Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijani zavrnilni del pravnomočne sodbe delno tako spremeni, da mora tožena stranka plačati tožniku zamudne obresti od zneska 2.900.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 1.7.2002, in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo 2.403.300 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov dalje, kot je to navedeno v izreku prvostopenjske sodbe. Navedeni znesek je vsota tožniku priznanih odškodnin za posamične od oblik v delovni nesreči z dne 29.8.1997 nastale mu nepremoženjske in premoženjske škode, za katero je bila ugotovljena polna odškodninska odgovornost tožene stranke - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.200.000 SIT (od zahtevanih 2.000.000 SIT), za strah v višini 200.000 SIT (od zahtevanih 450.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1.000.000 SIT (od zahtevanih 1.500.000 SIT) ter za premoženjsko škodo v celotnem terjanem znesku 3.300 SIT. Zahtevek v delu za plačilo višjega zneska odškodnine (to je za znesek 1.550.000 SIT) in v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 15.2.1999 do vključno 1.7.2002 je sodišče prve stopnje zavrnilo. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 225.047 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v obsegu, razvidnem iz izreka prvostopenjske sodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke in tožniku na prvi stopnji prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo (v delu iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) zvišalo za 500.000 SIT - skupno torej na 2.900.000 SIT s pripadki, medtem ko je v ostalem zavrnilo tudi pritožbo tožnika in z njegovo pritožbo nadaljnji izpodbijani del zavrnilne sodbe sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija celotni zavrnilni del pravnomočne sodbe - to je za znesek 1.050.000 SIT zavrnjene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ter glede zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 15.2.1999 do vključno 1.7.2002. Po njegovih navedbah uveljavlja kot revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Za telesne bolečine in za strah sta bili tožniku po njegovem mnenju prisojeni neustrezno nizki odškodnini, pri čemer tožnik v reviziji ponovno in ločeno za vsako izmed obeh teh oblik nepremoženjske škode niza vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju tudi zanju (in ne le za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) upravičujejo do odškodnin v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje bodisi nista v zadostni meri bodisi sploh ne upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. Tožnik ocenjuje prisojeno mu odškodnino kot takšno, ki je njemu na škodo v nasprotju s sodno prakso glede na po njegovem mnenju primerljive škode, pri čemer se v oporo temu sklicuje na konkretne primere iz sodne prakse. Tožnik obširno graja tudi pravnomočno odločitev v delu o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas pred 2.7.2002 in predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je le delno utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, le pod pogoji iz 367. člena ZPP in v mejah z določbo 370. člena ZPP le izrecno predvidenih revizijskih razlogov - nujno upoštevaje pri tem še nadaljnjo omejitev iz 371. člena istega zakona. Slednje navedena zakonska določba izključuje sleherni formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti. Tega opravi revizijsko sodišče le v mejah izrecno in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, kar pomeni, da ga zgolj tožnikovo zatrjevanje (nekonkretizirano in neobrazloženo) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka kot uveljavljanega revizijskega razloga še ne narekuje.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za telesne bolečine in za strah pa slednji utemeljuje z nadrobnim nizanjem številnih okoliščin v reviziji, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin v celotnih terjanih zneskih tudi za ti obliki nepremoženjske škode. Te okoliščine je mogoče razvrstiti v sklop tistih, ki imajo oporo v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje in so v reviziji le natančno ponovljene, ter v sklop tistih, ki v neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje nimajo opore. Glede prvih velja, da sta jih v celoti, tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravilno ločeno ob odmeri odškodnin za vsako izmed obeh navedenih oblik nepremoženjske škode, upoštevali že sodišči prve in druge stopnje. Glede revizijsko zatrjevanih okoliščin iz drugega sklopa pa velja, da ne morejo biti upoštevne spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To velja na primer za revizijsko trditev, da se tožniku pojavljajo (in se bodo pojavljale tudi v bodoče) telesne bolečine v roki že pri "preprostih opravilih" in "pomožnih delih", ki jih "opravlja vsakodnevno", kar je v nasprotju z dejansko ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje, oprto na izpovedbo kot stranke zaslišanega tožnika, da ga roka boli "kadar dela težko delo", pa tudi ob spremembah vremena, kar je gotovo "petkrat ali šestkrat na mesec", medtem ko je revizijska trditev o pogostem otekanju zapestja po delu in o topi bolečini, ki spremlja oteklino, brez sleherne opore v dejanskih ugotovitvah sodb sodišč prve in druge stopnje. Podobno neupošteven je tudi poseg v ugotovljeno dejansko stanje z revizijsko grajo dejanske ugotovitve o le nekaj trenutkov trajajočem t.i. primarnem strahu tožnika ob poškodbi. Gre namreč za neizpodbojno dejansko ugotovitev in zato ni pomembno, ali se ocena izvedenca in tožnikova lastna izpovedba s tem v zvezi, ki jo je sodišče upoštevalo, razhajata.

Predvsem pa je z vidika preizkusa materialnopravne pravilnosti odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo kot denarne satisfakcije pomembno, da je celotna tožniku prisojena odškodnina v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih, opravljeni po poenotenem preračunu valutnih razmer na dan sojenja na prvi stopnji, ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Drugačnega sklepanja revizijske trditve s tem v zvezi ne terjajo, saj njegove pravilnosti tožnik s konkretnimi primeri, ki jih v reviziji ponuja v primerjavo, v ničemer ne omaja, temveč jo nasprotno kvečjemu le še potrjuje - in to prav v smeri nujne upoštevnosti različnih okoliščin vsakega posamičnega primera po eni strani ter sorazmerne usklajenosti višine odškodnin za po obsegu različne nepremoženjske škode po drugi strani. Ker se tožnik v reviziji sklicuje na primere iz publikacije Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, Ljubljana 2001), mu je treba odgovoriti, da je njegov izbor konkretno prisojenih odškodnin (v katerem niso zajeti le primeri oškodovancem prisojenih odškodnin za poškodbe zapestja dominantne roke, temveč za številne še druge poškodbe z bistveno hujšimi posledicami) neprimerljiv z ugotovljenim obsegom tožniku nastale nepremoženjske škode, in tožnika napotiti na po obsegu poškodb in njih posledic bistveno bolj njegovemu podobne primere, evidentirane v isti publikaciji na primer pod zaporednima številkama 186 in 206. Materialnopravno pravilna je tudi pravnomočna odločitev v delu o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 15.2.1999 do vključno 31.12.2001. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato vrhovno sodišče s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Za spremembo ustaljene sodne prakse, ki vrhovno sodišče veže, mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, saj bi sicer prišlo do neenakega obravnavanja oškodovancev.

1.1.2002 kot dan, po katerem se (glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji 26.6.2002) priznavajo zamudne obresti od nastanka zamude dalje, ni poljubno izbran, temveč je določen zato, ker sta tega dne stopila v veljavo Obligacijski zakonik (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001) in novela Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A, Uradni list RS, št. 109/2001). OZ je na novo uredil zamudne obresti in uzakonil obrestno mero zamudnih obresti z nespremenljivo 8-odstotno obrestno mero. Režim zamudnih obresti z vračunano valorizacijsko obrestno mero je začasno pustil v veljavi in določil ZPOMZO-A kot zakon, ki začasno ureja višino zamudnih obresti. ZPOMZO-A, ki je prav tako začel veljati 1.1.2002, pa je številčno ločil prave zamudne obresti od obresti po predpisani obrestni meri z vključeno valorizacijo. V odgovor tožnikovemu revizijskemu negiranju slehernih zakonskih sprememb na tem področju s 1.1.2002 pa naj bo še dodatno pojasnjeno, da je bila z uveljavitvijo ZPOMZO-A v njemu predpisana obrestna mera zamudnih obresti določena kot temeljna obrestna mera, povečana za 13,5 odstotnih točk, iz določbe prvega odstavka 3. člena dotedanjega ZPOMZO (kjer je bila definirana temeljna obrestna mera) pa je bil izpuščen pojem "revalorizacija". Dolgoletne sodne prakse, ki je bila namenjena preprečevanju dvojne valorizacije odškodnin, pa ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. S pravkar obrazloženim je odgovorjeno tudi na tožnikov revizijski očitek o po njegovem mnenju neupravičeni uporabi njegovega denarja s strani tožene stranke.

Revizija je tako delno utemeljena le glede odločbe o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem namreč pripadajo oškodovancu zamudne obresti od uveljavitve OZ do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizijsko sodišče je zato reviziji delno ugodilo in pravnomočno sodbo glede odločbe o zamudnih obrestih delno spremenilo tako, da mora tožena stranka plačati tožniku zamudne obresti od zneska 2.900.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 1.7.2002, in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker z revizijo zoper odločbo o glavni stvari tožnik ni uspel, revizijsko sodišče ni poseglo v stroškovno odločbo in je odločilo, da sam krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP).