Jedro

Drugačna presoja že izvedenega dokaza ni razlog za obnovo kazenskega postopka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II Kr 11002/2011 z dne 8. 3. 2011 zavrglo obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 246/2000 z dne 8. 4. 2002, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 587/2002 z dne 14. 1. 2004. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom IV Kp 11002/2011 z dne 11. 5. 2011 obsojenčevo pritožbo zavrnilo.

2. Zoper navedena sklepa vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi ali zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge oziroma prve stopnje. Po mnenju obsojenca je dejstvo, da je na položnici zapisano Met..., d. n. o., in ne Melt..., d. n. o., kot to izhaja iz izreka sodbe, vpisana številka računa pa ni številka družbe Melt..., d. n. o., novo dejstvo in dokaz, kot to zahteva ZKP v tretji točki prvega odstavka 410. člena. Obsojenec nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da navedene razlike v imenu firme in številki transakcijskega računa niso odločilne. Navaja tudi, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev očitno utemeljevalo zgolj s predhodnim sklepom, s katerim je bila njegova zahteva za obnovo postopka prav tako zavržena. Takšno postopanje ni pravilno, saj je od vložitve prve zahteve za obnovo postopka pa do odločitve sodišča druge stopnje preteklo kar pet let, kar bi moralo vzbuditi pri sodišču druge stopnje velik dvom v pravilnost prvotnega sklepa.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Po mnenju vrhovne državne tožilke iz vsebine zahteve izhaja, da obsojeni izpodbija zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in s tem uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu, ki se o njem ni izjavil. B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obsojeni v zahtevi za obnovo postopka ne navaja nobenega novega dejstva ali dokaza, temveč predlaga ponovno oceno že izvedenih dokazov, saj sta sodišči prve in druge stopnje dokazno vrednost priložene listine že ocenili in jo tudi upoštevali pri izdaji sodbe. Kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, se sme obnoviti v korist obsojenca samo iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 410. člena ZKP. Ker drugačna presoja že izvedenega dokaza ni razlog za obnovo kazenskega postopka, je sodišče prve stopnje obsojenčevo zahtevo utemeljeno zavrglo.

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa tudi pojasnilo, da ni odločilno, ali je na položnici pisalo Met... ali Melt... ter drugačna številka računa, saj je povsem jasno, na koga se položnica nanaša, zaradi česar ta razlika ne vpliva na ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, da je obsojeni izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin. Obsojenec ne more uspeti z navedbami, da je navedena presoja sodišča napačna. Obsojenčeva zahteva za obnovo postopka je bila zavržena že iz razloga, ker uveljavljana kršitev ni razlog za obnovo postopka, zato je povsem nepomembno, ali je sodišče prve stopnje, ki je meritorno odločalo, to kršitev zagrešilo oziroma ali bi ta kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojeni iz povsem istega razloga že vložil zahtevo za obnovo postopka, ki jo je sodišče prve stopnje s sklepom Kr 34/2009 z dne 29. 4. 2009 prav tako zavrglo. Višje sodišče je navedeni sklep potrdilo s sklepom II Kp 393/2009 z dne 6. 10. 2009, Vrhovno sodišče pa je s sodbo I Ips 345/2009 z dne 4. 2. 2010 obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena sklepa zavrnilo. Sodišči prve in druge stopnje sta že v obrazložitvi navedenih sklepov navedli, da položnica ni nov dokaz, zaradi česar niso podani zakonski pogoji za obnovo postopka. Obsojenec sicer lahko ponovno vloži zahtevo za obnovo postopka (te možnosti nima le v primeru, ko so dejstva in dokazi, na katere se opira zahteva, navedeni že v kakšni prejšnji zahtevi, ki je bila pravnomočno zavrnjena). Ker pa obsojenec že uveljavljanih razlogov ni v nobenem pogledu ustrezneje utemeljil, se je sodišče druge stopnje utemeljeno sklicevalo na sklep, s katerim je bila obsojenčeva prvotna zahteva pravnomočno zavržena in razlogov ni bilo dolžno ponavljati. Ob tem je potrebno še pojasniti, da dolgotrajnost postopka na veljavnost pravnomočnega sklepa ne more imeti nikakršnega vpliva.

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.