Jedro

Ničnost sporazuma o plačilu regresnega zahtevka ni podana, ker njegova pravna podlaga zaradi oprostilne kazenske sodbe ni odpadla. V času sklenitve poravnave, ki je edini pomemben za presojo ničnosti pogodbe zaradi neobstoječe ali nedopustne kavze, je namreč pravna podlaga zanjo obstajala, predstavljala pa je ni morebitna ugotovitev tožnikove krivde za v obravnavani nesreči nastalo škodo, na katero bi naknadno vplivala kazenska oprostilna sodba (kot to zmotno meni pritožnik), temveč njegovo prostovoljno priznanje izgube zavarovalnih pravic zaradi kršitve pogodbenih obveznosti na podlagi določb ZOZP,zavarovalne pogodbe in njenih splošnih pogojev.

Ravno tako pa tožnik ne more uspešno zahtevati njegove razveljavitve s sklicevanjem na bistveno zmoto o pravnih in dejanskih okoliščinah svoje dolžnosti plačila regresa toženki, saj pri podpisovanju sporazuma ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se zanj zahteva v pravnem prometu. Posledično ne more uveljavljati niti prevare s strani tožene stranke, ker je prevara odvisna od obstoja zmote. Sporazum bi namreč bil izpodbojen, če bi tožena stranka pri tožniku povzročila zmoto ali ga držala v zmoti z namenom, da bi ga sklenil, kar pa zaradi tožnikove premajhne skrbnosti v pravnem prometu na eni strani in toženkine zadostne skrbnosti na drugi ni bilo ugotovljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek in mu naložilo, da toženi stranki povrne 10.850,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti takšni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil tožnik. V pritožbi je navedel, da prvostopno sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, saj se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tožnikovih navedb o pretrganju vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo in nezgodo, čeprav iz mnenja izvedenca cestno prometne stroke, ki je bilo v obrazložitev natančno povzeto, izhaja, da bi do nesreče prišlo tudi v primeru, če bi tožnik vozilo upravljal popolnoma trezen. Med razlogi sodbe in vsebino listin tako obstaja nasprotje, tožnik pa ne soglaša s pojasnilom prvostopnega sodišča, da v splošnih pogojih ni navedena pravica tožene stranke uveljavljati regres le v primeru podane vzročne zveze. Tožnik je bil v kazenskem postopku res oproščen obtožbe, ne pa tudi odškodninske odgovornosti, kar pomeni, da bi prvostopno sodišče v tem postopku samo moralo ugotavljati obstoj vzročne zveze med tožnikovo alkoholiziranostjo in prometno nesrečo, česar ni storilo. Tožnik je s toženo stranko sklenil poravnavo, v zvezi s katero pa je po pridobitvi izvedenskega mnenja ugotovil, da je zanjo odpadla pravna podlaga oziroma da je sploh ni bilo, ker je bil sporazum med pravdnima strankama ničen. Pravno podlago v tem sporu res predstavlja določilo IV. odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), na katero je prvostopno sodišče sicer oprlo izpodbijano odločitev, vendar pa je sprejelo zmotno stališče, da je do uveljavljanja regresnega zahtevka in sklenitve sporazuma prišlo zaradi tožnikove kršitve pogodbenih obveznosti in da je ob tem, da tožnik ni dokazal razlogov za neveljavnost sporazuma, do premika premoženja prišlo na podlagi utemeljene podlage - veljavno sklenjenega pravnega posla. Tožnik je namreč na podlagi izvedenih, a neocenjenih dokazov izkazal, da je pravna podlaga sporazuma odpadla. Tožena stranka se je med postopkom sklicevala na 211. člen ZOR, ki pa ga v konkretnem primeru ne gre uporabiti, saj tožnik ni vedel, da plačuje nekaj, česar ni bil dolžan. Tožnik je namreč sporazum s toženko sklenil zaradi zmotnega prepričanja o dejanskih in pravnih okoliščinah dolžnosti, da ji povrne izplačano odškodnino, to zmoto pa je pri njem povzročila ravno toženka, saj mu je enostransko predstavila pomen in vsebino splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95 (v nadaljevanju splošni pogoji) in ga še pred ugotovitvijo, ali je tožnik dejanski povzročitelj obravnavane nezgode, z opominom pred tožbo prisilila k izpolnitvi obveznosti. Takšno njeno ravnanje je bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, zaradi česar je tožnik predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar pritožbeno ni sporno, da je tožnik dne 30.05.2000 s toženko sklenil sporazum o plačilu regresnega zahtevka, ker naj bi zaradi vožnje pod vplivom alkohola povzročil prometno nezgodo in v skladu z določilom 3.a točke 1. odstavka 3. člena splošnih pogojev izgubil kritne pravice.

