Jedro

Iz zakonske dikcije prvega odstavka 196. člena KZ-1 ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca, temveč ga lahko stori vsak, ki zavestno ne ravna po delovnopravnih predpisih. Pomembna je ugotovitev sodišča, da ima storilec kaznivega dejanja, ne glede na njegov status v gospodarski družbi, vodstveni položaj, in s tem upravičenje dejanskega vodenja poslov.

Nadomestilo plače, enako kot plača, predstavlja plačilo za delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo mora delodajalec skladno z drugim odstavkom 137. člena ZDR izplačati med drugim v primeru, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca.

Posamezna ravnanja v konkretnem primeru sicer izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, vendar gre pri njih samo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej po drugem odstavku 196. člena KZ-1. V postopku stranke sicer lahko oporekajo izvedenskemu mnenju, vendar pa nestrinjanje stranke z njim ne more predstavljati podlage za izločitev sodnega izvedenca, če zanjo niso podani razlogi iz 39. člena ZKP, ki jih mora stranka v postopku obrazloženo utemeljiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 11. 2016 obsojenega B. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter pod nadaljnjim pogojem, da v štirih mesecih po pravnomočnosti sodbe oškodovani Zagorki Tepić plača premoženjskopravni zahtevek v višini 4.229,15 evrov. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka, ki predstavlja: nadomestilo plače za december 2010 v višini 510,00 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 19. 1. 2011 dalje do plačila, nadomestilo plače za januar 2011 v višini 510,00 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 19. 2. 2011 dalje do plačila, nadomestilo plače za februar 2011 v višini 510,00 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 19. 3. 2011 dalje do plačila, nadomestilo plače za marec 2011 v višini 510,00 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 19. 4. 2011 dalje do plačila, nadomestilo plače za april 2011 v višini 510,00 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 19. 5. 2011 dalje do plačila, nadomestilo plače za maj 2011 v višini 510,00 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 19. 6. 2011 dalje do plačila, nadomestilo plače za junij 2011 v višini 510,00 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 19. 7. 2011 dalje do plačila, regres za letni dopust za leto 2010 v višini 434,15 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 2. 7. 2010 dalje do plačila in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 225,00 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 2. 7. 2011 dalje do plačila. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke in 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5. 4. 2017 pritožbi obsojenčevih zagovornikov delno ugodilo in poseglo v konkretni del opisa kaznivega dejanja tako, da je izpustilo očitek o neizplačanih nadomestilih plače za meseca avgust in september 2010 ter očitek o neizplačanem regresu za letni dopust za leto 2010. Posledično je v okviru izrečene pogojne obsodbe znižalo določeno kazen zapora na štiri mesece in petnajst dni, znesek 4.229,15 evrov, določen v nadaljnjem pogoju, pa je nadomestilo z zneskom 3.795,00 evrov. Prav tako je iz odločbe o premoženjskopravnem zahtevku izpustilo plačilo regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 434,15 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 2. 7. 2010 dalje do plačila. V preostalem je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo obsojenčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, a je iz nadaljevanja zahteve razvidno, da njeno težišče predstavljata očitka o kršitvi kazenskega zakona in kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovorniki uvodoma poudarjajo, da konkretni del opisa ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja, sodišči nižjih stopenj pa sta v sodbi spregledali, da je bila obsojenčeva gospodarska družba v kritičnem obdobju trajno blokirana in da se je sodni izvedenec opredeljeval do finančnega položaja njegove družbe izven kritičnega obdobja, kar po mnenju zagovornikov pomeni, da pravnomočna sodba nima prepričljivih razlogov o obstoju obsojenčevega naklepa. Tudi glede resničnosti ostalih pravno odločilnih dejstev obstoji precejšen dvom, zato predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne bodisi sodišču prve stopnje bodisi sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru z dne 5. 12. 2017, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Ugovori, ki jih zagovorniki ponujajo v utemeljitev kršitve kazenskega zakona, so bodisi neutemeljeni bodisi nedovoljeni zaradi očitkov o napačni dokazni oceni. Enako velja glede izvedenskega mnenja, v zvezi s katerim zagovorniki ne pojasnijo, katera pravno odločilna dejstva je sodni izvedenec napačno ugotovil, temveč podajajo kritiko sodne ocene dokaza. Pravnomočna sodba vsebuje tudi vse potrebne razloge o obsojenčevem naklepu, zato jih nasprotni (dokazni) zaključki zagovornikov ne morejo uspešno izpodbiti. Vrhovni državni tožilec zato predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in zagovornikom, da se o njem izjavijo. Obsojenec izjave ni podal, zagovorniki pa so vztrajali pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B-I.

6. Kršitev kazenskega zakona zagovorniki utemeljujejo v štirih sklopih, pri čemer predhodni pregled pritožbe pokaže, da pri uveljavljanju kršitev zakonitosti in ustavnosti ne presežejo njenega vsebinskega okvirja in ne ponudijo novih ali drugačnih utemeljitev, ki bi terjale dopolnilno pojasnilo o njihovih (neutemeljenih) stališčih in na katere ne bi že višje sodišče v celoti odgovorilo. Zagovorniki tudi v zahtevi vztrajajo, da je v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja izostalo izvršitveno ravnanje, ker ni direktor tisti, ki izplačuje plače, nadomestila plač, regres in prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju prispevki za PIZ), temveč je to lahko le pravna oseba kot delodajalec in stranka delovnega razmerja.

7. Takšnega stališča Vrhovno sodišče ne sprejema. Drži sicer navedba zagovornikov, da direktor v vlogi fizične osebe ne izplačuje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ker je to obveznost pravne osebe kot delodajalca. Pri tem pa spregledajo, da po pravilih delovnega prava (v času storitve kaznivega dejanja veljavni prvi odstavek 18. člena Zakona o delovnih razmerjih, v nadaljevanju ZDR) v delovnem razmerju na strani pravne osebe kot delodajalca v njenem imenu nastopa njen zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Takšna oseba ima v primeru družbe z omejeno odgovornostjo na podlagi prvega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah status poslovodje (direktorja), ki na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa. Med vodenje poslov in izpolnjevanje obveznosti delodajalca spada tudi zagotavljanje ustreznega plačila za opravljanje dela (42. člen ZDR), ki je sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo (prvi odstavek 126. člena ZDR). Kot pravilno ugotavljajo zagovorniki, je zato direktor tisti, ki ima kot poslovodni organ vsa poslovodna upravičenja, ki se kažejo v organiziranju, vodenju in nadzoru delovnega procesa ter odločanju o vsebini delovnih razmerij. To pomeni tudi njegovo delovnopravno odgovornost, da skrbi med drugim za pravilno politiko izplačevanja plačil za delo delavcem, takšna oblika odgovornosti pa se po vsebini spremeni v kazenskopravno takrat, ko direktor pri poslovodenju družbe zavestno ne ravna po predpisih s področja delovnega prava in prava socialne varnosti in delavca omeji ali prikrajša za (delovno- in socialnopravne) pravice, ter na tak način izpolni zakonske znake po 196. členu KZ-1. 8. Glede na taka teoretična izhodišča je zato pravilno stališče pritožbenega sodišča (7. točka obrazložitve sodbe), da je bil obsojenec kot direktor družbe dolžan poskrbeti za plačilo za delo oškodovanki, čeprav je na strani delodajalca kot stranke delovnega razmerja nastopala pravna oseba. Pri tem zagovorniki ponujajo napačno stališče, da obravnavano kaznivo dejanje lahko stori posameznik kot fizična oseba le v primeru zasebnika ali samostojnega podjetnika, ne pa tudi v primeru, ko na strani delodajalca nastopa pravna oseba. Na več mestih zahteve zagovorniki nakazujejo, da naj bi šlo pri pravnih osebah za delictum proprium, po katerem bi lahko bila storilka kaznivega dejanja le pravna oseba, ne pa tudi njen direktor. Takšno stališče je napačno, ker iz zakonske dikcije prvega odstavka 196. člena KZ-1 ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca, temveč ga lahko stori vsak („kdor“), ki zavestno ne ravna po delovnopravnih predpisih.1 Pomembna je ugotovitev sodišča, da ima storilec kaznivega dejanja, ne glede na njegov status v gospodarski družbi, vodstveni položaj, in s tem upravičenje dejanskega vodenja poslov, kar je bilo v konkretnem primeru nedvomno ugotovljeno. Obsojenec kot direktor gospodarske družbe je bil dolžan poskrbeti za njeno pravilno izpolnjevanje (delovnopravnih) obveznosti do oškodovanke. Očitek v konkretnem delu opisa, da obsojenec „kot direktor ni izplačal“ plačil za delo (nadomestil plač, regresa in prispevkov za PIZ) oškodovanki, zato ne predstavlja nesklepčnosti opisa, ker direktor skrbi za to, da delodajalec (pravna oseba) izpolnjuje obveznosti do delavca. Če pri tem svojo skrb oziroma pristojnost vodenja plačilne politike v gospodarski družbi zavestno opusti, je jasno, da s tem opusti tudi dolžnost izplačila plačil za delo delavcem.

