Jedro

Razlika med nadaljevanim in enovitim dejanjem je v tem, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje določen cilj (veliko premoženjsko korist), ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem, nadaljevano kaznivo dejanje pa je konstrukt večih posameznih premoženjskih dejanj, ki jih storilec izvrši v povezanem časovnem obdobju z izkoriščanjem enakih ali istih okoliščin.

V kolikor je izkazano, da je kraj storitve kaznivega dejanja po 252. členu KZ v tujini mora sodišče upoštevati določila 122. člena in 124. člena KZ.

V kolikor se v obtožnici zatrjuje, da sta obtoženca nudila pomoč storilcema nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v dogovoru s storilcema, mora državni tožilec dokazati bistvene elemente dogovora za vsakega obtoženca, saj je le tako mogoče ugotoviti vloge in kazensko odgovornost vsakega obtoženca.

Enovito dejanje pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. Doseže ga lahko le z ponavljajočim ravnanjem, ki sama po sebi pomenijo že storitev kaznivega dejanja, vendar storilec zasledovanega cilja z enkratnim dejanjem ne more doseči. Le na ta način se loči enovito dejanje od nadaljevanega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbam obtoženega A. A. in njegovega zagovornika, obtoženega B. B. in njegovega zagovornika in zagovornikov obtoženega C. C. se ugodi in se izpodbijana sodba

I. za obtožena A. A. in B. B. spremeni tako, da se zoper obtoženega A. A. in B. B. iz razlogov po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne

obtožba, da je

1. A. A. skupaj z D. D. kot predsednikom uprave družbe E. d.d. omogočil sestavo poslovne knjige z lažno vsebino, poslovna knjiga pa se mora voditi po zakonu in je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami, s tem, da naj bi v Ljubljani v času od 31. 1. 2007 do konca leta 2007 uporabil lažne poslovne listine - račune in sicer: - račun št. 0305/07 z dne 3. 5. 2007 v znesku 47.513,00 EUR, ki je bil plačan dne 22. 5. 2007; - račun št. 4503/2007 z dne 6. 4. 2007 v znesku 44.463,00 EUR, ki je bil plačan dne 25. 4. 2007; - račun št. 5127/2007 z dne 5. 7. 2007 v znesku 49.887,00 EUR, ki je bil plačan dne 13. 7. 2007; - račun št. 3101/2007 z dne 31. 1. 2007 v znesku 48.369,00 EUR, ki je bil plačna dne 14. 2. 2007; - račun št. 2-1104 z dne 11. 4. 2007 v znesku 47.113,00 EUR, ki je bil plačan dne 7. 5. 2007; - račun št. maj-0406/07 z dne 4. 6. 2007 v znesku 40.751,00 EUR, ki je bil plačan dne 6. 7. 2007; - račun št. avgust-0509/07 z dne 5. 9. 2007 v znesku 34.500,00 EUR, ki je bil plačan dne 20. 9. 2007; - račun št. E. 03207 z dne 14. 5. 2007 v znesku 47.444,00 EUR, ki je bil plačan dne 31. 5. 2007; - račun št. E. 40-2007 z dne 26. 7. 2007 v znesku 46.271,00 EUR, ki je bil plačan dne 16. 8. 2007, kot resnične in omogočil sestavo knjige prejetih računov, ki jo je bila gospodarska družba E. d.d. na podlagi četrtega odstavka 56. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS; št. 89/98 in naslednje spremembe) dolžna voditi kot zavezanka za davek na dodano vrednost in je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami, saj zagotavlja podatke o prejetih računih in s tem podatke o opravljenem obsegu obdavčljivih transakcij in sicer, ko je na način v času kot je opisano po točkah I/2, 4, 5, 6, 7, 8 izpodbijane sodbe odobril plačilo navideznih računov in s tem v knjiženje predložil navidezne račune, navedene pod točko I/2, 4, 5, 6, 7, 8 družb F. d.o.o., G. d.o.o., H. d.o.o., I. d.o.o., J. d.o.o., K. d.o.o., s katerimi so bile družbi E. d.d. zaračunane svetovalne storitve, ki jih navedene družbe za družbo E. d.d. niso nikoli opravile, pri tem pa je A. A. pri vsaki odobritvi računa vedel, da nobena od navedenih družb zaračunavanih storitev svetovanja za družbo E. d.d. ni nikoli opravila, s predložitvijo lažnih računov v knjiženje pa je skupaj z D. D. omogočil, da je bila po opravljeni vknjižbi računov za fiktivne račune v knjigo prejetih računov, sestavljena poslovna knjiga z lažno vsebino, s čemer naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ v zvezi z 25. členom KZ.

2. Obtoženi B. B., lažno poslovno listino uporabil kot resnično, gre pa za poslovno listino, ki se mora voditi po zakonu in je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami, s tem, da je v Ljubljani, v imenu družb L. Ltd, M. d.o.o., N., G. d.o.o., H. d.o.o., I. d.o.o., K. d.o.o. in J. d.o.o., v spodaj navedenih časovnih in stvarnih okoliščinah družbi E. d.d. izdal račune tako, da jih je na točno neugotovljen način posredoval E. d.d. v izplačilo in sicer: v imenu družbe L. Ltd: - račun št. 01/2004 z dne 1.10.2004, v znesku 9.800 EUR, ki je bil plačan dne 18.11.2004, - račun št. 02/2004 z dne 7.11.2004, v znesku 9.660 EUR, ki je bil plačan dne 1.12.2004, - račun št. 03/2004 z dne 2.12.2004, v znesku 18.290 EUR, ki je bil plačan dne 7.1.2005, - račun št. E. 01/2005 z dne 3.1.2005, v znesku 20.700 EUR, ki je bil plačan dne 7.1.2005, - račun št. E. 02/2005 z dne 1.2.2005, v znesku 23.460 EUR, ki je bil plačan dne 17.2.2005, - račun št. E. 03/2005 z dne 18.2.2005, v znesku 30.360 EUR, ki je bil plačan dne 10.3.2005, - račun št. E. 04/2005 z dne 4.4.2005, v znesku 23.460 EUR, ki je bil plačan dne 15.6.2005, - račun št. E. 05/2005 z dne 15.6.2005, v znesku 27.600 eur, ki je bil plačan dne 19.8.2005, - račun št. E. 06/2005 z dne 29.7.2005, v znesku 28.290 EUR, ki je bil plačan dne 19.8.2005, - račun št. E. 07/2005 z dne 26.9.2005, v znesku 37.260 EUR, ki je bil plačan dne 19.10.2005, - račun št. E. 08/2005 z dne 26.10.2005, v znesku 43.470 EUR, ki je bil plačan dne 24.11.2005, - račun št. E. 01/2006 z dne 23.1.2006, v znesku 39.330 EUR, ki je bil plačan dne 15.2.2006, - račun št. E. 02/2006 z dne 6.3.2006, v znesku 39.882 EUR, ki je bil plačan dne 31.3.2006, - račun št. E. 03/2006 z dne 6.4.2006, v znesku 41.676 EUR, ki je bil plačan dne 11.5.2006, - račun št. E. 04/2006 z dne 6.5.2006, v znesku 40.020 EUR, kije bil plačan dne 30.6.2006 - račun št. E. 05/2006 z dne 16.6.2006, v znesku 41.952 EUR, kije bil plačan dne 4.8.2006, - račun št. E. 06/2006 z dne 25.10.2006, v znesku 44.988 EUR, kije bil plačan dne 10.11.2006; v imenu družbe N.: - račun št. N. - E. 0211/2005 z dne 2.11.2005, v znesku 35.880 EUR, ki je bil plačan dne 14.12.2005, - račun št. N. - E. 2201/2006 z dne 22.1.2006, v znesku 44.850 EUR, ki je bil plačan dne 8.3.2006, - račun št. N. - E. 0612/2005 z dne 6.12.2005, v znesku 45.540 EUR, ki je bil plačan dne 18.1.2006, - račun št. N. - E. 2302/2006 z dne 23.2.2006, v znesku 39.744 EUR, ki je bil plačan dne 21.4.200 - račun št. N. - E. 2604/2006 z dne 26.4.2006, v znesku 44.850 EUR, ki je bil plačan dne 19.5.2006, - račun št. N. - E. 2605/2006 z dne 26.5.2006, v znesku 40.986 EUR, ki je bil plačan dne 22.6.2006, - račun št. N. - E. april 1206/2006 z dne 12.6.2006, v znesku 42.780 EUR, ki je bil plačan dne 17.7.2006, - račun št. N. - E. may 2007/2006 z dne 20.7.2006, v znesku 44.160 EUR, ki je bil plačan dne 24.8.2006, - račun št. N. - E. avgust 1110/2006 z dne 11.10.2006, v znesku 45.954 EUR, ki je bil plačan dne 25.10.2006, - račun št. N. - E. oktober 0112/2006 z dne 1.12.2006, v znesku 46.368 EUR, ki je bil plačan dne 21.12.2006, - račun št. N. - E. december 0401/2007 z dne 4.1.2007, v znesku 47.127 EUR, ki je bil plačan dne 19.1.2007; v imenu družbe G. d.o.o.: - račun št. 1411/05 z dne 14.11.2005, v znesku 42.780 EUR, ki je bil plačan dne 8.12.2005, - račun št. 1101/06 z dne 11.1.2006, v znesku 42.090 EUR, ki je bil plačan dne 1.2.2006, - račun št. 0102/06 z dne 1.3.2006, v znesku 39.054 EUR, ki je bil plačan dne 30.3.2006, - račun št. 0304/06 z dne 3.4.2006, v znesku 41.400 EUR, ki je bil plačan dne 20.4.2006, - račun št. 0305/06 z dne 3.5.2006, v znesku 40.710 EUR, ki je bil plačan dne 12.5.2006, - račun št. 1406/06 z dne 14.6.2006, v znesku 42.228 EUR, ki je bil plačan dne 4.7.2006, - račun št. 1207/06 z dne 12.7.2006, v znesku 41.814 EUR, ki je bil plačan dne 6.9.2006, - račun št. 1910/06 z dne 19.10.2006, v znesku 40.848 EUR, ki je bil plačan dne 14.11.2006, - račun št. 0712/06 z dne 7.12.2006, v znesku 41.676 EUR, ki je bil plačan dne 22.12.2006, - račun št. 0801/06 z dne 8.1.2007, v znesku 43.815 EUR, ki je bil plačan dne 19.1.2007; - račun št. 0305/07 z dne 3.5.2007, v znesku 47.513,00 EUR, ki je bil plačan dne 22.5.2007; imenu družbe H. d.o.o.: - račun št. 4501/2006 z dne 20.7.2006, v znesku 44.160 EUR, ki je bil plačan dne 17.8.2006, - račun št. 4502/2006 z dne 22.9.2006, v znesku 43.056 EUR, ki je bil plačan dne 9.10.2006, - račun št. 4503/2006 z dne 20.11.2006, v znesku 45.816 EUR, ki je bil plačan dne 29.11.2006, - račun št. 4501/2007 z dne 3.1.2007, v znesku 42.297 EUR, ki je bil plačan dne 16.1.2007, - račun št. 4503/2007 z dne 6.4.2007, v znesku 44.463 EUR, ki je bil plačan dne 25.4.2007, - račun št. 5127/2007 z dne 5.7.2007, v znesku 49.887 EUR, ki je bil plačan dne 13.7.2007; v imenu družbe M. d.o.o.: - račun št. - brez številke z dne 28.10.2005, ki se nanaša na likvidacijsko temeljnico 00001730886, v znesku 39.468 EUR, ki je bil plačan dne 15.11.2005, - račun št. 0112/05 z dne 1.12.2005, v znesku 40.020 EUR, ki je bil plačan dne 21.12.2005, - račun št. 0801/06 z dne 8.1.2006, v znesku 39.330 EUR, ki je bil plačan dne 7.2.2006, - račun št. 0702/06 z dne 3.3.2006, v znesku 38.916 EUR, ki je bil plačan dne 31.3.2006, - račun št. 42090/06 z dne 3.4.2006, v znesku 42.090 EUR, ki je bil plačan dne 12.5.2006, - račun št. 0405/06 z dne 4.5.2006, v znesku 42.780 EUR, ki je bil plačan dne 29.5.2006, - račun št. 0506/06 z dne 5.6.2006, v znesku 41.538 EUR, ki je bil plačan dne 5.7.2006, - račun št. 0407/06 z dne 4.7.2006, v znesku 38.640 EUR, ki je bil plačan dne 28.7.2006, - račun št. 3008/06 z dne 30.8.2006, v znesku 38.088 EUR, ki je bil plačan dne 12.9.2006, - račun št. 0611/06 z dne 6.11.2006, v znesku 38.226 EUR, ki je bil plačan dne 23.11.2006, - račun št. 1412/06 z dne 14.12.2006, v znesku 46.644 EUR, ki je bil plačan dne 3.1.2007, - račun št. 3101/07 z dne 31.1.2007, v znesku 48.369 EUR, ki je bil plačan dne 14.2.2007; v imenu družbe I. d.o.o.: - račun št. 1-2009/06 z dne 20.9.2006, v znesku 44.574 EUR, ki je bil plačan dne 16.10.2006, - račun št. 2-2711/06 z dne 27.11.2006, v znesku 43.194 EUR, ki je bil plačan dne 13.12.2006, - račun št. 3-2712/06 z dne 27.12.2006, v znesku 42.987 EUR, ki je bil plačan dne 9.1.2007, - račun št. 2-1104/07 z dne 11.4.2007, v znesku 47.113 EUR, ki je bil plačan dne 7.5.2007; v imenu družbe K. d.o.o.: - račun št. jan - 1701/07 z dne 17.1.2007, v znesku 47.127 EUR, ki je bil plačan dne 31.1.2007, - račun št. maj - 0406/07 z dne 4.6.2007, v znesku 40.751 EUR, ki je bil plačan dne 6.7.2007, - račun št. avgust - 0509/07 z dne 5.9.2007, v znesku 34.500 EUR, ki je bil plačan dne 20.9.2007; v imenu družbe J. d.o.o.: - račun št. E. 01 - 2007 z dne 15.1.2007, v znesku 45.816 EUR, ki je bil plačan dne 31.1.2007, - račun št. E. 03 - 2007 z dne 14.5.2007, v znesku 47.444 EUR, ki je bil plačan dne 31.5.2007, - račun št. E. 40 - 2007 z dne 26.7.2007, v znesku 46.271 EUR, ki je bil plačan dne 16.8.2007, s čimer naj bi obtoženi B. B. storil nadaljevano kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ.

V skladu z določilom prvega odstavka 96. člena ZKP stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP kot tudi potrebni izdatki obeh obtoženih in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov v tem delu postopka, v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov postopka, bremenijo proračun sodišča. II. V preostalem se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo so bili obtoženi: - A. A. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in pa nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Za prvo očitano kaznivo dejanje mu je bila določena kazen štiri leta zapora, za drugo pa eno leto zapora. Na podlagi določil 47. člena KZ mu je bila izrečena enotna kazen štiri leta in pet mesecev zapora.

- B. B. spoznan za krivega kaznivega dejanja pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 25. in 27. členom KZ, za kar mu je bila določena kazen štiri leta zapora in nadaljevanega kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, za kar mu je bila določena kazen štiri leta zapora in stranska denarna kazen 500-dnevnih zneskov po 41,66 EUR, kar znaša 20.830,00 EUR. Na podlagi določil 47. člena KZ mu je bila izrečena enotna kazen sedem let in en mesec zapora in stranska denarna kazen v znesku 20.830,00 EUR, katero mora obtoženi plačati v roku treh mesecev od izvršljivosti sodbe in v kolikor se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora.

- Obtoženi C. C. spoznan za krivega kaznivega dejanja pomoči pri storitvi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s členom 25 in 27 KZ. Za to kaznivo dejanje mu je bila določena kazen dve leti in šest mesecev zapora in pa nadaljevanega kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Za to dejanje mu je bila določena kazen dve leti zapora in pa 250-dnevnih zneskov po 50,00 EUR, kar znaša 12.500,00 EUR stranske denarne kazni. Na podlagi določil 47. člena KZ mu je bila izrečena enotno kazen štiri leta in tri mesece zapora in stransko denarno kazen v skupni višini 12.500,00 EUR, ki jo mora obtoženi plačati v roku treh mesecev od izvršljivosti sodbe in v kolikor se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določilo en dan zapora.

2. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da so obtoženi na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP dolžni nerazdelno plačati oškodovani družbi E. d.d. - v stečaju, ..., premoženjsko pravni zahtevek v višini 2.665.930,00 EUR. Oškodovana družba pa je bila s presežkom napotena na pot pravde.

3. Odločeno je bilo tudi, da so obdolženi A. A., B. B. in C. C. dolžni nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP in vsak od njih sodno takso in sicer A. A. v znesku 750,00 EUR, B. B. v znesku 1.000,00 EUR in C. C. v znesku 740,00 EUR.

4. Obdolženemu A. A. je bil vrnjen zasežen denar v višini 4.500,00 EUR.

5. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje so se pritožili: - obtoženi A. A. in njegov zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovni postopek pred drugega sodnika; - obtoženi B. B. in njegov zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in obtoženega oprosti očitkov obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred spremenjeni senat; - zagovorniki obtoženega C. C. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi ter vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

6. Na seji senata so obtoženci in njihovi zagovorniki vztrajali pri pritožbenih navedbah in predlogih. Obtoženi B. B. pa je pritožbeno sodišče opozoril na sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 19. 3. 2018, opr. št. II Ks 24078/2011 in pojasnil, da gre za podobno zadevo kot je obravnavana, ker je bil postopek v Avstriji, ki se je zoper njega vodil zaradi pranja denarja v skladu z drugo alinejo 190. člena Avstrijskega zakona o kazenskem postopku, ustavljen, šlo pa naj bi za postopek v zvezi z nekaterimi istimi podjetji, za katera je bil sedaj spoznan za krivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja in pravic in pranja denarja. Pritožbenemu sodišču je v zvezi s tem predložil tudi prijavo suma pranja denarja s strani Urada za prijave pranja denarja in obvestilo zagovorniku o ustavitvi postopka poslanega s strani Državnega tožilstva v Celovcu. Oba dokumenta pa imata isto opravilno številko.

7. Okrožna državna tožilka je na seji senata podala odgovor na pritožbe obtožencev in zagovornikov ter svoje navedbe v pismeni obliki vložila v spis ter predlagala zavrnitev pritožb. 8. Pritožbe so utemeljene.

**I.**

**Obrazložitev sodbe**

9. Sodišče prve stopnje je za obtoženega A. A. ugotovilo, da je del očitanih kaznivih dejanj v konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ zastaralo in jih je zato iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja za katerega ga je spoznalo za krivega izpustilo. V času pritožbenega postopka so posamezna očitana kazniva dejanja v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ prav tako absolutno zastarala. V 4. točki prvega odstavka 111. člena KZ je določeno, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo pet let od storitve kaznivega dejanja za katero se po zakonu sme izreči zapor nad eno leto. V šestem odstavku 112. člena KZ pa je določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa (v obravnavanem primeru torej deset let) kolikor ga zahteva Zakon za zastaranje kazenskega pregona. Glede na navedeno in ob dejstvu, da je za očitano kaznivo dejanje zagrožena kazen do dveh let zapora, je za vsa očitana posamezna dejanja v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja kazenski pregon absolutno zastaral. Zato je pritožbeno sodišče izdalo zavrnilno sodbo v skladu s 4. točko 357. člena ZKP.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obtožba obtoženemu B. B. očita nadaljevano kaznivo dejanje ponareditev ali uničenje poslovnih listin, ki ga je sodišče prve stopnje vključilo v opis nadaljevanega kaznivega dejanja pomoči k zlorabi položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 25. in 27. členom KZ. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je na podlagi teorije inkluzije kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin pripravljalno dejanje za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s členom 25 in 27. KZ. Obtoženi je po ugotovitvah sodišča prve stopnje navedene račune izdelal izključno z namenom posredovanja družbi E. d.d., da je na podlagi teh računov izvršila nakazila denarja na poslovne račune navedenih "slamnatih" družb. Iz tega razloga je to njegovo ravnanje zaobjeto v kaznivem dejanju pomoči pri storitvi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s členom 25 in 27 KZ. Pritožnika v svoji pritožbi takšno odločitev sodišča prve stopnje izpodbijata in zatrjujeta, da je bilo to storjeno v škodo obtoženega, saj je bil s tem v slabšem položaju glede na zastaralne roke očitanih kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je, glede na dejstvo, da so vsa posamezna kazniva dejanja v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin absolutno zastarala, pravni položaj obtoženega B. B. slabši, kot bi bil v primeru, če sodišče prve stopnje tega dejanja ne bi vključilo v opis kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic,saj ga je sodišče prve stopnje s takšnim ravnanjem obsodilo za večjo kriminalno količino, kot bi bil obsojen, v kolikor bi sodišče ne upoštevalo teorije inkluzije in bi upoštevalo, da so nekatera dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin v okviru nadaljevanega dejanja absolutno zastarala. Ker pa obtoženec ne more biti v slabšem pravnem položaju kot mu to očita obtožba, bi moralo sodišče prve stopnje sicer ob pravilnem zaključku, da gre pri teh dejanjih za pripravljalna dejanja, upoštevati, da so nekatera posamezna dejanja iz nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin že absolutno zastarala in jih zato ne bi smelo vključiti v kaznivo dejanje pomoči pri storitvi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s členom 25 in 23 KZ. Ker pa so v času pritožbenega postopka tudi ostala posamezna kazniva dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja že absolutno zastarala, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju pritožbenih navedb, zoper obtoženega B. B. za nadaljevano kaznivo dejanja uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ v skladu s 4. točko 357. člena ZKP izdalo zavrnilno sodbo.