Tožnik je v tem postopku zoper toženo stranko uveljavljal dva različna zahtevka. S prvim je želel doseči razveljavitev sporazuma o plačilu regresnega zahtevka zaradi napak v volji in odpadle oziroma neobstoječe pravne podlage zanj, z drugim pa po pravilih o neupravičeni pridobitvi vračilo zneska, ki ga je toženki plačal na podlagi takega neveljavnega sporazuma.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvim zahtevkom ugotovilo, da ničnost sporazuma ni podana, ker njegova pravna podlaga zaradi oprostilne kazenske sodbe ni odpadla, s takšnim zaključkom pa soglaša tudi sodišče druge stopnje in sicer iz dveh razlogov. Najprej zato, ker je v času sklenitve poravnave, ki je edini pomemben za presojo ničnosti pogodbe zaradi neobstoječe ali nedopustne kavze, pravna podlaga zanjo obstajala, pa tudi zato, ker je ni predstavljala morebitna ugotovitev tožnikove krivde za v obravnavani nesreči nastalo škodo, na katero bi naknadno vplivala kazenska oprostilna sodba (kot to zmotno meni pritožnik), temveč njegovo prostovoljno priznanje izgube zavarovalnih pravic zaradi kršitve pogodbenih obveznosti na podlagi določb Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), zavarovalne pogodbe in njenih splošnih pogojev. Tožniku je to pravilno in predvsem zelo obširno obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato drugostopno sodišče njegovih razlogov v izogib ponavljanju ni povzemalo ponovno (v izpodbijani sodbi se ti razlogi nahajajo na 8. strani), enako pa velja tudi za presojo, da tožena stranka pri sklepanju poravnave ni kršila načela vestnosti in poštenja (9. stran, 2. odstavek). Sodišče prve stopnje je tako glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo in sicer 52. člen ZOR v zvezi z 51. členom ZOR kot tudi 12. člen istega zakona.

Nadalje pa izpodbijana poravnana po presoji drugostopnega sodišča ni obremenjena niti z zatrjevanimi napakami volje. Tožnik ne more uspešno zahtevati njene razveljavitve s sklicevanjem na bistveno zmoto o pravnih in dejanskih okoliščinah svoje dolžnosti plačila regresa toženki, saj pri podpisovanju poravnave ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se zanj zahteva v pravnem prometu (II. odstavek 61. člena ZOR). Iz splošnih pogojev namreč jasno izhaja, da se vinjeni voznik lahko svoje regresne obveznosti reši, če dokaže, da med nastalo škodo in njegovo alkoholiziranostjo ni podana vzročna zveza, kar pomeni, da bi tožnik podpis poravnave lahko odklonil (tudi, če kazenski postopek še ni bil končan, saj se vzročna zveza kot element civilne odgovornosti ugotavlja ločeno od kazenske, dokazno breme pa je itak bilo na strani tožnika), če bi splošne pogoje prebral. Ker tega ni storil (to med postopkom niti ni bilo sporno), se na zmoto zaradi določbe II. odstavka 61. člena ZOR ne more sklicevati, kot to pravilno izhaja že iz sodbe sodišča prve stopnje, posledično pa ne more uveljaviti niti prevare tožene stranke, ki je odvisna od obstoja zmote. Poravnava bi namreč bila glede na določila 65. člena ZOR izpodbojna, če bi tožena stranka pri tožniku povzročila zmoto ali ga držala v zmoti z namenom, da bi sklenil poravnavo, kar pa zaradi tožnikove premajhne skrbnosti v pravnem prometu na eni strani in toženkine zadostne skrbnosti na drugi ni bilo ugotovljeno. Končno pa veljavnosti poravnave tožnik ni mogel uspešno izpodbiti niti zaradi zatrjevane grožnje, glede katere ni dokazal, da je bila nedopustna in da je pri njem povzročila utemeljen strah v smislu 60. člena ZOR, o čemer izpodbijana sodba ravno tako vsebuje vse potrebne razloge.

Iz navedenega se tako pokaže, da tožnik z izpodbijanjem veljavnosti sklenjene poravnave pred sodiščem prve stopnje ni mogel uspeti, zato je odločitev v prvi točki izpodbijane sodbe materialnopravno pravilna. Pritožba s tem v zvezi na več mestih sicer zatrjuje še zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker niso bili izvedeni vsi dokazi in ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb o pretrganju vzročne zveze oziroma ker njenega neobstoja kljub oprostilni kazenski sodbi ni samo ugotavljalo, kar pa ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje vseh predlaganih dokazov ni bilo dolžno izvesti, do vseh izvedenih pa se tudi ni bilo dolžno opredeliti, saj niso bili vsi pravno relevantni za odločitev v konkretnem sporu. Kot je že bilo povedano, tožnikova regresna zaveza ni bila odvisna od obstoja vzročne zveze med njegovo vinjenostjo in nastalo škodo, temveč zgolj od ugotovljene stopnje alkoholiziranosti, saj se sama vzročna zveza po določilih splošnih pogojev domneva, kar pomeni, da tudi morebiten izkazani neobstoj vzročne zveze na regresno zavezo, na katero je tožnik pristal s prostovoljnim podpisom poravnave, ki ni bila obremenjena z zatrjevanimi napakami volje, ni mogel in ne bi mogel vplivati (neobstoj vzročne zveze bi bil pravno odločilno dejstvo le v regresni pravdi tožene stranke zoper tožnika). Ker tako (ne)obstoj vzročne zveze glede na pravno podlago konkretnega spora ni predstavljal pravno odločilnega dejstva, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne ali pomanjkljive ugotovitve dejanskega stanja, niti pritožbeno zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka.

Posledično pa je materialnopravno pravilna tudi zavrnitev drugega dela tožnikovega zahtevka za vrnitev tistega, kar je bilo plačano na podlagi takšne poravnave. Ker tožnik s prvim delom zahtevka ni uspel in poravnava ni bila razveljavljena, ni mogoče govoriti ne o odpadli pravni podlagi, kot tudi ne o podlagi, ki je ni bilo oziroma je imela take napake, da je bila neveljavna, kar je temelj uporabe določila 210. člena ZOR, na kateri je temeljil zahtevek tožnika zaradi toženkine neupravičene obogatitve.

Glede na vse navedeno se tako tožnikova pritožba v celoti pokaže za neutemeljeno. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).