Jedro

Tožniku ni mogoče očitati zamolčanja podatkov o svojem zdravstvenem stanju, saj teh podatkov ni zahteval nihče s strani delodajalca, z izjemo zdravnika medicine dela, ki mu je izdal pozitivno mnenje za nastop dela in ki mu je tožnik natančno opisal svoje zdravstvene težave s hrbtenico. Te so se kazale v nezmožnosti dvigovanja težjih bremen in dela v prisilni drži. Zato ni zamolčal podatkov, ki so pomembni za opravljanje hidrotehničnih in gradbenih del in mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 9.10.1997 in sklep komije za ugovore tožene stranke z dne 21.11.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožniku, ugotovilo, da temu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z 21.11.1997, temveč mu traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, toženi stranki pa je naložilo, ta ga pisno pozove nazaj na delo in mu za obdobje, ko ni delal izplača plačo kot če bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, mu poravna vse prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter ostale prispevke in davke in mu v delovno knjižico vpiše delovno dobo, povrne mu tudi stroške postopka v višini 64.676,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter stroške sodnih taks v višini 1.012,50 tolarjev, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo in zavrnitev tožnikovega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik ob sklenitvi delovnega razmerja vedel, da gre za zaposlitev, ki je pogojena z zdravstveno sposobnostjo za opravljanje ročnih in fizičnih del na gradbišču (v skladu z opisom del in nalog hidrotehničnega in gradbenega delavca VI) in da te sposobnosti nima glede na zdravstvene težave in zdravstvene posege iz preteklosti. Pred sklenitvijo delovnega razmerja pri toženi stranki je celo vodil postopek za priznanje invalidnosti, pri tem pa se je skliceval na nezmožnost dvigovanja bremen in dela v prisilni drži. Invalidska komisija je že leta 1991 ugotovila, da je zmožen le za lažja fizična dela. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da tožnik ni zamolčal bistvenih podatkov o svojem zdravstvenem stanju (ker le teh tožena stranka od njega ni zahtevala), njegovo izpoved, da bi v primeru, če bi bil vprašan o svoji sposobnosti za opravljanje del s strani tožene stranke, zatrdil, da je za delo sposoben, pa sodišče napačno šteje kot notranjo odločitev delavca, ki je ni mogoče obravnavati kot izvršenega dejanja zamolčanja bistvenih podatkov ali dajanja neresničnih podatkov. Sodišče prve stopnje izhaja iz napačne predpostavke, da gre pri zamolčanju bistvenih podatkov in dajanju neresničnih podatkov s strani delavca za nujno enako obliko in način ravnanja. Pri zamolčanju gre za opustitev in za položaj, ko delavec bodočega delodajalca ne seznani s svojim zdravstvenim stanjem, ki je pomembno za opravljanje del, čeprav ga delodajalec o tem izrecno ne vpraša. Če bi ga, bi šlo za posredovanje neresničnih podatkov in ne več za zamolčanje. Tožena stranka meni, da je iz izvedenega dokaznega postopka razvidno, da je delavec zamolčal bistvene podatke, ki so pomembni za opravljanje del in da je vedel, da tožena stranka ne bi sklenila delovnega razmerja, če bi za takšne podatke vedela.

Pri sebi je sprejel celo odločitev, da bo po potrebi dal tudi neresnične podatke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ob preizkusu sodbe iz razlogov po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis) pa pritožbeno sodišče tudi ne ugotavlja nobene od bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP. 8. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če je ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal ali dal neresnične podatke, ki so pomembni za opravljanje dela, za katero je sklenil delovno razmerje - z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik niti ni zamolčal, niti ni dal neresničnih podatkov, ki so pomembni za opravljanje dela hidrotehničnega in gradbenega delavca VI, za katero je sklenil delovno razmerje. Po stališču tožene stranke je šlo za zamolčanje podatkov, ki so pomembni za opravljanje dela, in ne za dajanje neresničnih podatkov, kar zaključuje tudi sodišče prve stopnje, pri čemer iz sodbe ne izhaja, kot zmotno navaja pritožba, da naj bi sodišče prve stopnje izhajalo iz predpostavke, da gre pri zamolčanju podatkov in dajanju neresničnih podatkov za nujno enako obliko in način ravnanja. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi le pojasnjuje, da tožnik ni dal neresničnih podatkov o svojem zdravstvenem stanju, ki so pomembni za opravljanje dela, ker prav s strani tožene stranke (razen zdravnika) teh podatkov od njega ni nihče zahteval. Zato tudi ni mogoče upoštevati le njegovega namena (kot je sam izpovedal), da bi v primeru, v kolikor bi ga tajnica tožene stranke vprašala, če je za delo sposoben, odgovoril, da je za to delo sposoben, kar bi bil lahko neresničen podatek. Sicer pa bi bil tudi tak zaključek vprašljiv, saj o zamolčanju ali dajanju neresničnih podatkov lahko govorimo le v primeru, če je delavec tudi seznanjen z značilnostmi oz. posebnostmi dela, za katerega sklepa delovno razmerje.

Ker pa kot navedeno tožnik ni dal nobenega neresničnega podatka in mu je tudi tožena stranka v izpodbijanih sklepih očitala le zamolčanje pomembnih podatkov, je tudi sodišče prve stopnje dokazni postopek pravilno vodilo predvsem v to smer in na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnik takšnih podatkov ni zamolčal. Tako tajnici tožene stranke ni mogel zamolčati podatkov o svojem zdravstvenem stanju, saj ga ta o tem niti ni vprašala, te podatke pa je pojasnil zdravniku ob zdravniškem pregledu pred nastopom dela. To je potrdil tudi dr. x.y., ki je ob zdravniškem pregledu razpolagal z vso zdravstveno dokumentacijo tožnika, vendar je prav na podlagi zdravniških preiskav iz zadnjega obdobja pred nastopom dela pri toženi stranki, glede na napotnico z dne 21.1.1995 izdal zdravniško spričevalo, s katerim je tožniku priznal zmožnost za delo. Navedeni zdravnik je tudi jasno izpovedal, da je tožnik pri pregledu podrobno opisal svoje težave s hrbtenico in kolikor se spominja, ga je takrat še bolela leva noga. Zatorej ni mogoče zaključiti, da bi tožnik zamolčal kakršen koli podatek, ki je pomemben za opravljanje dela, za katerega je sklenil delovno razmerje. Zgolj dejstvo, da svojih zdravstvenih težav ni predstavil tudi tajnici tožene stranke (ki ga o tem niti ni vprašala), nima nobene teže, saj je s podatki o svojem zdravstvenem stanju v celoti seznanil prav strokovnjaka s tega področja - dr. x.y., ki je bil tudi pristojen za oceno njegove delovne zmožnosti. Če je zdravnik podal eventualno napačno oceno delovnih zmožnosti tožnika (kar sicer ne izhaja iz dokazov v tem postopku), to ni bila posledica zamolčanja ali dajanja neresničnih podatkov tožnika, torej temu ni moglo prenehati delovno razmerje po 8. tč. 1. odst. 100. člena ZDR.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 368. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, sicer pa gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec trpi sam svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid (2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94). Zaradi tega tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.