Jedro

Sodišče mora pri določanju višine reparacijskega zahtevka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja poleg dohodkov, ki jih ima delavec od začasnega dela, upoštevati tudi nadomestilo za čas brezposelnosti. Po določbi 54. čl. ZZZPB/92 ima ZPIZ pravico od delodajalca zahtevati povrnitev sredstev, če sodišče s pravnomčno sodbo ugotovi, da je delavcu delovno razmerje prenehalo nezakonito.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku 1. in 3. točke izreka (glede vrnitve nazaj na delo in reparacijskega zahtevka) in izrek o stroških postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (2. točka prvega odstavka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico vrniti na delo od 10.10.1997 do 16.8.1999, jo za ta čas prijaviti v socialno zavarovanje in ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter ji obračunati zapadle plače za II. tarifni razred po Kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer v zneskih, kot izhajajo iz 1. točke prvega odstavka izreka sodbe. Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati tudi regres za letni dopust za leto 1998 v višini 102.000,00 SIT, odvesti predpisane davke in ji izplačati neto 84.660,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1998 do plačila ter regres za leto 1999 v višini 102.000,00 SIT, odvesti predpisane davke in ji izplačati neto 84.660,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1999 dalje do plačila (2. točka prvega odstavka izreka sodbe) ter ji povrniti stroške postopka v znesku 269.742,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.2004 dalje do plačila. Tožena stranka pa svoje stroške postopka nosi sama. Pooblaščenec tožene stranke je vložil pritožbo zoper sodbo naslovnega sodišča, katero izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, kateri se analogno uporabljajo pred delovnim sodiščem ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP, ko toženi stranki ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem, saj je substitut pooblaščenca tožene stranke slednjo opravičil zaradi bolezni. Tudi iz sedaj priloženega potrdila lečečega zdravnika je razvidno, da se tožena stranka glavne obravnave razpisane za dne 24.9.2004 ni mogla udeležiti, čeprav je njena prisotnost bila nujno potrebna. Tožena stranka se tako ni mogla izjasniti o skrčitvi tožbenega zahtevka, kakor tudi ne navajati dejstev, katere je sicer navajala v svojih prejšnjih vlogah, vendar bi s svojim zaslišanjem lahko te dokaze podkrepila. Tako prvostopenjsko sodišče sploh ni obravnavalo dokazila tožene stranke o tem, da je tožeča stranka ves čas prijave na Zavodu RS za zaposlovanje prejemala nadomestilo s priznano pokojninsko dobo, prav tako pa je prejemala tudi socialno pomoč, kakor je to razvidno iz že citiranih potrdil obeh navedenih zavodov z dne 20.1.2004 in 22.1.2004. Iz navedenih potrdil nedvomno izhaja, kolikšne zneske je tožnica prejemala v času, ko je bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje, zato ni upravičena do obračuna z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor je to odločilo prvostopenjsko sodišče. Po mnenju pritožbe so odločilni razlogi v sodbi v nasprotju z izrekom, zato se sodba sodišča prve stopnje v tem delu ne da preizkusiti. Glede na navedeno je po mnenju pritožbe podana bistvena kršitev določb ZPP po 14. in 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje z izrekom sodbe tudi razsodilo tudi o vrnitvi na delo. Tak izrek pa je neizvršljiv, saj delovnega mesta več ni. Zato pritožnica predlaga drugostopenjskemu sodišču, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, katero naj ponovno vendarle uporabi tudi določila o uspehu v pravdi pri odmeri stroškov, saj tožeča stranka s svojim zahtevkom ni v celoti uspela, zato ji tožena stranka ni dolžna povrniti vseh pravdnih stroškov. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljani kršitvi po 14. in 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP s tem, ko ni preložilo glavne obravnave razpisane za dne 24.9.2004, ker se tožena stranka ni mogla razpisane obravnave udeležiti, kar izkazuje s predloženim potrdilom lečečega zdravnika. Absolutno bistveno kršitev pravil postopka po citirani zakonski določbi zagreši sodišče, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ne da možnosti obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, kar pa v danem primeru ni podano. Po 1. odst. 115. člena ZPP sodišče lahko narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi opravičeni razlogi. Sodišče pa preloži narok le, če to stranke zahtevajo s predlogom, ki mora biti utemeljen. Ali je razlog za preložitev opravičen sodišče presoja po subjektivnih okoliščinah predlagajoče stranke. Če narok na predlog stranke ni preložen, pa sodišče prve stopnje v skladu z 282. členom ZPP obravnavo opravi vseeno, tudi če na narok za glavno obravnavo ne pride bodisi tožeča ali tožena stranka, saj prisotnost stranke ni pogoj za to, da se glavna obravnava ne opravi. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.9.2004 jasno izhaja, da je na narok za toženo stranko pristopil substitut pooblaščenca odvetnik D.H., ki je izostanek tožene stranke opravičil, ni pa predlagal preložitev naroka. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo sklep, da se obravnava opravi v nenavzočnosti pravilno vabljene tožene stranke in pravilno razsodilo na naroku za glavno obravnavo. Ker substitut pooblaščenca tožene stranke preložitev naroka sploh ni predlagal, še manj pa izkazal opravičljiv razlog, ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo s pritožbo uveljavljeno absolutno bistveno kršitev pravil postopka. V pritožbi predloženo potrdilo lečečega zdravnika, iz katerega je razvidno, da se tožena stranka glavne obravnave ni mogla udeležiti, pa glede na 337. člen ZPP, ki uvaja eventuelno maksimo tudi v pritožbenem postopku, ni mogoče upoštevati, saj tožena stranka ni izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla predložiti že prej. Pritožba pa neutemeljeno uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ker so odločilni razlogi v sodbi v nasprotju z izrekom, saj iz potrdil predloženih v spis nedvomno izhaja, kolikšne zneske je tožnica prejemala v času, ko je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje RS, zaradi česar ni upravičena do obračuna zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor je to odločilo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v danem primeru ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršitve pravil postopka, ki so navedene v tej točki se nanašajo na sestavo sodbe, saj mora biti sodba pisno tako izdelana, da bosta mogla stranki in pritožbeno sodišče preizkusiti miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je odločba morala tako izpasti kot je izpadla. Poleg splošnega pravila, da sodbe ni mogoče preizkusiti, zakon določa tudi primere, kdaj je sodba tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Pomanjkljivost sodbe, zaradi katere ni omogočen preizkus, se lahko nanaša na izrek ali pa na razloge sodbe. Izrek je nerazumljiv, če se iz njega ne da razbrati, kaj je sodišče sploh odločilo, izrek nasprotuje sam sebi, če se v enem delu odreja nekaj popolnoma drugega kot v drugem, izrek nasprotuje razlogom sodbe, če iz njih izhaja, da bi morala sodba zahtevek zavrniti, v izreku pa je zahtevku ugodeno ali obratno. Pomanjkljivost se lahko nanaša tudi na razloge, če jih sodba sploh nima ali niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti nejasni ali med seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Če sodba nima razlogov o nekaterih pravno odločilnih dejstvih se sicer lahko zastavi vprašanje, ali gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka navedeno v citirani določbi zakona, ali pa za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ampak za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki je vedno podana takrat, če kakšnega odločilnega dejstva sodišče sploh ni ugotavljalo, ker za pravno kvalifikacijo, iz katere je izhajalo, to dejstvo ni bilo pomembno. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavanem primeru za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali in koliko je tožnica prejela nadomestila za čas brezposelnosti, kar bi se moralo upoštevati pri višini reparacijskega zahtevka. V skladu z napotki pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu opr.št. Pdp 330/2001 z dne 20.9.2002 je sodišče prve stopnje sicer ugotavljalo, koliko je tožnica v spornem obdobju, to je v času trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zaslužila z opravljanjem priložnostnega dela in temu ustrezno prejeti znesek 67.056,00 SIT tudi upoštevalo pri reparacijskemu zahtevku, ni pa upoštevalo prejetega nadomestila, ki ga je tožnica prejemala v času brezposelnosti. Po določbi 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur.l. RS št. 12/92, 71/93, 69/98 in 97/2001) ima zavod pravico od delodajalca zahtevati vrnitev sredstev izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, če sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito. Glede na navedeno pravno ureditev, ki določa zavodu pravico v skladu s citirano določbo zakona, da prejeta nadomestila za brezposelnost zahteva od delodajalca, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ugotoviti višino prejetega nadomestila, ki ga je tožnica prejela za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in ga upoštevati pri reparacijskem zahtevku. Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati regres za letni dopust, saj je na podlagi 51. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 39/93, 23/94, 22/95) tožnica do regresa upravičena. Pravica do regresa je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta, ki pa jo je tožnica pri toženi stranki tudi pridobila. Ker je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede višine reparacijskega zahtevka, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP sodbo v tem delu in v celoti izrek o stroških postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu s 3. odst. 165. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.