11. Ker je pritožbeno sodišče izdalo zavrnilno sodbo je v skladu s 96. členom ZKP odločilo, da stroški tega dela postopka kot tudi potrebni izdatki obtožencev, njunih zagovornikov in nagrade zagovornikov v tem delu, v kolikor se dajo izločiti iz celotnih stroškov postopka, bremenijo proračun sodišča. **II.**

**Obrazložitev sklepa** **A) K pritožbi obtoženega A. A. in njegovega zagovornika**

12. V času sojenja je prišlo do spremembe kazenskega zakona (KZ - KZ-1). S spremembo se je zožal krog možnih storilcev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Po KZ-1 je lahko storilec tega kaznivega dejanja le oseba, ki vodi ali nadzira gospodarsko dejavnost. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali obtoženi glede na položaj, ki ga je imel v družbi E. d.d. izpolnjuje pogoj nadzorstva gospodarske dejavnosti. Ugotovilo je, da je bil na podlagi pooblastila, ki ga je dobil od direktorja družbe obtoženega D. D., kot sekretar družbe E. d.d. (kar ni funkcija vodenja oziroma nadzora gospodarske dejavnosti) pooblaščen za nadzor nad stroškovnim mestom uprave družbe št. ... in je zato lahko storilec tega dejanja. To je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanih prič O. O., finančnega direktorja družbe E. d.d., P. P., direktorja računovodske službe E. d.d., kot tudi drugih vodilnih delavcev iz E. d.d. (R. R., S. S. in Š. Š.) in organizacijskega predpisa (priloga B6 do B26). Sodišče prve stopnje se je do navedb obrambe v zvezi s pooblastili obtoženega A. A. in njegovega položaja v gospodarski družbi opredelilo in tudi pojasnilo zakaj šteje, da je v konkretnem primeru sprememba kazenskega zakona do obtoženega A. A. nevtralna. V času, ko naj bi očitana kazniva dejanja izvrševal, je dejansko imel pooblastila za nadzor stroškovnega mesta uprave, kjer so se sklepate tudi pogodbe, ki so pomenile gospodarsko dejavnost družbe E. d.d. Ker se je sodišče prve stopnje do navedb obrambe v zvezi s pooblastili obtoženega A. A. v sodbi opredelilo, pritožniki pa v pritožbi navedbe le ponavljajo, pritožbeno sodišče na te navedbe ne odgovarja, saj se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje na strani 81 do 83 sodbe v celoti strinja in zaključke sodišča prve stopnje v tem delu v celoti sprejema. V zvezi z navedbo zagovornika obtoženega A. A., da obtoženi ni imel pooblastil navzven, torej napram tretjim osebam in da zato ni izkazano, da bi imel takšna pooblastila kot jih zahteva KZ-1, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da obtoženi res ni imel pooblastil za sklepanje pogodb, vendar je imel nadzorstveno pooblastilo, da preverja ali so bile obveznosti iz pogodb, ki so se nanašale na stroškovno mesto uprave, s strani izvajalcev teh pogodb dejansko izpolnjene. To pa po vsebini pomeni nadzorstveno funkcijo pri gospodarski dejavnosti za stroškovno mesto uprave, kar dejansko pomeni, da je v tem segmentu nadzoroval gospodarsko dejavnost družbe E. d.d. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, ki je veljal ob storitvi očitanega kaznivega dejanja, saj sprememba kazenskega zakona v času trajanja kazenskega postopka ne pomeni, da je novi zakon za obtoženega A. A. milejši (drugi odstavek 7. člena KZ-1 oziroma drugi odstavek 3. člena KZ in 28. člen Ustave Republike Slovenije).

13. Vsi zagovorniki in obtoženi v svojih pritožbah uveljavljajo pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno pravno opredelilo posamezna dejanja obtoženih, ki naj bi jih storili v povezavi s posameznimi osmimi podjetji, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za "slamnata" podjetja. Štelo je, da gre v primeru posameznih dejanj v okviru posameznih "slamnatih" podjetij za eno dejanje, ki ga je poimenovalo enovito dejanje in nato vseh osem enovitih dejanj pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje. Po mnenju pritožnikov je takšna konstrukcija in pravna opredelitev nepravilna in bi ob pravilni pravni opredelitvi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbe o zastaranju posameznih dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, ocenjujejo, da gre za kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženih. Te svoje navedbe utemeljujejo z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjujejo namreč, da bi sodišče prve stopnje lahko štelo, da gre za osem posameznih (enovitih) dejanj katerih premoženjska korist, ki naj bi jo obtoženci zasledovali pri vsakem posameznem kaznivem dejanju, presega premoženjsko korist preko 50.000,00 EUR (pravilno 50-kratnik povprečne plače v obdobju dejanja) v kolikor bi bil izkazan dogovor med obtoženimi, kako naj zadeva poteka, torej, da bi obtoženi A. A. vedel, v smislu enotnega naklepa koliko denarja bo pri posameznih "slamnatih" podjetjih izplačanega s strani E. d.d. Pri ravnanju obtoženega A. A. mora biti izkazan vnaprejšnji naklep to je, da je že vnaprej vedel (tako mu očita tudi obtožba) da bo šlo za "serijsko" ravnanje do določenega (nedoločenega) zneska v določenem (nedoločenem) obdobju, vendar navedeni postopek ni potrdil naklepa obtožencev v tej smeri. Sklicujejo se na ugotovljena dejstva s strani sodišča, da se obtoženi A. A. z drugoobtoženima ni poznal in se mu očita, da je deloval po naročilu obtoženega D. D. Opozarjajo tudi na vlogo obtoženega A. A. v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 26166/2010, kot tudi na vlogo obtoženega D. D. pri dogovorih in odrejanju plačil ter problemih, ki jih je poskušal obtoženi D. D. urejati za nazaj, kar je razvidno iz telefonskega pogovora med D. D. in T. T. v drugi kazenski zadevi. Iz tega pogovora izhaja, da je obtoženi D. D. svojo odgovornost za obravnavana kazniva dejanja naprtil obtoženemu A. A. Obtoženi A. A. in njegov zagovornik grajata tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi A. A. vedel, da parafira pogodbe, ki so fiktivne. Po njuni oceni izvedeni dokazi tega niso potrdili.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je od osmih pogodb sklenjenim med E. d.d., ki jih je podpisal obtoženi D. D., obtoženi A. A. parafiral sedem, čeprav za podpis pogodb ni bil pooblaščen. Na podlagi tega ugotovljenega dejstva, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil seznanjen z vsebino pogodb in da je vedel, glede na vsebino pogodb, da gre za fiktivne pogodbe, katerih izvajalec - sopogodbenik ne bo nikdar izpolnil. Obtoženčevo vedenje, da so pogodbe fiktivne, pa sodišče gradi tudi na nadaljnjem ravnanju obtoženega A. A., ki je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, podpisal sedeminšestdeset likvidacijskih temeljnic brez ustreznih potrdil, da so bile storitve opravljene. Ker je po izobrazbi pravnik, je po oceni sodišča prve stopnje vedel, da storitve ne bodo opravljene in je s takšnim svojim ravnanjem zasledoval cilj, da posameznim "slamnatim" podjetjem pridobi v izreku sodbe navedeno premoženjsko korist, ki presega 50.000,00 EUR.

15. V take zaključke sodišča prve stopnje pa zagovornikove in obtoženčeve navedbe v pritožbi vnašajo resen dvom v pravilnost le-teh. Sodišče prve stopnje je na dogovor med obtoženimi sklepalo le na podlagi ravnanj obtoženih. Iz do sedaj izvedenih dokazov pa ni mogoče z gotovostjo zaključiti, kakšna je bila vloga obtoženega A. A. v tem dogovoru. Pritožniki upravičeno navajajo, da je bil obtoženi A. A. v podobni kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 26166/2010 le priča, čeprav je v tisti zadevi prav tako likvidiral račune za storitve, ki niso bile opravljene. Sodišče je v zgoraj navedeni zadevi ugotovilo, da je obtoženi A. A. to opravljal na podlagi naročil predsednika uprave, to je obtoženega D. D. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da so pogodbe sklenjene z osmimi slamnatimi podjetji takšne, da ne ustrezajo standardu resnih pogodb, vendar ni mogoče z gotovostjo trditi, da so takšne, da je mogoče iz njihove vsebine sklepati, da storitve ne bodo opravljene. Pritožnika pravilno izpostavljata, da gre za mandatne pogodbe (766. člen OZ), za katere ni izkazano, da bi obtoženi pri njihovem sklepanju in dogovarjanju sodeloval. Mandatna pogodba pa je pogodba o naročilu s katero se prevzemnik zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle, v konkretnem primeru raziskavo trga in lobiranje. Višina plačila ni obvezna sestavina pogodbe in jo je mogoče določiti kasneje. Namreč 778. člen Obligacijskih razmerij (OZ) določa, da, če ni drugače dogovorjeno, dolguje naročnik običajno plačilo, če običaja ni, pa pravično plačilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil obtoženi D. tisti, ki je lahko sklepal in je dejansko tudi sklenil pogodbe z vsemi osmimi "slamnatimi" podjetji, obtoženi pa je parafiral sedem od teh pogodb. Ni pa ugotavljalo, ali je bil obtoženi zadolžen tudi za pregled teh pogodb in oceno pogodb s pravnega in ekonomskega vidika. To je pomembno glede na njegovo izobrazbo in ugotovljeno dejstvo, da ni bil pooblaščen za sklepanje pogodb. Bil je le sekretar podjetja. Izvedeni dokazni postopek tudi ni potrdil, da bi bil obtoženi A. A., poleg tega, da ni poznal obtoženega B. B.in C. C., povezan z osebami "slamnatih" podjetij, s katerimi je E. d.d. sklenila pogodbe. Tako je dosedanji postopek potrdil le, da je bil obtoženi A. A. lahko v dogovoru le z obtoženim D. D. Da je bil obtoženi A. A. v dogovoru le z obtoženim D. D., izhaja tudi iz obrazložitve sodišča prve stopnje, ki je sprejelo, da je obtoženi A. A. ravnal po navodilih D. D. kot mu očita obtožba. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da obtoženega ne razbremenjuje dejstvo, da je ravnal po navodilih obtoženega D. D., kot tudi ne dejstvo, da iz prisluhov pogovora med T. T. in obtoženim D. D. izhaja, da naj bi D. D. prevalil krivdo na obtoženega A. A. Zaključilo je, da je ravnal oportunistično, ker je vedel, da gre za fiktivne poslovne dogodke oziroma posle in je s parafiranjem likvidacijskih temeljnic omogočil, da so bili fiktivni računi s strani E. d.d. plačani navedenim "slamnatim" družbam. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje pa pomeni, da sodišče obtožencu pripisuje eventuelni naklep, ne pa obarvan naklep kot se zahteva za očitano dejanje. Oportunistično ravnanje obtoženega A. A. sodišče prve stopnje obrazloži z navajanjem "da je obtoženi ob izvršitvi svojega pooblastila nedvomno vedel, kaj pomeni potrjevanje likvidacijskih temeljnic in očitno ni zmogel v svojem bistvu predrzne in pokončne odločitve, ki bi ogrozila njegov lasten položaj" (str. 178 obrazložitve). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki izhajajo tudi iz pravnomočno zaključenih kazenskih postopkov Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 15166/2010 in 97604/2010 na katere opozarjajo pritožniki, izhaja, da je obtoženi D. D. kot direktor podjetja E. d.d. podjetje vodil avtoritativno in ni dopuščal ugovorov. Nasprotovanje njegovim odločitvam pa je pomenilo, da se je oseba, ki mu je nasprotovala, s tem spravila v nezavidljiv položaj, saj bi s takšnim nasprotovanjem izgubila koristi ali pa celo svoj položaj ali službo. Sodišče prve stopnje se je sicer do naklepa obtoženega A. A. tako za posamezna (enovita) dejanja kot tudi do nadaljevanega kaznivega dejanja obširno opredelilo na straneh od 119 do 121 kot tudi 125 do 127 in 178 obrazložitve sodbe. Prvotna obtožba kot pravilno opozarjajo pritožniki je obtožencem očitala, da je bil njihov naklep usmerjen v pridobitev premoženjske koristi obtoženemu D. D., njegovi ženi in obtoženima B. B. ter C. C. Spremenjena obtožba pa, da so obtoženi s svojim ravnanjem imeli naklep, da pridobijo premoženjsko korist "slamnatim" podjetjem. Tako spremenjen očitek pa ni več logičen v ekonomskem smislu, razen v kolikor drži zagovor obtoženega B. B., da se je denar vračal nazaj v podjetje E. d.d. za potrebe gotovinskega plačevanja lobiranja. To sicer ni bistveno za samo dejanje (je pa bistveno za odškodninski zahtevek) vendar ima neko ekonomsko logiko, na podlagi katere je mogoče sklepati na naklep obtoženih. Pritožnika tudi upravičeno zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj sodišče prve stopnje prihaja v nasprotje ob razlogovanju obtoženčevega naklepa. Pritožnika pravilno opozarjata, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si obtoženi z dejanji ni pridobil nobene koristi in mu je bil tudi zato vrnjen zasežen denar. Iz podatkov spisa tudi ne izhaja nobena logična razlaga, zakaj bi obtoženi A. A. imel naklep, da posameznim njemu neznanim "slamnatim" podjetjem pridobi premoženjsko korist oziroma podjetju, kjer je bil dolga leta zaposlen, povzroči škodo preko 2,5 mio EUR. Istočasno pa naj bi njegov naklep, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhajal iz oportunega ravnanja, zato da ne bi izgubil lastnega položaja. Zato je pritožbeno sodišče po oceni obrazložitve sodbe, pritožbenih navedb in ocene izvedenih dokazov v tem kazenskem postopku ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar je posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in, zato napravilo tudi preuranjene zaključke, ki so lahko tudi zmotni.

16. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku očitno ne bo moglo zaslišati obtoženega D. D. glede na njegovo ugotovljeno nesposobnost sodelovanja v kazenskem postopku (z nezaslišanjem D. D. sodišče prve stopnje ni kršilo pravice obtoženih do obrambe), bo pa moralo ponoviti izvedene dokaze in izvesti nove dokaze predvsem z zaslišanjem obtoženčevih sodelavcev in ugotoviti, ali je obtoženi A. A. bil zadolžen tudi za vsebinski pregled pogodb, ki so se sklepale na nivoju uprave družbe E. d.d. Na ta način bo sodišče prve stopnje lahko ocenilo ali je bil obtoženi seznanjen z vsebino pogodb in na podlagi tega kot tudi drugih dokazov ocenilo, ali je že ob sklepanju pogodb vedel, da storitve, ki naj bi bile po pogodbah opravljene, dejansko ne bodo opravljene. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženi vedel, da gre za fiktivne pogodbe, bo moralo oceniti tudi medsebojni odnos obtoženega A. A. in D. D., tako v osebnem odnosu kot tudi službenem odnosu in na ta način ugotoviti, ali je obtoženi ravnal po nalogu obtoženega D. D. in v strahu, da bo izgubil položaj v podjetju. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku razčistiti kakšna je bila obtoženčeva vloga v medsebojnem dogovoru z ostalimi obtoženimi, saj pri sedanjem ocenjevanju vloge obtoženega A. A., sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče U. U., ki je pojasnila, da je med družbo E. d.d. in obtoženima C. C. in B. B. potekala komunikacija preko prijateljice intimne prijateljice D. D., torej neznane osebe, ki se v sodbi navaja kot neznana intimna prijateljica D. D., kar kaže na to, da v komunikaciji med E. d.d. in obtoženima B. B. in C. C., ni bil vključen obtoženi A. A. Potem ko bo sodišče prve stopnje te dileme razčistilo, pa bo moralo ponovno ocenjevati ali so dejanja obtoženega A. A. v zvezi s posameznimi "slamnatimi" družbami takšna dejanja, da jih lahko štejemo kot enovita dejanja. Pri tem pa bo moralo upoštevati, da so kriteriji za nadaljevano in enovito dejanje različni. Razlikujejo se v naklepu storilca. Pri enovitih dejanjih mora biti naklep storilca izkazan v smeri storilčevega hotenja, da doseže končni cilj, to je korist v določeni višini. V kolikor pa se izkaže, da so posamezna dejanja, ki sama zase pomenijo kaznivo dejanje, storjena zaradi izkazane prilike ali potrebe po pridobitvi premoženjske koristi sebi ali drugemu, pa ni mogoče govoriti o enovitem dejanju, ampak le o nadaljevanem kaznivem dejanju. Enovito dejanje namreč pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. Doseže ga lahko le z ponavljajočim ravnanjem, ki sama po sebi pomenijo že storitev kaznivega dejanja, vendar storilec zasledovanega cilja z enkratnim dejanjem ne more doseči. Le na ta način se loči enovito dejanje od nadaljevanega kaznivega dejanja, ki pa pomeni pravno konstrukcijo, ki jo je sprva uvedla sodna praksa, kasneje pa je bila s spremembo kazenske zakonodaje uzakonjena v 54. členu KZ-1. V primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni mogoče govoriti o osmih enovitih dejanjih, bo moralo sodišče prve stopnje, kot opozarjajo pritožniki, upoštevati zastaralne roke. V kolikor pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za osem enovitih dejanj, bo lahko glede na do sedaj ugotovljena dejstva in okoliščine, za ta dejanja uporabilo konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ.

17. Po tako izvedenem dokaznem postopku pa bo mogoče oceniti ali je bil obtoženčev naklep usmerjen v pridobitev velike premoženjske koristi posameznim osmih "slamnatim" družbam. Pri tej oceni bo moralo sodišče prve stopnje seveda upoštevati tudi, da se v spisu nahajata dva dopisa, ki ju naj bi podpisal obtoženi A. A. in sta bila naslovljena na družbo G. d.o.o., kot tudi, da je obtoženi D. D. prve račune "slamnatih" družb, razen družbe M. d.o.o., potrdil z podpisom likvidacijskih temeljnic sam.

**B) K pritožbi obtoženega B. B. in njegovega zagovornika:**

18. Obtoženi B. B. in njegov zagovornik uveljavljata pritožbeni razlog kršitve zakona in pri tem navajata enake razloge kot obtoženi A. A. in njegov zagovornik. Ker se je pritožbeno sodišče do teh navedb že opredelilo, se v celoti sklicuje na svojo obrazložitev v točki II A/12 in 13. V zvezi z navedbami, da obtoženi A. A. ni spadal med "top menedžerje" gospodarske družbe E. d.d. kot je to določal KZ-1 in zato ni mogel biti storilec kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, saj ni bil oseba, ki bi vodil ali nadziral gospodarsko dejavnost družbe in tudi ni bil vpisan v register pooblaščenih oseb, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da obtoženi A. A. dejansko ni imel statusa osebe pooblaščene za zastopanje družbe E. d.d. za sklepanje pogodb s tretjimi osebami (fizičnimi ali pravnimi), bil pa je pooblaščen, kot je bilo že pojasnjeno, za nadzor izvajanja pogodbenih obveznosti tretjih oseb oziroma družb, s katerimi je obtoženi D. D. kot direktor družbe sklenil pogodbe, ki so spadale v okvir pristojnosti uprave družbe in so se nanašale na gospodarsko dejavnost družbe E. d.d. Tudi pritožbene navedbe o napačni pravni opredelitvi niso utemeljene. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo v čem je razlika med enovitim kaznivim dejanjem in nadaljevanim kaznivim dejanjem in s tem povezanim zastaranjem za posamezna kazniva dejanja.

19. Pritožnika uveljavljata tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem izpostavljata, da je s spremembo obtožbe prišlo do nelogičnosti, saj naj bi obtoženi A. A. skupaj z obtoženim D. D. s svojim ravnanjem zasledoval pridobitev, v sodbi navedeni višini premoženjske koristi "slamnatim" in neobstoječim podjetjem, pri tem pa ni izkazano, da bi obtoženi A. A. imel kakršnokoli povezavo s temi podjetji. Navajata tudi, da glede na elektronsko bančništvo ni bilo nobene potrebe po tem, da bi se preko sporočila "temperatura je narasla", ki naj bi ga posredovala neznana intimna prijateljica obtoženega D. D. sporočalo, kdaj so bila nakazila s strani E. d.d. opravljena. Navedene nelogičnosti se izkažejo kot navidezne. Sam obtoženi B. B. je pojasnil, da je s strani V. V., ki naj bi po njegovih navedbah pomagal E. d.d. pri pridobivanju poslov, bil zaprošen za to, da pomaga odpreti transakcijske račune v Banki, K. (v nadaljevanju Banka) in od V. V. dobil tudi navodila, kako ravnati z denarjem, ki bo prispel na račune "slamnatih" podjetij. Sam je pojasnil, da je nekatere račune, zaradi zadržanosti lastnikov podjetij, odprl z njihovimi pooblastili. Za podjetja G. d.o.o., I. d.o.o., K. d.o.o. in J. d.o.o. pa sta račune v Banki z njegovo pomočjo odprla Z. Z. in Ž. Ž. V svojem zagovoru je tudi izpovedal, da se je denar vračal E. d.d. za plačevanje lobiranja v gotovini. Pri tem se je skliceval tudi na listinsko dokumentacijo in sicer obračun, ki sta ga naredila on in V. V. v zvezi z gotovino, ki jo je obtoženi B. B. izročil V. V., dokument pa je bil po zasegu izgubljen. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da zagovor obtoženega B. B. kaže na ekonomsko logiko takšnega ravnanja obtoženih. Za storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ in tudi pomoči k temu kaznivemu dejanju ni bistveno kam je bil denar kasneje plasiran, ko je bil s strani E. d.d. nakazan na bančne račune "slamnatih" podjetij. To je pomembno za odškodninski zahtevek, ki ga je v plačilo naložilo sodišče prve stopnje obtoženim. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov, ki izhajajo iz pogodb med E. d.d. in osmimi "slamnatimi" podjetji, 67 računov, nakazili na račune "slamnatih" podjetij, izpovedbe U. U. in časovne analize izstavitve računov, plačil le-teh in dvigov oziroma prenakazil na druga podjetja upravičeno sklepalo, da je obstajal med obtoženimi dogovor. Za kazensko odgovornost B. B. ni bistveno kdo je bil tisti, ki je določal višino zneska, na katerega naj se glasi posamezni račun, kot tudi koliko denarja naj se dvigne v gotovini oziroma prenakaže na drugo podjetje. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da storitve, določene v pogodbah s strani "slamnatih" podjetij, niso bile opravljene, da so bili plačani fiktivni računi in s tem pridobljena premoženjska korist "slamnatim" podjetjem.

20. Drži navedba pritožnikov, da je obtoženi B. B. zanikal, da bi kadarkoli sklenil kakršnokoli pogodbo v imenu katerekoli gospodarske družbe z E. d.d., kar pa ne pomeni, da ni izdelal navideznih pogodb o svetovanju, kot se mu to očita v obtožbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da očitek, da je izdelal fiktivne pogodbe in račune drži in ga povzelo v sodbo. Sodišče prve stopnje je na to, da je obtoženi izdelal sporne pogodbe, sklepalo na podlagi izsledkov iz zaseženega računalnika, dokumentacije, ki jo je tožilstvu dostavila U. U., njene izpovedi in dejstva, da je odprl račune pri Banki za vsa "slamnata" podjetja, razen za podjetje L. Ltd. Pritožnika upravičeno zatrjujeta, da navedeni dokazi ne zadostujejo za zaključek, da je prav obtoženi izdelal navedene pogodbe, saj je iz izsledkov zaseženega računalnika razvidno, da so bile pogodbe, ki so bile najdene v računalniku, kreirane v letu 2007, sporne pogodbe pa so morale nastati že leta 2004, 2005 in nazadnje leta 2006. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z izdelavo pogodb ni popolno ugotovilo, saj ni razčistilo kaj pomeni, da so bile pogodbe, ki so bile najdene v elektronski obliki v računalniku, ki je bil zasežen obtožencu, kreirane šele leta 2007 in je zato preuranjeno sklepalo, da jih je izdelal prav obtoženi. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi preuranjenih zaključkov, da je obtoženi izdelal sporne pogodbe, zaključilo tudi, da jih je sam posredoval družbi E. d.d. Pritožnika upravičeno opozarjata, da s tem, ko so pogodbe "slamnatih" podjetij podpisali lastniki podjetij oziroma druge osebe, ne pa B. B., ni dokazano, da jih je prav obtoženi B. B. dostavil E. d.d. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v zvezi z izdelavo spornih pogodb in dostavo le-teh E. d.d. ugotoviti, kaj pomeni, da so bile v računalniku obtoženega najdene pogodbe, ki so bile kreirane šele v letu 2007 in to z zaslišanjem izvedenca za računalniške programe in tudi z natančnejšim zaslišanjem U. U., ki je le na splošno povedala, da je obtoženi v Y. in X. ustanavljal "slamnata" podjetja in izdeloval pogodbe. Pri tem pa pritožbeno sodišče še poudarja, da je nebistveno kje so bile dejansko pogodbe izdelane, kot tudi kdo jih je dejansko podpisal. Bistveno je, da storilec ve, da gre za fiktivne pogodbe, ki jih posreduje drugi pogodbeni stranki oziroma, da gre za fiktivne račune, ki jih dostavi pogodbeni stranki in z nakazanimi sredstvi, na podlagi fiktivnih pogodb in računov na račune "slamnatih" podjetij, razpolaga. Oziroma je že dovolj, da ob zavedanju, da gre za "slamnata" podjetja in fiktivne posle s temi podjetji in sam ali skupaj z lastniki odpre transakcijske račune in s protipravno pridobljenimi sredstvi "slamnatih" podjetij razpolaga oziroma razpolaga tudi s sredstvi, ki so bila neupravičeno nakazana na transakcijski račun, ki je bil pri Banki že odprt (podjetje L. Ltd).

21. V zvezi z navedbami pritožnikov, da obtoženi B. B. ni vedel, da gre za "slamnata" podjetja in fiktivne račune, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov, ki jih je pridobilo preko davčne uprave, Uprave za preprečevanje pranja denarja, Interpola, in z lastnimi poizvedbami pri tujih organih dobilo dovolj zanesljive podatke o spornih podjetjih, da je na podlagi teh podatkov lahko z gotovostjo zaključilo, da gre za podjetja, razen podjetja L. Ltd, ki so bila ustanovljena prav z namenom, da se bodo preko njih opravljale protipravne finančne transakcije, ne pa z namenom opravljanja realnih in konkretnih poslov. Sodišče prve stopnje je imelo tudi dovolj podatkov, da je lahko z gotovostjo zaključilo, da je bilo podjetje L. Ltd oziroma podružnica tega podjetja v ... namenjena opravljanju protipravnih finančnih transakcij, tako kot ostala sporna podjetja. Na povezanost obtoženega B. B. z navedenimi spornimi podjetji je sodišče lahko upravičeno sklepalo na podlagi dejstva, da je sam na podlagi pooblastil lastnikov podjetij ali pa skupaj z lastnikoma podjetij (kot zatrjuje sam) odprl transakcijske račune pri Banki in bil skupaj s C. C. pooblaščen za razpolaganja s sredstvi, ki so prispela na račun navedenih podjetij in je dejansko s temi sredstvi tudi razpolagal, kar obtoženi B. B. niti ne zanika. Na obtoženčevo povezanost s spornimi podjetji pa kaže tudi obtoženčeva posest štampiljk teh podjetij, ki je razvidna iz fotografij, ki jih je predložila U. U. državnemu tožilstvu in zagovora obtoženega, ki je pojasnil, da je štampiljke posedoval zaradi poslov, ki jih je za ta podjetja opravljal pri Banki. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaze za zaslišanje lastnikov podjetij oziroma podpisnikov računov, saj predlagatelji v svojih predlogih niso pojasnili katera pravno pomembna dejstva naj bi se z zaslišanjem le-teh dokazovala. Dejstvo, da je bilo z računov nekaterih podjetij dvignjeno ali prenakazano več denarja kot ga je bilo s strani E. d.d. že nakazanega na račune teh podjetij, ne vnaša dvoma, da gre za podjetja, ki dejansko za E. d.d. niso opravljala nobenih storitev. Predlagani dokazi s strani zagovornikov tudi niso šli v smer tega, da bi se dokazovalo, da so podjetja za E. d.d. opravila kakšne storitve, ampak so se predlagatelji sklicevali na posle, ki jih je E. d.d, dobila v Y. in X. in so razvidni iz časopisnih člankov. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da predlagatelji niso navedli nobenih okoliščin ali dejstev, ki bi kazali, da so bili ti posli pridobljeni prav z aktivnostjo spornih "slamnatih" družb. Pritožnika zatrjujeta tudi, da so podjetja K. d.o.o., J. d.o.o. in I. d.o.o. v času sklenitve pogodb z E. d.d. obstajala in da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s temi podjetji. Takšnim navedbam pritožbeno sodišče ne sledi, saj iz dokumentacije v zvezi s temi podjetji, pridobljenimi s strani Finančne uprave, Urada za preprečevanja pranja denarja in Interpola nedvomno izhaja, da podjetja s podatki, kot so navedeni v dopisu Agencije za gospodarski register X, tudi v času sklepanja pogodb z E-jem niso obstajala. Dejanskega stanja, da gre za"slamnata" podjetja, ne bi spremenilo niti dejstvo, v kolikor bi ta podjetja bila dejansko registrirana in zavedena v register podjetij v X. Ta tri podjetja niso opravila nobenih konkretnih poslov, da bi opravičevala plačila E. d.d. tem družbam. Tega ne izpodbije niti overjena pisna izjava Č. Č., da pozna D. D., V. V. in Ž. Ž. in da je za slednjega preko teh podjetij opravljal posle za E. d.d. ter preko V. V. dobival denar za lobiranje. Takšna izjava je namreč preveč splošna in tudi nima potrditve v predloženih poročilih o opravljenih storitvah, ki so za ta podjetja bila predložena v času poteka inšpekcijskega davčnega pregleda E. d.d. in to z zamudo, kot so povedali zaslišani davčni inšpektorji. Prav tako pa ni bilo mogoče identificirati Ž. Ž., saj je bilo ugotovljeno, da oseba s podatki, kot so navedeni v potnem listu, ki je bil uničen v bombandiranju T. ne obstaja. Tudi v kolikor bi bilo mogoče to osebo identificirati, pritožniki ne navajajo katera pravno relevantna dejstva bi bilo z njegovim zaslišanjem mogoče ugotoviti. Enako velja za ostale priče, katerih sodišče prve stopnje v zvezi s spornimi podjetji ni zaslišalo. Dejstvo, da bi tako Ž. Ž. kot Z. Z. lahko potrdila zagovor obtoženega B. B., da sta bila prisotna pri odpiranju transakcijskega računa pri Banki ni pravno relevantno dejstvo, saj je glede na očitek obtožbe nebistveno, ali sta bili ti dve osebi dejansko prisotni pri odpiranju transakcijskega računa za svoja podjetja, saj jima je, kot zatrjuje sam obtoženi, pri odpiranju teh računov pomagal in svetoval ter bil na računih njunih podjetij pooblaščen. Tudi za podjetje H. d.o.o. iz X. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da le-to ni opravilo nobenih poslov v X. za podjetje E. d.d. Iz izpovedi priče A. B., na katerega se sklicujeta pritožnika izhaja le, da sta on sam in njegov stric A. C. nosila gotovino v T., kar potrjuje zagovor obtoženega, da se je denar porabljal za lobiranje, vendar ni z ničemer izkazano, da bi šlo za zakonito lobiranje. Prej se nakazuje, da se je denar uporabil za podkupnine, kot to posredno nakazuje obtoženi B. B., ko v svoji pritožbi, obrazlaga, kako se v različnih državah pride do poslov oziroma sklepajo posli. Izpoved A. B. ne potrjuje, da bi podjetje H. d.o.o. iz X opravilo zakonite posle za E. d.d. Zato nasprotja med izpovedbama prič A. Č. in A. B., na katera opozarjata pritožnika v svojih pritožbah, ne vnašajo dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje. Tudi v zvezi s podjetjem L. Ltd pritožnika ne navedeta nobenih okoliščin ali dejstev, ki bi vnašali dvom v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje. Nebistveno je, da naj bi podružnico podjetja v Nemčiji prevzeli A. D. iz Nemčije, A. E. in A. F. oba iz Poljske, saj ni bistveno, kdo je bil prevzemnik podružnice podjetja in tudi komu od teh oseb je obtoženi B. B. izročil denar. Osebe, ki pa je podpisana na pogodbi in naj bi podpisovala tudi izdane račune s strani tega podjetja, pa sodišče ni moglo identificirati zaradi različnih imen in pomanjkljivih podatkov na podlagi katerega bi bila identifikacija možna. Zato so navedbe pritožnikov, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati prevzemnike podjetja neutemeljene, saj za očitano dejanje ni bistveno kdo je lastnik podjetja, ampak je bistveno, ali je podjetje za E. d.d. dejansko opravilo kakšne storitve po navedeni sporni pogodbi. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi drugih dokazov ugotovilo, da storitve dejansko niso bile opravljene (nemški organi namreč niso mogli ugotoviti obstoja podružnice podjetja L. Ltd, glede na to, da obstoj podružnice ni bil ugotovljen, ta podružnica tudi ni mogla opraviti nobenih storitev). Sklicevanje pritožnikov, da iz uradnega zaznamka o razgovoru kriminalistov v Y. izhaja, da naj bi Z. Z. A. G. dal osebno izkaznico in da je na Občinskem sodišču ... podpisoval neke papirje, kar pomeni drugačno dejansko stanje kot ga potrjuje listinska dokumentacija in sicer, da je bil transakcijski račun pri Banki odprt tako, da se je Z. Z. izkazal s potnim listom in ne z osebno izkaznico in da je bilo podjetje registrirano pri Kantonskem sodišču v ... in ne ..., ne vnaša dvoma v pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da navedeno podjetje za družbo E. d.d. ni opravilo nobenih storitev. Navedena nasprotja pa so tudi nebistvena za ugotavljanje dejanskega stanja za očitano kaznivo dejanje. In ker gre za nebistvene okoliščine in dejstva, ki naj bi jih potrdil Z. Z., sodišče prve stopnje obtoženemu ni kršilo pravice do poštenega sojenja, s tem ko ga zaradi nedosegljivosti ni uspelo zaslišati.

22. Edino podjetje, za katerega se je z gotovostjo ugotovilo, da ga je ustanovil obtoženi B. B., je podjetje N. Iz podatkov spisa izhaja, da je v imenu tega podjetja A. H., katerega celotno ime je ... v sklenil pogodbo z družbo E. d.d. in je bilo s strani te družbe posredovano družbi E. d.d. enajst računov v skupnem znesku 478.239,00 EUR. Tekom postopka je bil podan predlog za zaslišanje A. H. in A. I., kar je sodišče zavrnilo. Pritožbeno sodišče je glede na to, da je sodišče prve stopnje zaslišanje A. H. zavrnilo iz razloga, ker gre za neobstoječo osebo, ki dokumentov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje ni podpisal, ocenilo, da je bila obtoženemu kršena pravico do poštenega sojenja. Z zaslišanjem teh dveh prič bi se namreč dejansko lahko ugotovilo ali je A. H. v imenu podjetja N. sklenil pogodbo z družbo E. d.d. kot tudi izdajal račune in na podlagi kakšnih pooblastil je to počel. V kolikor se bo izkazalo, da je bil on podpisnik pogodbe in računov, saj obtoženi trdi, da nikdar ni sklenil pogodbe z E. d.d. kot tudi ni izdajal računov E. d.d.-ju kot lastnik in ustanovitelj podjetja N. v Bolgariji, se bo potrdil zagovor obtoženega, v nasprotnem primeru pa ovrgel. Priča A. H. pa bo lahko pojasnil tudi zakaj je prišlo do spremembe lastništva podjetja, ki ga naj bi prevzel A. J. in kdo je bil tisti, ki je našel prevzemnika podjetja. Saj iz podatkov spisa, kot tudi pritožbenih navedb izhaja, da je bil A. J. tudi kupec deleža podjetja X., katerega lastnik je bil obtoženi B. B. in na katerega domači naslov se je za določeno obdobje prijavil obtoženi B. B., kot tudi kakšna, če sploh, je bila vloga V. V. pri ustanovitvi tega podjetja.

23. Iz pritožbenih navedb zagovornika in obtoženca kot tudi zagovora obtoženega izhaja, da obtoženi B. B. ni vedel, da so podjetja "slamnata" in da gre za fiktivne pogodbe ter na podlagi teh pogodb izdane fiktivne račune. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju ponoviti nekatere že izvedene dokaze in na ta način ugotoviti kdo dejansko je izdelal fiktivne pogodbe in fiktivne račune in v kolikor bi se ugotovilo, da jih je izdelal prav obtoženi B. B., bo njegova povezava z navedenimi podjetji izkazana in s tem tudi zavest o nezakonitosti njegovega ravnanja in bo na ta način njegov zagovor, da je bil, kot se je slikovito izrazil njegov zagovornik na seji pritožbenega senata, "da je bil obtoženi B. B. le kurir", izkazal kot neresničen. V nasprotnem primeru pa bo moralo sodišče prve stopnje izvesti druge dokaze, da bo lahko ocenilo njegovo povezanost z navedenimi "slamnatimi" podjetji. Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje bolj natančno v zvezi z izdelavo pogodb in računov ter ustanavljanjem podjetij v X. in Y. natančneje zaslišati pričo U. U., ki je izpovedovala o obtoženčevem ustanavljanju podjetij v X. in Y. in izdelavi dokumentacije v zvezi s temi podjetji. Obtoženčevo povezanost s temi podjetji pa bo lahko ocenjevalo tudi, v kolikor bo pridobilo podatke kako je bila dokumentacija (fiktivne pogodbe in fiktivni računi) dostavljena družbi E. d.d., kot tudi okoliščine, da so podpisi oseb na posameznih dokumentih različni in ne izhajajo od oseb, ki so bile pooblaščene za izdajanje takšnih dokumentov (A. K., A. L., A. M., A. N.). Na ta način pa bo sodišče prve stopnje lahko bolj natančno razčistilo kakšen dogovor je med obtoženci obstajal. Obtoženci sicer zanikajo, da bi med njimi obstajal kakšen dogovor, vendar je ta razviden tako iz časovne analize nakazil s strani E. d.d. na transakcijske račune "slamnatih" podjetij in prenakazil ter dvigov gotovine iz računov teh podjetij, kot tudi iz izpovedi U. U. Na podlagi njene izpovedi je sodišče prve stopnje sklepalo, da je dogovor potekal preko neznane osebe, ki je v sodbi opredeljena kot "neznana intimna prijateljica obtoženega D. D.". Pri tem pa bo moralo sodišče prve stopnje izpoved U. U. ocenjevati kritičneje glede na to, da se je tekom postopka izkazalo, da so bile nekatere njene navedbe neverodostojne, pa ne zato, ker bi, po navedbah pritožnikov, izpovedala v dogovoru z državnimi tožilci, ampak njena izpoved temelji na lastnem zaznavanju in sklepanju na podlagi tega, kar ji je povedal sam obtoženi B. B. in pa kar je slišala v raznih razgovorih. Na ta način bo sodišče prve stopnje lahko tudi ugotovilo, kdo je bil dejanski ustanovitelj "slamnatih" podjetij in ali so bili ustanovitelji in pooblaščenci teh podjetij "slamnati" direktorji, oziroma je bil obtoženi B. B. le njihov pomočnik, kot to zatrjuje v svoji pritožbi. Napačna navedba, da je obtoženi posedoval štampiljko na ime A. O., je očitna pomota, saj je iz fotografij, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje razvidno, da je posedoval štampiljko "A. P." Taka napaka sodišča prve stopnje pa ne predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to navaja pritožnik. Drži navedba obtoženega v pritožbi, da za veljavnost pogodbe ni bistveno kdo jo sestavi, ampak je bistveno kdo jo podpiše, saj šele s podpisom pooblaščenih odgovornih oseb postane pogodba pravno veljavna, vendar to ne izključuje obtoženčeve odgovornosti, kateremu se očita, da je pogodbe sestavil in pri tem vedel, da gre za fiktivne pogodbe. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo zgoraj navedene okoliščine in dejstva v zvezi z izdelavo pogodb in obtoženčevo povezanostjo s "slamnatimi" podjetji, ne bo potrebno zasliševati lastnikov in ustanoviteljev spornih podjetij, v kolikor pa tega sodišče ne bo uspelo razčistiti z zgoraj navedenimi in drugimi dokazi, pa bo moralo sodišče zaslišati ustanovitelje in lastnike "slamnatih" podjetij.

24. Obtoženi v svoji pritožbi opozarja, da bi sodišče moralo zaslišati tudi pričo dr. A. Q., ki je bil v tem postopku tudi osumljenec, v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 60780/2013 pa je soobtožen z obtoženim B. B. in to zato, da bi pojasnil, zakaj je bil denar z računa podjetja L. Ltd nakazan na račun podjetja W. Ltd, katerega direktor je bil A. Q. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da državno tožilstvo v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X K 60780/2013 samo ugotavlja, da se nekatera posamezna kazniva dejanja v kazenski zadevi X K 60780/2013 prekrivajo s kaznivimi dejanji sedaj obravnavane kazenske zadeve in da gre za enak način izvrševanja kaznivih dejanj, na škodo E. d.d., zato se pritožbenemu sodišču postavlja vprašanje, zakaj obe kazenski zadevi še posebej, ker gre za očitek nadaljevanega kaznivega dejanja nista združeni in se obravnavata v enotnem kazenskem postopku. Zato bo moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali ni upravičeno teh dveh kazenskih zadev združiti. Zaslišanje priče A. Q. v tem kazenskem postopku pa glede na to, da bi lahko pojasnil le upravičenost nakazila denarja na družbo W. Ltd ni potrebno, saj za kaznivo dejanje pomoči k storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ ni bistveno, ali je bil kredit fiktiven ali realen. Za kaznivo dejanje pranja denarja pa realnost ali fiktivnost kredita prav tako ni bistvena.

25. V zvezi z navedbami obeh pritožnikov, da se zneski in dnevi plačil in nakazil ne ujemajo in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pojma nakazilo in plačilo, ki se časovno ne pokrivata, saj plačilo sledi predhodnemu nakazilu, pa pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre pri tem za takšna bistvena nasprotja, ki bi pomenila bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Nedvomno je pri zapisu določenih datumov in številk prišlo do pisnih pomot, ki jih bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku lahko odpravilo. Iz izreka sodbe pa je mogoče točno identificirati na katere zneske in račune se določena nakazila nanašajo in je tudi razvidno, kdaj so na podlagi teh nakazil bila opravljena plačila. Zato gre le za navidezna nasprotja, ki na zakonitost in pravilnost odločitve niso vplivala. V zvezi z očitki, da sodišče prve stopnje pri očitanem kaznivem dejanju pranja denarja v izreku ni upoštevalo, da so bili določeni dvigi oziroma prenakazila višji kot so bila plačila s strani E. d.d. pa bo odgovorjeno v nadaljevanju obrazložitve.

26. Pritožnika upravičeno zatrjujeta, da se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri opredelilo do obtoženčevega naklepa do očitanega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja in pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Zato bo moralo sodišče v ponovljenem postopku, v kolikor bo ugotovilo, da je obtoženi storil očitano dejanje, oceniti tudi kakšen je bil obtoženčev naklep do posameznega enovitega kaznivega dejanja in konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, saj je to pomembno za pravilno uporabo kazenskega zakona v zvezi z zastaranjem posameznih kaznivih dejanj. Šele po pravilno ugotovljenem dejanskem stanju bo sodišče prve stopnje lahko napravilo takšno oceno in ugotovilo tudi obtoženčevo kazensko odgovornost za enovita kazniva dejanja kot tudi nadaljevano kaznivo dejanje.

**C.) K pritožbi zagovornikov obtoženega C. C.**

27. Pritožniki navajajo, da je bila obtoženemu kršena pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja, določena v prvem odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije. Zatrjevano kršitev Ustave Republike Slovenije pritožniki vidijo v odredbi predsednice senata za prisilni privod obtoženega na glavno obravnavo, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji, saj obtoženi C. C. ni prejel vabila na glavno obravnavo, za katero je bila odrejena privedba in pa v negativni vrednostni sodbi glede obrambe obtoženega. S tem pa so po mnenju obrambe bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti predsednice senata (6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP). Pritožbeno sodišče se zaradi tega, ker je sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na obtoženega C. C. razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom, ni opredeljevalo, saj vprašanje pristranskosti predsednice senata, ki je vodila postopek na prvi stopnji ni več aktualno.

28. Pritožniki zatrjujejo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in sicer naj bi jo sodišče zagrešilo, ker iz spisa ni izločilo uradnega zaznamka o zbranih obvestilih št. 1 (3F322-02) z dne 30. 7. 2008, saj obtoženi A. A., ki je bil zaslišan v zvezi s poslovanjem E. d.d. s tujimi družbami, ni bil poučen o pravicah na podlagi četrtega odstavka 148. člena ZKP, čeprav je bil sum na storitev kaznivega dejanja že osredotočen nanj. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo navedene kršitve kot jo zatrjujejo pritožniki, saj iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bil dokaz z branjem tega uradnega zaznamka izveden, kot tudi ne navedejo, da bi podatki iz spornega uradnega zaznamka lahko vplivali ali so vplivali na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, saj se vsebinsko ne razlikuje od obtoženčevega zagovora. Kar pa se tiče skoncentriranosti suma na obtoženega A. A., ki jo pritožniki zatrjujejo v svoji pritožbi, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da za tega obtoženega dne 14. 2. 2008 gotovo še ni bil skoncentriran sum (pritožniki verjetno pri tem mislijo na uradni zaznamek državnega tožilstva o razgovoru z U. U.). Prav tako pa tudi odredba za pridobitev podatkov oziroma posredovanje informacij št. 16H Ct 3/08i-1 ne izkazuje, da bil sum skoncentriran na obtoženega A. A., da naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pooblastil. Glede na odločitev pritožbenega sodišča pa bo o potrebnosti izločitve navedenega uradnega zaznamka v ponovljenem postopku odločalo sodišče prve stopnje, saj bi z odločitvijo pritožbenega sodišča v pritožbenem postopku bila odločitev prejudicirana in s tem vzeta možnost stranki pravica do pritožbe.

29. Pritožniki zatrjujejo tudi, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo izločitev vseh dokazov pridobljenih na podlagi 149.b člena ZKP, ker je v sklepu navedlo, da so bili vsi v predlogu pridobljeni dokazi pridobljeni zakonito, ker ukrep po 149. členu ZKP izpolnjuje večino meril, ki jih je postavilo Ustavno sodišče Republike Slovenije glede pridobivanja in hranjenja telekomunikacijskih podatkov. Zatrjujejo, da gre za arbitrarno odločitev sodišča prve stopnje, pri tem pa ne navedejo katera merila, ki jih je postavilo Ustavno sodišče Republike Slovenije niso bila izpolnjena. Policija je namreč po navedbah pritožnika posnetke hranila še po prenehanju izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov zoper takoimenovane povezane osebe iz zadeve "...", s čemer je po njihovem mnenju bila kršena pravica iz 8. člena Konvencije kot tudi pravice iz 35., 37. in 38. člena Ustave Republike Slovenije. Pri tem pritožniki ne navedejo katere so povezane osebe, katerim naj bi bile kršene človekove pravice in svoboščine, sklicujejo pa se na razveljavljeno direktivo 2006/24 EF Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 3. 2006 in odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, kot tudi na listino Evropske unije o temeljnih pravicah in zatrjujejo, da so bili v zadevi, kjer so bili pridobljeni navedeni podatki, le-ti bili pridobljeni iz baze podatkov, kar pomeni poseg v človekove pravice in svoboščine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na te navedbe odgovorilo v sklepu z dne 21. 4. 2016 (list. št. 2487 do 2489), s katerim je zavrnilo dokazni predlog zagovornikov obtoženega C. C. za izločitev iz spisa podatkov pridobljenih na podlagi 149. člena ZKP in se pritožbeno sodišče na argumente, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izločitev dokazov sklicuje, pri tem pa še navaja, da je zadeva "..." pravnomočno zaključena. Neutemeljene pa so tudi navedbe pritožnikov, da so prepis posnetkov telefonskih pogovorov opravili policisti, saj gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, za katero morajo pritožniki izkazati, da bi takšna kršitev lahko ali je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, česar pa pritožniki niti ne zatrjujejo.

30. Pritožniki uveljavljajo tudi kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker je pri odločanju o konkretni zadevi uporabilo dokaze, pridobljene v Republiki Avstriji. Po njihovem mnenju naj bi bili dokazi pridobljeni brez odredbe sodišča, kar pa ne drži, saj je iz podatkov spisa razvidno, da so jih avstrijski organi pregona pridobili na podlagi odredbe sodišča in to v skladu z avstrijskim pravnim redom. Pri tem pa ni izkazano, da bi bili pridobljeni v nasprotju z določbami Ustave Republike Slovenije. Navajanje pritožnikov, da je določba 156. člena ZKP v nasprotju z ustavnim načelom določenosti predpisov, pa ne vpliva na zakonitost dokazov, ki so bili pridobljeni v Republiki Avstriji.

