Jedro

Že v izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je 15-dnevni rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je določen v drugem odstavku 202.d člena ZP-1, materialnopravni in nepodaljšljiv zakonski rok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predloga storilca za vrnitev v prejšnje stanje in za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavržeta ter da je storilec dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje storilec v laični pritožbi kot navaja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se izpodbijani sklep po uradni dolžnosti odpravi in se predmetna zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo meritorno odločanje z napotilom, da prvostopenjsko sodišče vloženi predlog za odložitev izvršitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja obravnava kot pravočasno vloženega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve prvostopenjskega sodišča: - da je sodišče prve stopnje s sklepom EPVDp 851/2022 z dne 30. 8. 2022, ki je postal pravnomočen 1. 10. 2022, storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, sklep pa je bil storilcu vročen v skladu s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) s fikcijo vročitve; - da storilec v zakonsko predvidenem roku ni vložil predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja; - da je storilec šele dne 29. 11. 2022 vložil obrazložen predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v katerem je med drugim pojasnil, da se je s sklepom prvostopenjskega sodišča seznanil šele v novembru 2022, pri čemer razlogov za zamudo roka storilec ni navedel; - da je na podlagi navedb storilca sodišče storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja smiselno obravnavalo tudi kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za odlog.

5. Že v izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je 15-dnevni rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je določen v drugem odstavku 202.d člena ZP-1, materialnopravni in nepodaljšljiv zakonski rok. Zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja podaljšanje tega roka zato ni dopustno. Po pritožniku ponujeno lastno pravno naziranje, da je navedeni rok za odložitev izvršitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja instrukcijski rok in ne prekluzivni, je zato napačno in ne more voditi do drugačnega drugostopenjskega zaključka, saj so prekluzivni roki stvar zakonodajalca in ne sodišča, ki odloča v posamični zadevi.

6. Pritožnik sicer pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo njegovo vlogo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Iz predloga storilca res izrecno ne izhaja, da bi predlagal vrnitev v prejšnje stanje, prvostopenjsko sodišče pa je na podlagi vsebine vloge še dodatno preverilo ali so podani pogoji za uporabo navedenega instituta. Sodišče prve stopnje bi namreč lahko ravnalo tako, da bi predlog za odlog izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrglo kot prepoznega, kot je to pravilno storilo v izreku izpodbijanega sklepa pod točko II.) S takšnim ravnanjem, ko pa je presojalo še pogoje za morebitno vrnitev v prejšnje stanje, pa je sodišče ravnalo izključno v korist storilca in nikakor ne v njegovo škodo, zato pritožba ne more računati na uspeh z očitki o konstruktu sodišča na podlagi katerega zatrjuje napačno uporabo ZP-1. Zato je tak očitek o kršitvi določb ZP-1, ki urejajo pravočasnost vloženih pravnih sredstev, neutemeljen.

7. Uspeha pa ni mogoče pripisati niti ponovljenim navedbam pritožnika, v katerih zanika prejem sklepa, s katerim je sodišče izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pravilnost vročitve navedenega sklepa je že prvo sodišče preverilo in utemeljilo v 6.) točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, take razloge pritožbeno sodišče sprejema, nenazadnje pa se naslov, na katerem je bilo pisanje vročeno ponovi tudi v storilčevi pritožbi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tako pritožbene navedbe izpodbijan sklep glede ugotovitve ključnih relevantnih dejstev ne postavijo pod vprašaj, saj je sklep prvostopenjskega sodišča v celoti pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena.

8. Ker pritožnik ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo plačilo strošek pritožbenega sodišča – sodno takso, ki jo je dolžan plačati v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa.