Jedro

Tožnica je bila obveščena na predpisan način o nemški narodnosti zatrjevanega upravičenca ter o njegovem življenju v tujini dne 28.8.1945. S tem je bila obveščena tudi o pravni domnevi njegove nelojalnosti, pozvana pa je bila tudi, da predloži nasprotne dokaze. Zaradi pravne narave pravne domneve organu ni bilo treba sporočati tožnici tudi svojega stališča o tej domnevi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 31.5.2001 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožničino pritožbo in potrdila odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote M. z dne 14.2.2001. S to odločbo je organ prve stopnje ugotovil, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), H.K. ni štel za jugoslovanskega državljana.

Sodišče prve stopnje je iz upravnih spisov povzelo, da je bil H.K. rojen 30.7.1882 v Sloveniji, umrl pa je dne 14.9.1968 v Avstriji. Na dan 6.4.1941 je bil domovinsko pristojen v bivšo domovinsko Občino M. in je bil državljan Kraljevine Jugoslavije. Član Kulturbunda je bil od januarja 1941, dobil je rdečo člansko izkaznico in s tem stalno nemško državljanstvo. Po II. svetovni vojni ni bil zaveden v evidencah stalnega prebivalstva in ni bil vpisan v državljansko knjigo in je zato organ prve stopnje sklepal, da se je 28.8.1948 nahajal v tujini. Nadalje sodišče prve stopnje povzema zakonske določbe zakonov, ki so urejali državljanstvo FLRJ, povzema pa tudi vsebino odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97). Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka v odpravljeni odločbi prezrla, da tožnica v upravnem postopku zaradi napačne razlage 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni imela možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti svojega pravnega prednika. Organ prve stopnje je tožnico sicer seznanil o obstoju prvih dveh pogojev glede nepriznanja državljanstva FLRJ po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž) - nemška narodnost in življenje v tujini na dan 28.8.1945 - ni pa je seznanil s svojim stališčem glede tretjega pogoja za nepriznanje državljanstva FLRJ, torej pravne domneve o nelojalnosti zatrjevanega upravičenca, ker je o nelojalnosti sklepal zaradi njegovega članstva v Kulturbundu. Zato je bilo po stališču sodišča prve stopnje tožnici onemogočeno dokazovanje lojalnosti v upravnem postopku.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Tudi sama povzema stališče ustavnega sodišča, navedeno v odločbi, št. U-I-23/93 in meni, da se breme dokazovanja lojalnosti, s katerim se izpodbija domneva nelojalnosti kot tretjega pogoja za nepriznanje državljanstva FLRJ, prevali od tistega, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva na tistega, ki zatrjuje, da dejstvo ne obstoji - v tem primeru torej na stranko. V obravnavanem primeru je bila stranka preko svojega pooblaščenca, ki je prava uka stranka, seznanjena, da se po ugotovitvah upravnih organov zatrjevani upravičenec v skladu z 2. odstavkom 35. člena ZDrž ni štel za jugoslovanskega državljana. Stranki je bilo omogočeno, da se v določenem roku o tem izjavi in predloži morebitne nasprotne dokaze. Zato meni, da je organ prve stopnje v celoti ravnal po pravilih postopka, saj je stranko seznanil z ugotovljenimi dejstvi, ji omogočil sodelovanje v postopku, seznanil pa jo je tudi z možnostjo predložitve nasprotnih dokazov. Sicer pa po mnenju tožene stranke nelojalnost zatrjevanega upravičenca H.K. pravzaprav ni bila sporna. Tožnica je v pritožbi zoper prvostopno odločbo izpodbijala ugotovitve o nemški narodnosti H.K. in verodostojnost dokazov, ni pa izpodbijala domneve njegove nelojalnosti. Zato je napačno mnenje sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela možnosti izpodbiti domneve nelojalnosti svojega pravnega prednika.

Tožnica in državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva pokojnega H.K. kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen, ker zatrjevani upravičenec ni bil vpisan v evidenco jugoslovanskega državljanstva. Državljanstvo v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen se ugotavlja po ZDrž, in sicer po določbah 1. in 2. odstavka 35. člena. Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48, v nadaljevanju novela ZDrž) se za jugoslovanskega državljana niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča sicer pravilno odločilo, da sta upravna organa pravilno štela pokojnega H.K. glede na članstvo v Kulturbundu za osebo nemške narodnosti in da je dne 28.8.1945 (ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu FLRJ) in kasneje živel v tujini. Z izpolnitvijo teh dveh pogojev za nepriznanje državljanstva po 2. odstavku 35. člena ZDrž pa je podana tudi domneva o nelojalnosti pokojnega H.K. do slovenskega naroda. V obravnavani zadevi je zato sporna le okoliščina, ali je bila tožnici dana možnost v upravnem postopku, da dokazuje lojalnost H.K. slovenskemu narodu, s katero bi izpodbila domnevo o njegovi nelojalnosti kot tretjim pogojem za nepriznanje državljanstva FLRJ po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž.

Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožnici dana možnost v upravnem postopku, da z vsemi sredstvi izpodbija zakonsko domnevo o nelojalnosti pokojnega H.K. do slovenskega naroda. Na ugotovitve upravnega organa prve stopnje (da je bil pokojni H.K. član Kulturbunda od januarja 1941 ter imetnik rdeče članske izkaznice Š. domovinske zveze, ki so jo lahko imeli le državljani Reicha nemške narodnosti in da je živel na dan 28.8.1945 in kasneje v tujini) je bila tožnica opozorjena z dopisom organa prve stopnje njenemu odvetniku z dne 28.9.2000. S seznanitvijo ugotovitev upravnega organa v upravnem postopku je bila tožnica po stališču pritožbenega sodišča hkrati tudi seznanjena, da obstaja pravna domneva o obstoju nelojalnosti H.K. do slovenskega naroda kot tretjega pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž za nepriznanje državljanstva FLRJ. Možnost izpodbijanja te domneve je bila dana z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 v obravnavanem postopku pa dejansko s pozivom upravnega organa prve stopnje tožnici v dopisu z dne 28.9.2000. Upravni organ prve stopnje je tožnici pravilno sporočil svoje ugotovitve v upravnem postopku in jo skladno z določbo 2. odstavka 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki se je tedaj še veljavno uporabljal, pozval k predložitvi morebitnih nasprotnih dokazov ter ji dodelil ustrezen trimesečni rok. Pravilno jo je opozoril tudi na posledice brezuspešno pretečenega danega roka, in sicer, da bo organ odločil na podlagi zbranih (sporočenih) dokazov. Navedeni dopis z dne 28.9.2000 je bil tožničinemu odvetniku vročen 24.10.2000, iz upravnih spisov pa ne izhaja, da bi tožnica do izdaje prvostopne upravne odločbe z dne 14.2.2001 odgovorila na poziv ali predložila morebitne dokaze, s katerimi bi izpodbijala domnevo nelojalnosti pokojnega H.K. Ob takem dejanskem stanju pa je po presoji pritožbenega sodišča napačno sklepanje sodišča prve stopnje, da je organ prve stopnje s tem, ko tožnice v dopisu z dne 28.9.2000 ni seznanil s svojim stališčem tudi glede tretjega pogoja (nelojalnosti), napačno razlagal 3. odstavka 63. člena ZDen in ji zaradi tega v upravnem postopku ni omogočil nasprotnega dokaza, torej dokazovanja lojalnosti H.K. slovenskemu narodu. S tem stališčem je sodišče prve stopnje negiralo obstoječo zakonsko pravno domnevo. Bistvena značilnost pravne domneve je po stališču pravne teorije namreč sklepanje na kako pravno dejstvo iz drugih dejstev, katerih resničnost je dokazana, pri čemer domnevanega dejstva ni treba dokazati. Ker pravne domneve ni treba dokazati (ker izhaja iz drugih dokazanih dejstev), o njej po stališču pritožbenega sodišča stranki v upravnem postopku tudi ni treba sporočati svojega stališča. V postopku ugotavljanja državljanstva po 2. odstavku 35. člena ZDrž se ob dokazani nemški narodnosti prosilca za državljanstvo in ugotovljenem življenju v tujini njegova nelojalnost slovenskemu narodu domneva. Glede na znano stališče Ustavnega sodišča RS iz odločbe, št. U-I-23/93 je nelojalnost iz 2. odstavka 35. člena ZDrž izpodbojna pravna domneva, torej je zoper njo dovoljeno dokazovanje lojalnosti z vsemi dokaznimi sredstvi. Prav to pa je bilo sporočeno tožnici z dopisom organa prve stopnje z dne 28.9.2000, ki ji po presoji pritožbenega sodišča zaradi pravnega značaja pravne domneve ni bilo treba sporočati tudi stališča glede pravne domneve nelojalnosti.

Dokazno breme je na strani tožeče stranke, na nepoznavanje prava (odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93) pa se tudi ne more sklicevati. Ker se tožnica ni odzvala pozivu organa prve stopnje na predložitev domnevi nelojalnosti nasprotnih dokazov, po presoji pritožbenega sodišča tožnica v upravnem postopku ni uspela izpodbiti zakonske domneve nelojalnosti H.K., s tem pa tudi ne ugotovitve o neobstoju njegovega državljanstva FLRJ.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine (dopis z dne 28.9.2000), njegova sodba pa se opira samo na ta dokaz, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ob uporabi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS tožničino tožbo zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, izpodbijana odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.