31. Pritožniki zatrjujejo tudi, da je bila obtoženim kršena pravica do pravnih jamstev v kazenskem postopku (29. člen Ustave RS), s tem ko je sodišče zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje D. D., pridobitev dokumentacije podjetja E. d.d. v stečaju, na podlagi katerih bi se, glede na podatke, ki jih je sodišču posredoval obtoženi B. B. lahko ugotovilo, da so bile storitve s strani pogodbenih strank E. d.d. opravljene, ker je zavrnilo zaslišanje priče A. R. zaradi razjasnitve kako in na kakšen način je prišlo do prvega stika med tožilstvom in pričo U. U., saj se izpoved navedene priče razlikuje iz izpovedi priče A. S. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni kršilo pravic obtoženih, saj je iz zdravstvene dokumentacije, ki se nanaša na obtoženega D. D. nedvomno razvidno, da ni sposoben za sodelovanje na glavni obravnavi. Glede na to, da je obtoženi v tej kazenski zadevi, pa ne more nastopati kot priča. Iz izvedeniškega mnenja psihiatrične stroke pa je razvidno tudi, da izboljšanje njegovega zdravstvenega stanja ni mogoče pričakovati. V zvezi s pridobitvijo dokumentacije v družbi E. d.d. pa pritožbeno sodišče poudarja, da so davčni inšpektorji v času davčnega inšpekcijskega nadzora poskušali pridobiti dokumentacijo, ki bi potrjevala, da so bile storitve s strani "slamnatih" podjetij opravljene, pa se je izkazalo, da E. d.d. te dokumentacije ne poseduje, poročila, ki naj bi potrjevala opravljene storitve s strani "slamnatih" družb, pa so bila, kot je razvidno iz izpovedi inšpektorjev, dostavljene z zamikom, kar kaže na to, da so bila izdelana v času davčnega inšpekcijskega nadzora in to za potrebe tega nadzora. Zaslišanje državne tožilke A. R. v zvezi z načinom stika z državnim tožilstvom priče U. U. za ugotavljanje verodostojnosti priče U. U. ni bistveno. Nasprotje med izpovedjo A. S. in A. R. tudi ni bistveno za ugotavljanje dejanskega stanja te kazenske zadeve. Pritožbeno sodišče pa je že pojasnilo, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevati tudi ugotovitve Okrožnega sodišča v Ljubljani v pravnomočni sodbi X K 97604/2010, saj je državno tožilstvo spremenilo obtožbo v tej kazenski zadevi prav iz razlogov, ki so bili ugotovljeni v navedeni sodbi. Oceno dokazne vrednosti analize telefonskih komunikacij med obtoženima B. B. in C. C. pa bo sodišče prve stopnje opravilo v ponovljenem sojenju.

32. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih pritožniki zatrjujejo na straneh 16, 17 in 18 pritožbe se je pritožbeno sodišče že opredelilo v obrazložitvi, ki se nanaša na obtoženega B. B. 33. Pritožniki zatrjujejo tudi kršitev kazenskega zakona zaradi napačne uporabe materialnega prava. Izpostavljajo, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za opredelitev ravnanja obtoženega C. C. kot (enovitega) enega kaznivega dejanja, zaradi daljše časovne opredelitve kaznivega dejanja v izreku sodbe in konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se je do tega vprašanja že opredelilo in svoje stališče obrazložilo pri odgovorih na pritožbe zagovornikov in obtoženih A. A. in B. B. V zvezi z obtoženim C. C. pa bo za pravilno oceno, ali je obtoženi dejansko storilec očitanega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ potrebno razčistiti dejansko stanje v zvezi z dogovorom, ki naj bi obstajal med obtoženimi. Potrebno bo ugotoviti, ali je takšen dogovor v katerega naj bi bil vključen tudi obtoženi C. C. obstajal in če je, ali je obstajal tudi dogovor glede višine pridobljene premoženjske koristi posamezni "slamnati" družbi in je torej šlo za dogovor za osem enovitih kaznivih dejanj. Pri tem pa bo potrebno tudi ugotoviti, kot pravilno opozarjajo pritožniki, kakšna je bila vloga obtoženega C. C. v tem dogovoru in potem tudi oceniti, ali njegovo ravnanje kot se mu očita, pomoč pri enovitih kaznivih dejanjih ali pa le pomoč pri nadaljevanem kaznivem dejanju in v povezavi s tem kakšen je bil naklep obtoženega C. C. Od takšne ocene pa je seveda odvisna uporaba določb o zastaranju posameznih kaznivih dejanj.

34. V zvezi z pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vlogo obtoženega C. C., ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje obtoženemu B. B. preko neznane intimne prijateljice D. D. prenašal informacije, pomembne za izvršitev kaznivega dejanja, ocenjevalo na podlagi njegovih pooblastil na transakcijskih računih "slamnatih" podjetij in dvigov oziroma prenakazil ter izpovedi U. U. Na podlagi teh dokazov, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ni dovolj razčistilo dejanskega stanja glede dogovora med njim in obtoženima A. A. in D. D., ki naj bi potekal preko neznane osebe, kar pritožniki v svoji pritožbi obširno obrazlagajo in utemeljujejo ter se pri tem sklicujejo tudi na izpoved priče A. Š., ki je povsem nasprotna od izpovedi priče U. U. Sodišče prve stopnje se do teh nasprotij sploh ni opredelilo. Zato je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno in je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti vlogo obtoženega C. C. v zatrjevanem dogovoru med obtoženimi in to s ponovnim zaslišanjem U. U. in A. Š. Pri oceni njegove vloge pa bo seveda moralo upoštevati tudi zagovore obtoženih in dejstvo, da ni izkazano, da bi med obtoženim C. C. in obtoženima A. A. in D. D. obstajala kakšna komunikacija ali poznanstvo ter, da sta obtoženi B. B. in C. C. dolgoletna prijatelja, ki sta tudi poslovno sodelovala. Upoštevati pa bo moralo tudi podatke iz kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 60780/2013 na katere opozarjajo pritožniki in predlagajo združitev zadev. Z združitvijo postopkov bi bilo obtoženemu C. C. dejansko omogočeno sodelovanje v postopku, v katerem se izvajajo dokazi o neposredni povezanosti sodelujočih brez njega oziroma brez potrebe sodelovanja obtoženega C. C. z obtoženima D. D. in B. B. 35. Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ razveljavilo, se do pritožbenih navedb, da se sodišče prve stopnje do določenih predlaganih dokazih ni opredelilo, ne opredeljuje, saj bodo stranke v ponovljenem postopku lahko ponovile dokaze, ki jih bo sodišče prve stopnje sprejelo ali ne odvisno od pravne pomembnosti le-teh za ugotovitev dejanskega stanja kot tudi možnosti izvedbe takšnih dokazov.

**D.) Obrazložitev odločitve v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja**

36. Pritožbeno sodišče v zvezi s pranjem denarja ugotavlja, da do sedaj izvedeni dokazi kažejo na to, da naj bi bilo očitano kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ storjeno v tujini in to v ... Z nakazili družbe E. d.d. na transakcijske račune "slamnatih" podjetij pri Banki v ..., izvršitvijo teh nakazil ter prispetjem denarnih sredstev na transakcijske račune je bilo dokončano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 252. člena KZ. S prenakazili ali dvigi s transakcijskih računov teh družb v Banki pa je bilo kaznivo dejanje pranja denarja začeto in tudi dokončano v tujini, saj se nakazuje, da so posledice nastale prav tako v tujini, kar pomeni, da bi sodišče prve stopnje v tem primeru moralo upoštevati določila člena 122 KZ. Člen 122 KZ določa, da je za slovenskega državljana, ki izvrši kaznivo dejanje v tujini pristojno slovensko sodišče po takoimenovanem aktivnem personalitetnem načelu. Torej morajo biti podani posebni pogoji za pregon, ki so določeni v drugem in petem odstavku 124. člena KZ. V drugem odstavku 124. člena KZ je določena omejitev, da za isto kaznivo dejanje ni v celoti izčrpana jurisdikcija tuje države, v tretjem odstavku je kot omejitev določena takoimenovana dvojna kaznivost, v četrtem in petem odstavku pa možnost odstopa od tega načela. Navedeno pomeni, da je mogoče slovenskemu državljanu, ki izvrši kaznivo dejanje v tujini, v Republiki Sloveniji soditi le pod pogojema, da v tujini kazenski postopek za istovrstno kaznivo dejanje ni bil pravnomočno zaključen, oziroma jurisdikcija tuje države ni bila v celoti izčrpana ter, da je dejanje kaznivo po pravu obeh državah, oziroma lahko v primeru, da ta pogoj ni izpolnjen, pregon dovoli minister za pravosodje - četrti in peti odstavek 124. člena KZ.

37. Obtoženi B. B. je že v svojem zagovoru pojasnil, da je bil kazenski postopek, ki je zoper njega tekel v ... zaradi suma kaznivega dejanja pranja denarja ustavljen. Na seji pritožbenega sodišča pa je pojasnil tudi, da se je kazenski postopek v ... nanašal tudi na nekatera podjetja za katera se mu sedaj očita, da je preko njih izvrševal kaznivo dejanje pranja denarja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do teh pritožnikovih navedb ni opredelilo, kot tudi ni ugotavljalo ali so podani pogoji za pregon obtoženih B. B. in C. C. pred slovenskim sodiščem. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku od pravosodnih organov ... pridobiti dokumentacijo o postopku, ki naj bi se po navedbah obtoženega B. B. in predložene dokumentacije z njegove strani, vodil pred ... pravosodnimi organi kot tudi ugotoviti ali gre za dejanje, ki je storjeno v tujini (10. člen KZ) ter na podlagi teh ugotovitev oceniti ali so izpolnjeni pogoji za sojenje v tej zadevi, za to kaznivo dejanje, slovenskega sodišča. 38. V zvezi z drugimi pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče poudarja, da pritožniki upravičeno zatrjujejo, da se sodišče prve stopnje do dejanja opisanega v izreku pod točko IV/2 ni opredelilo. Prav tako iz obrazložitve sodbe ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje naklep obeh obtoženih ugotavljalo, da je bil le-ta usmerjen v nadaljevano kaznivo dejanje ali v enovita dejanja povezana v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Zato je pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

39. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v kolikor bo ugotovilo, da so podani pogoji za sojenje pred sodiščem Republike Slovenije, ponoviti že izvedene dokaze, ki so pravnorelevantni za oceno dejanskega stanja v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja. Na podlagi tega oceniti ali gre pri tem dejanju za enovita dejanja pri vseh posameznih osmih podjetjih, ali pa gre le za nadaljevano kaznivo dejanje, kar bi imelo za posledico uporabo določb o zastaranju. Seveda pa se bo moralo, v kolikor bodo podani pogoji za sojenje, opredeliti tudi do navedb v pritožbi, v katerih pritožniki zatrjujejo, da se obtoženima očita, da naj bi "oprala" več denarja kot se očita, da ga je bilo pridobljenega s predhodnimi dejanji, torej da naj bi "prala" tudi "čist" denar. Pritožbeno sodišče namreč, ob oceni navedb pritožnikov in ugotovitev sodišča prve stopnje, ugotavlja, da se dejansko nakazuje, da naj bi bili zneski, za katere trdi obtožba, da so bili pridobljeni na nezakonit način (s predhodnim kaznivim dejanjem), nižji od očitkov o višini zneskov, katerih izvor naj bi obtožena s "pranjem" prikrivala.

40. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbam ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo in razveljavilo, kot je to razvidno iz izreka te odločbe.

41. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožniki, da naj se sojenje ponovi pred spremenjenim senatom, ker se je dosedanji senat do določenih dokazov že opredelil. Zato je odločilo, da se glavna obravnava opravi pred spremenjenim senatom.