v hiši. Razlike v izpovedih oškodovanke in njene matere s tem, da ena trdi, da je bil obtoženi v kuhinji, druga pa ne, pa ne vzpostavljajo dvoma v prepoznavo, v kateri je oškodovanka prepoznala obtoženca kot storilca dejanja. Prav tako pa tudi ne okoliiščina, da nista pozvali moža oziroma očeta, ki je spal v kuhinji, da bi v zadevi posredoval. Logično je, da je storilec po srečanju z stanovalkama hiše (oškodovanke in njene matere), takoj zapustil kraj dogodka in se odpeljal ter ni bilo niti časa, niti ne razloga, da bi budili očeta oziroma moža. Prav tako dejstvo, da sta oškodovanka in mati oškodovanke uporabili pri prepoznavanju obtoženca identični izraz, ne vzpostavlja dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Tudi dejstvo, da je obtoženi predlagal zaslišanje oškodovankine matere, ni okoliščina, ki bi kazala na nepravilne zaključke sodišča prve topnje, saj se je morda nadejal, da se ga glede na njeno starost ni zapomnila.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ugotovilo pa je tudi, da je izrečena kazenska sankcija primerna teži očitanega dejanja kot tudi obtoženčevi kazenski odgovornosti, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik prejema dejansko samo socialno pomoč v višini 45.000,00 SIT, ga je sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka v skladu z določilom člena 98 v zvezi IV. odst. člena 95. ZKP.