Jedro

Po določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. V predmetnem postopku je šlo za spor o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Tožniku ni mogoče očitati, da je zlorabil svoje procesne pravice. Ker ni podan razlog iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1, zaradi katerega bi moral tožnik toženi stranki povrniti njene stroške postopka, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (točka II izreka).

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek ustavilo (točka I izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper odločitev v II. točki izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa razveljavi ter v tem delu izda nov sklep, s katerim toženi stranki prizna priglašene stroške postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka, določenega v odločbi o njihovi odmeri, dalje do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Pogoj iz petega odstavka je izpolnjen, zato bi po stališču pritožbe moral tožnik nositi stroške postopka tožene stranke. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da med pravdnima strankama teče še več drugih zadev pred sodiščem, zato zgolj iz vložitve te tožbe ni mogoče ugotoviti, da gre za zlorabo pravic na strani tožnika. Res so odnosi med pravdnima strankama očitno zelo kompleksni, vendar pa pritožba navaja, da samo dejstvo, da med strankama teče več sodnih postopkov, ni in ne more biti opravičljiv razlog, ki bi kazal na neobstoj zlorabe pravic na strani tožnika. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati in preučiti le predmetno zadevo in na podlagi teh dokazov priti do zaključka. Iz dokaznega gradiva je razvidno, da stranka ni imela namena vztrajati v postopku, saj je že 15. 12. 2015 sporočila pooblaščencu tožene stranke, da bo tožbo nemudoma umaknila, pa tega ni storila še dva meseca po obvestilu, čeprav jo je tožena stranka na to posebej opozorila. Tožnikov odvetnik je izrecno dejal, da bo vlogo (umik) spisal in poslal na sodišče, pri čemer naj bi računal, da bo to „jutri oziroma najkasneje v četrtek“. Sprašuje se, zakaj je tožnik poslal prošnjo za preklic naroka na glavno obravnavo, ki je bila razpisana dva meseca za tem, ko je bil tožnik že odločen, da bo tožbo umaknil, in zakaj namesto prošnje za preklic naroka ni poslal kar umika tožbe. Zato je tožena stranka po nepotrebnem sestavljala novo pripravljalno vlogo in na narok vabila pričo A.A.. Tožnik je s postopkom namenoma zavlačeval, zlorabil svoje procesne pravice, nasprotni stranki pa s tem povzročil nepotrebne stroške postopka. Tožena stranka je lahko o preklicu obvestila le tiste predlagane priče, od katerih je imela kontaktne podatke, ni pa mogla obvestiti priče A.A.. Prepoved zlorabe pravice je temeljno načelo vseh obligacijskih razmerij in temeljno procesno načelo. Sodišče prve stopnje ni uporabilo določb o zlorabi procesnih pravic, zato je tudi bistveno kršilo določbe postopka. Gre za pravni standard, saj pri zlorabi procesnih pravic ni mogoče vnaprej predvideti vseh možnih primerov zlorabe. Zato je sodna praksa tista, ki mora podrobneje določiti vsebino standarda upoštevaje okoliščine konkretnega primera.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba tožnika, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Po določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1), delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Za pritožbeno rešitev zadeve je torej bistveno odgovoriti na vprašanje, ali je tožnik z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar bi pomenilo, da je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka, ne glede na to, da je šlo za spor o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

7. Po preučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve zavzelo pravilno stališče, da tožniku ni mogoče očitati, da je zlorabil svoje procesne pravice. Pravilno je namreč ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki so vplivala na odločitev o plačilu stroškov postopka ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je ustrezno in natančno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanje delovnega razmerja določeno sodno varstvo v 200. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 in naslednji; ZDR-1), zato je tožnik z vložitvijo tožbe uporabil predvidena pravna sredstva, pri čemer to ni počel na način, ki bi predstavljal zlorabo pravic. Med strankama so odprti številni postopki, ki se vodijo na različnih sodiščih, gre pa za kompleksno razmerje, zato zgolj iz vložitve predmetne tožbe ni mogoče zaključiti, da je tožnik zlorabljal svoje pravice. Nadalje je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je tožnik v gospodarskem sporu opr. št. Pg 415/2013 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici izjavil, da se ne namerava vrniti na delo k toženi stranki, vendar pa tudi po stališču pritožbenega sodišča zgolj na podlagi tega ni mogoče sklepati, da gre za zlorabo pravice pri vložitvi tožbe zaradi nezakonitega prenehanja delovnega oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da lahko delavec kadarkoli tekom sodnega postopka namesto reintegracije, v skladu s 118. členom ZDR-1, uveljavlja sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter določitev denarnega povračila. Zato zgolj dejstvo, da se tožnik, potem ko je bilo odprtih več sporov, ni več nameraval vrniti k toženi stranki, kaže ravno obratno, in sicer na tožnikovo razumevanje, da ni več v obojestranskem interesu, da bi vztrajal pri reintegraciji.

8. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da umik tožbe en dan pred narokom, čeprav naj bi tožnik že 15. 12. 2015 izkazal namen za podajo umika tožbe, ni prispeval k večjim stroškom postopka, ki so nastali toženi stranki zaradi domnevne priprave pripravljalne vloge, ki pa sploh ni izkazana. Ni odločilno, da je tožnik sicer nameraval tožbo umakniti že v decembru 2015, vendar do tega ni prišlo. Tožnik na podlagi elektronskega sporočila z dne 15. 12. 215 ni bil dolžan umakniti tožbo, tudi če je to sicer nameraval takrat, ko je njegov pooblaščenec o tožnikovi nameri obvestil toženo stranko. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da bi sploh pripravila pripravljalno vlogo, zaradi katere naj bi ji nastali posebni stroški, poleg tega pa je tudi pravilno razlogovalo, da bi bila vprašljiva smiselnost takšne pripravljalne vloge, glede na določbe ZPP o prekluziji dokazov, saj je prvi narok potekel že 27. 2. 2014. Glede (ne)obvestitve priče A.A. pa bi morala tožena stranka ustrezno poskrbeti, da bi bil le-ta obveščen, kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 22. 2. 2016 (list. št. 264), pa tega ni storila.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ni podan razlog iz petega odstavka 41. člena ZPP, zaradi katerega bi moral tožnik toženi stranki povrniti njene stroške postopka, zato je pravilno odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

12. Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP).