Jedro

Pravilo je, da zakoniti zastopnik družbe zastopa družbo neomejeno, izjeme, ki so določene in vpisane v sodni register pa je v tej zvezi treba že zaradi varnosti pravnega prometa razlagati restriktivno. Pravni prednik predlagatelja je z izjavo, ki jo je podpisal takratni generalni direktor, glede izločenih nepremičnin odpovedal pravici do odškodnine po 73. členu ZDen. Takšna odpoved pravici do odškodnine ne predstavlja obremenitve nepremičnin, niti prometa z nepremičninami in tudi z drugimi osnovnimi sredstvi ne. Le za navedene posle pa bi glede na omejitve, vpisane v sodni register, takratni zastopnik pravnega prednika predlagatelja potreboval soglasje upravnega odbora oziroma skupščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice za določitev odškodnine, kot tudi za povrnitev stroškov postopka.

Proti sklepu se pritožuje predlagateljica, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in odškodninskemu zahtevku predlagatelja ugodi. Navaja, da izjava generalnega direktorja E. M. d.d. o odpovedi pravice do odškodnine po 73. členu ZDen ni veljavna, ker je neresnična in ker je z njo takratni direktor prekoračil pooblastila. S svojo izjavo je namreč takratni direktor brezplačno odtujil nepremičnine, ker bi takratna E. M. d.d. (pravna prednica predlagateljice) z odškodnino nadomestila v celoti izgubljena osnovna sredstva. Po mnenju pritožbe je bilo torej razpolagano z osnovnimi sredstvi, glede razpolaganja z njimi pa takratni generalni direktor ni imel neomejenega pooblastila. Sicer pa je odločitev prvega sodišča zmotna tudi zato, ker je s pravnomočno upravno odločbo nastalo med predlagateljem in nasprotno udeleženko dolžniško upniško razmerje, za ureditev takšnega razmerja pa je treba uporabiti 319. člen Obligacijskega zakonika. Upnik mora dolžniku podati izjavo, da ne bo zahteval njene izpolnitve, dolžnik pa se mora s tako izjavo strinjati. Skleniti je torej treba pogodbo o odpustu dolga, takšna pogodba pa mora biti pisna glede na to, da gre za gospodarsko pogodbo med dvema pravnima subjektoma. Konkludentno dejanje upnika v tem primeru ni dovolj za veljavnost pravnega posla. Treba je upoštevati tudi 322. člen Obligacijskega zakonika, ki govori o splošnem odpustu dolgov. V konkretnem primeru je nepooblaščeno direktor E. M. d.d. podal splošno izjavo, da se odpoveduje odškodnini po 73. členu ZDen, v kateri je navedel vrsto nepremičnin, ki pa jih natančno ni opredelil. Izjava je bila podana leta 1995, pravica zahtevati odškodnino pa je nastala šele s pravnomočno odločbo z dne 24.4.2006. Za terjatev do nasprotnega udeleženca torej nepooblaščeni direktor v času podajanja izjave še ni vedel. Pritožba ni utemeljena.

Glede na ugotovljena in deloma nesporna dejstva je odločitev prvega sodišča materialnopravno pravilna. Prvo sodišče je pravilno razlagalo vsebino upravičenj takratnega generalnega direktorja pravnega prednika predlagatelja za zastopanje družbe in sklepanje pravnih poslov v pravnem prometu, kot tudi omejitve njegovega pooblastila, kot so bile vpisane v sodni register. Pravilo je, da zakoniti zastopnik družbe zastopa družbo neomejeno, izjeme, ki so določene in vpisane v sodni register pa je v tej zvezi treba že zaradi varnosti pravnega prometa razlagati restriktivno. V konkretnem primeru iz priloge pod B1 izhaja, da se je pravni prednik predlagatelja z izjavo, ki jo je podpisal takratni generalni direktor, glede izločenih nepremičnin, podrobneje navedenih v izjavi, odpovedal pravici do odškodnine po 73. členu Zakona o denacionalizaciji. Takšna odpoved pravici do odškodnine ne predstavlja niti obremenitve nepremičnin, niti prometa z nepremičninami in tudi z drugimi osnovnimi sredstvi ne. Le za navedene posle pa bi glede na omejitve, vpisane v sodni register, takratni zastopnik pravnega prednika predlagatelja potreboval soglasje upravnega odbora oziroma skupščine. Nepremičnina, glede katere se terja odškodnina na podlagi 73. člena ZDen, pa je v izjavi tudi ustrezno individualizirana, navedeno je, da gre za nepremičnino na K. trgu 3, ki je bila izločena iz sredstev pravnega prednika predlagatelja v okviru programa lastninskega preoblikovanja na podlagi začasne odredbe št. 363-591/92-07/MK-MS z dne 22.4.1993 Sekretariata za urejanje prostora Občine Ljubljana Center. Izjava je torej povsem določna, višina odškodnine, ki bi jo pravni prednik predlagatelja lahko terjal na podlagi 73. člena ZDen pa je bila povsem določljiva tudi v času podaje izjave.

Pravilno je tudi pravno stališče prvega sodišča, da se je mogoče odpovedati tudi bodoči terjatvi oziroma odpustiti bodoči dolg, kot tudi stališče prvega sodišča, da je nasprotna udeleženka vsaj s konkludentnimi dejanji sprejela v izjavi pod B1 podano odpoved terjatve. Prišlo je torej do veljavnega sporazuma o prenehanju obveznosti na podlagi takrat veljavnega 344. člena ZOR. Zmotno je tudi stališče v pritožbi, da bi moral biti sporazum sklenjen v pisni obliki, ker naj bi šlo za gospodarski posel. Kaj je gospodarska pogodba, je definirano v 2. odstavku 25. člena takrat veljavnega ZOR, to pa je pogodba, ki jo gospodarski subjekti sklepajo med seboj v opravljanju dejavnosti, ki so predmet njihovega poslovanja ali so v zvezi s takimi dejavnostmi. V konkretnem primeru ni šlo za takšno pogodbo. Tudi sicer ni nikjer določeno, da bi moral sporazum o odpustu dolga biti sklenjen v pisni obliki, če ga sklepata pravni osebi.

Odločitev prvega sodišča je torej iz spredaj navedenih razlogov, zlasti pa iz razlogov, ki so jasno in pregledno navedeni v prvostopni odločbi, na katere se v ostalem pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, pravilna in zakonita. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.