Jedro

Tožničina trditvena podlaga v celoti ne izkazuje navideznosti pogodbe, tožnica pa je sodelovala pri namenu oškodovanja njenih nujnih dedičev, zato je v tej fazi postopka tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev o neizkazani verjetnosti tožničine terjatve pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugodilo toženčevemu ugovoru z dne 11. 10. 2016 zoper sklep o začasni odredbi P 1641/2016-II z dne 27. 9. 2016 ter je slednjega razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe z dne 19. 7. 2016 zavrnilo (I. točka izreka). V II. točki izreka je sklenilo, da bo o stroških postopka za izdajo začasne odredbe odločeno s končno odločbo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da je izpodbijani sklep v nasprotju s samim seboj, ker je bilo v obrazložitvi sklepa z dne 27. 9. 2016 odločeno, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen. Ko pa je toženec v ugovoru zoper navedeni sklep dejansko stanje spretno prikazal na drugačen način, je sodišče svojo odločitev spremenilo in izpeljalo napačne zaključke. Pritožnica obsežno pojasnjuje okoliščine v zvezi z vpisom sporne pogodbe o prodaji poslovnega deleža v sodni register ter s tem povezane pravice tretjih na poslovnem deležu. Tožencu je bilo znano, da se zato ne bo mogel vpisati kot (novi) lastnik poslovnega deleža, kar pa v času sklepanja pogodbe ni bilo bistveno, glede na dogovor, da bo do prenosa prišlo šele v primeru tožničine smrti ali opravilne nesposobnosti. Opozarja na spornost zakasnelih prenosov poslovnih deležev v sodni praksi oziroma slovenski družbi kot celoti. Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča v zvezi s primernostjo kupnine za sporni poslovni delež v družbi G., d. o. o. v višini 10.000,00 EUR. Izpostavlja svoje videnje v zvezi z dolgovi družbe in poudarja, da je bila slednja zadolžena za 300.000,00 EUR samo „na papirju“. Pritožnica podaja obsežno trditveno podlago v zvezi z obstojem izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, glede njenih drugačnih zatrjevanj v drugih postopkih pa se sklicuje na privilegij zoper samoobtožbo. Sprejeta odločitev predstavlja zanjo presenečenje, glede na to, da je bilo v prvem odločanju predlogu za začasno odredbo ugodeno. Sodišče je le obračalo besede strank na način, da na podlagi smiselno enakih navedb naenkrat bolj verjame tožencu kot tožnici. Iz tega izhaja pritožničino nezaupanje v delo sodišča. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in v celoti potrdi izdano začasno odredbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo podal obsežen odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upoštevajoč določilo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja, in sicer verjetno izkazana terjatev ter ena izmed naslednjih predpostavk: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; (2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali težko nadomestljive škode; (3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da v tej fazi postopka verjetnost terjatve ni izkazana. Čeprav je prvo sodišče v sklepu z dne 27. 9. 2016 ugotovilo drugače in je tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, pa vzpostavitev kontradiktornosti, ki ga predstavlja ugovorni postopek, omogoča drugačno odločitev. Zato ni moč govoriti o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki jo izpostavlja pritožba.

7. Sodišče prve stopnje se je v točkah od 9 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do vseh pravnorelevantnih dejstev. V prid zaključku prvega sodišča, da tožnica terjatve ni izkazala z verjetnostjo, govori že sama tožničina trditvena podlaga. Tožnica zatrjuje, da naj bi se dogovor med pravdnima strankama o prodaji poslovnega deleža v družbi G., d. o. o. realiziral zgolj v primeru, za katerega je bil sklenjen – torej v primeru tožničine smrti ali njene trajne opravilne nesposobnosti in ob pogoju, da bi bila takrat s tožencem še v intimnem razmerju. Takšno zatrjevanje pa v tej fazi postopka omogoča sklepanje, da je tožnica imela namen tožencu odsvojiti sporni poslovni delež, vendar ob določenih – prej izraženih – predpostavkah. To pa pomeni, da ne gre za zavestno razhajanje med voljo in izjavo, kar je značilno za navidezno pogodbo. Nagibi oziroma interesi pa glede na splošno pravilo, določeno v prvem odstavku 40. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ne vplivajo na veljavnost pogodbe.

8. Tožnica opozarja, da se je s spornim poslom zasledoval namen oškodovanja njenih hčera (nujnih dedinj), kar je razlog za ničnost posla. Po določbi 39. člena OZ je podlaga nedopustna, če je v nasprotju z Ustavo RS, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Namen oškodovanja nujnih dedičev bi posledično sicer lahko povzročil ničnost pogodbe. Vendar pa je treba upoštevati tudi možnost zavrnitve zahtevka nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki, ki jo ureja določba drugega odstavka 87. člena OZ.

9. Ker tožničina trditvena podlaga v celoti ne izkazuje navideznosti pogodbe, tožnica pa je sodelovala pri namenu oškodovanja njenih nujnih dedičev, je v tej fazi postopka tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev o neizkazani verjetnosti tožničine terjatve pravilna. Pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. in 353. člena istega zakona pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

10. Stroški postopka so del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), odločitev o njih pa je odvisna od končnega uspeha strank v postopku, zato bo o stroških, nastalih v zvezi z vloženo pritožbo, odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.