Jedro

Pritožnik pravilno opozarja, da je potrebno institut uporabe tuje stvari v svojo korist razlagati v povezavi s splošnim pravilom, ki ureja neupravičeno obogatitev. Takšna pravna podlaga pa zahteva, da tožeča stranka zatrjuje, sodišče prve stopnje pa ugotavlja, tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neopravičeno uporabljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (pod II in III) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji stroški tega postopka.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zaradi delnega umika zahtevka za znesek 627,86 EUR sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino v 1. točki za ta znesek delno razveljavi in da se v tem delu pravdni postopek ustavi. Pod I pa je razsodilo, da se sklep o izvršbi za znesek 2.212,02 EUR v točki 1 razveljavi in da se za ta znesek tožbeni zahtevek zavrne. Pod II pa je sklep o izvršbi vzdržalo delno v veljavi in sicer v delu, ko je bilo toženi stranki naloženo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki 7.566,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2011 dalje ter da ji povrne stroške izvršbe v višini 91,00 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pa stroške pravdnega postopka v znesku 741,02 EUR v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pravdni stranki sta vsaka do 1/2 solastnika nepremičnine parcele št. … k.o. … …, in parcel … in … k.o. … …. V stanovanjski hiši živi toženec z ženo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da toženec z ženo ne uživa posesti v sorazmerju s svojim lastninskim deležem, jasno je, da ima toženec od tega korist, ker nedvomno uporablja tudi solastni delež tožnika, tožnik nima ključev solastne hiše in jih tudi ni zahteval; je pa tožencu ponudil sklenitve najemne pogodbe oziroma prodajo nepremičnine čeprav je res, da toženec ni nikoli branil tožniku, da koristi to nepremičnino, vendar pa mu tudi ni nikoli predlagal skupne souporabe ali razdelitve, bil je pasiven, razumeti je tožnika, ki je pravna oseba, da v stanovanjsko hišo, katero že ves čas s svojo družino (ženo) uporablja toženec, ne bo kljub temu, da je solastnik posegel tako, da bi s tožnikom delil uporabo družinske hiše in npr. souporabljal določene prostore, jasno je tudi, da bi tožniku težko uspelo tudi pridobiti kakšno fizično osebo, ki bi želela najeti idealni del hiše, bilo bi pa popolnoma drugače, če bi se hiša dala fizično deliti, vendar toženec za to ni imel interesa.

Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je imel toženec korist s tem, ko je lahko posedoval in uporabljal tudi eno polovico idealnega solastnega deleža tožnika, tožnik pa je bil zaradi ravnanj toženca v zgoraj ugotovljenih okoliščinah prikrajšan. Zato je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da so podani elementi neupravičene uporabe in da je tožnik upravičen na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ), da mu toženec povrne korist, ki predstavlja znesek, ki ga je izračunal izvedenec.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, smiselno pa predvsem uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da se ne bi smelo opreti zgolj na določbo 198. člena OZ, saj se ta člen uporablja v povezavi s splošnim pravilom, ki je določeno v 190. členu. Zato je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar se je neopravičeno uporabljala, prikrajšanje pa mora biti konkretno in realno. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da tožnik nikoli ni zahteval ključev solastne hiše niti da toženec nikoli ni tožniku branil vstopa v svojo hišo, vendar pa je potem napačno zaključilo, da je razumljivo, da tožnik zato ni imel interesa, ker je pravna oseba. Takšni zaključki pa niso pravilni in nimajo podlage v zakonu, ki ne razlikuje med pravnimi in fizičnimi osebami. Sicer pa je sodišče prve stopnje s tem dejansko ugotovilo, da tožeča stranka nikoli ni zahtevala souporabe hiše. Zato bi moralo sodišče zaključiti, da ni dolžan plačati uporabnine. OZ mu ne nalaga aktivnega ravnanja in zato ni dolžan pozivati tožeče stranke k uporabi, pač pa ji je zgolj dolžan omogočiti uporabo nepremičnine. Tožeča stranka pa nikoli ni zatrjevala, da naj bi ji tožena stranka onemogočala uporabo. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi tako, da se sodbo spremeni, da se zahtevek zavrne ali pa, da se sodba razveljavi in sodišču vrne v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik pravilno opozarja, da je potrebno določbo 198. člena OZ, ki ureja uporabo tuje stvari v svojo korist, razlagati v povezavi s splošnim pravilom, ki ureja neupravičeno obogatitev (190. člen OZ). Takšna pravna podlaga pa zahteva, da tožeča stranka zatrjuje, sodišče prve stopnje pa ugotavlja, tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neopravičeno uporabljena. Prikrajšanje mora biti konkretno in realno. Samo dejstvo, da lastnik stvari ne uporablja, pa pri tem od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve (tako II Ips 508/2006, 215/2012, 535/2008, 743/2007, sklep II – 306/2012 …).

Ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje le v okviru določbe 198. člena OZ, ne pa tudi 190. člena OZ, je ostalo dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno, zato tudi sodba o teh okoliščinah nima razlogov.

Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju ugotavljati tudi dejstva, ki so ob uporabi 190. člena OZ pomembna (ugotoviti prikrajšanje: II Ips 215/2012), saj zgolj dejstvo, da je toženec sam uporabljal stanovanjsko hišo, samo po sebi še ne pomeni prikrajšanja, še posebno pa ne ob nadaljnjih ugotovitvah sodišča, ki se nanašajo na opis ravnanja in voljo toženca. Pri tem pa bo seveda vezano na trditveno podlago (ZPP, člen 7, 212), upoštevati pa bo moralo tudi določbo 285. člena ZPP. Sodnikova razjasnjevalna dolžnost sega tudi na področje pravnih vprašanj, saj mora sodišče razkriti strankam tudi svojo pravno naziranje, če ga le-te niso upoštevale.

Pritožnik tudi pravilno opozarja na dejstvo, da ne more v tožniku v prid upoštevati tega, da je tožnik pravna oseba in da v stanovanjsko hišo, katero že ves čas s svojo družino uporablja toženec ne bo, kljub temu, da je solastnik, posegal tako da bi s tožnikom delil uporabo družinske hiše in uporabljal določene prostore. Takšna argumentacija ne more vzdržati resne pravne presoje. Tožnik ne more enostavno nič narediti oziroma samo zahtevati plačilo najemnine, pri tem pa zatrjevati, da v hiši nima interesa živeti in nato od drugega zahtevati najemnino.

Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno v skladu z določbo 355. člena ZPP zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi česar dejansko stanje ni bilo ugotovljeno, moralo razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje. Pri tem pa pritožbeno sodišče še navaja, da glede na to, ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z okoliščinami, ki so odločilne za uporabo 190. člena OZ samo ni moglo z razpisom glavne obravnave dopolniti takšnega dejanskega stanja, saj bi na tak način strankam odvzelo možnost pritožbe.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (ZPP člen 165/3). Pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji stroški tega postopka, tožeča stranka pa ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, saj le-ta ni bil potreben (ZPP člen 155).