9. V luči predstavljenih ugotovitev je treba odgovoriti, da zagovorniki ne morejo razbremeniti obsojenca kazenskopravne odgovornosti z argumentom, da je na pravni osebi dolžnost, da redno in pravilno izplačuje svoje delavce, v primeru opustitve te dolžnosti pa jim odškodninsko odgovarja. Resda se v primeru kršitev delovnopravnih obveznosti do delavca kot nasprotne stranke delovnega razmerja lahko vzpostavi odškodninska odgovornost pravne osebe, na podlagi katere lahko delavci vložijo tožbo neposredno zoper njo, vendar takšna kršitev in tožba na plačilo odškodnine ne razbremenita kazenskopravne odgovornosti njenega direktorja, če so izpolnjeni zakonski znaki po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Zagovorniki zato napačno prikazujejo, da sta v takih primerih lahko vzpostavljeni samo odškodninska in kazenska odgovornost pravne osebe, ki izključujeta kazensko odgovornost direktorja.2

10. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je oškodovanka prejela odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na podlagi katere bi ji moral delodajalec zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom, na drugem delovnem mestu z omejitvami, a ji tega ni zagotovil, pač pa ji je odredil čakanje s 100 % nadomestilom plače. Oškodovanka je sprva prejemala nadomestila plač, v kritičnem obdobju pa ji ta več niso bila izplačana. Zagovorniki v zahtevi vztrajajo, da je v konkretnem primeru prišlo do nedopustnega širjenja zakonskih znakov, ker pojem „plače“, ki jo vsebuje določba drugega odstavka 196. člena KZ-1 ne predstavlja tudi pojma „nadomestila plače“. V primeru neizplačila treh zaporednih nadomestil plače zato po mnenju zagovornikov niso izpolnjeni zakonski znaki po drugem odstavku 196. člena KZ-1, vendar Vrhovno sodišče takšne razlage ne sprejema. Zagovorniki izhajajo iz napačnega izhodišča, da predstavljata pojma plače in nadomestila plače dva bistveno ločena instituta delovnega prava. Sodišče prve stopnje (21. točka obrazložitve sodbe) in sodišče druge stopnje (8. točka obrazložitve sodbe) sta pravilno poudarili, da gre v primeru 196. člena KZ-1 za blanketno normo, ki za vsebinsko napolnitev posamičnega zakonskega znaka potrebuje dopolnilni predpis, v konkretnem primeru takrat veljavni ZDR. Nadomestilo plače je urejeno med določbami o plačilu za delo (od 126. do 140. člena ZDR). Pojem plačila za delo sestavljata plača, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitne druge vrste plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pritrditi je treba stališču nižjestopenjskih sodišč, da nadomestilo plače, enako kot plača, predstavlja plačilo za delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo mora delodajalec skladno z drugim odstavkom 137. člena ZDR izplačati med drugim v primeru, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Poleg neopravljanja dela iz razlogov na strani delodajalca ZDR nalaga delodajalcu, da izplača nadomestilo plače še v primerih i.) delavčeve odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, ii.) plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, iii.) izobraževanja in iv.) z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni. S tega vidika je pravilno stališče višjega sodišča, da se s pojmom nadomestila plače po drugem odstavku 137. členu ZDR varuje enaka kazenskopravna dobrina, to je pravica do plačila za dela, ne pa pravica do drugih prejemkov iz delovnega razmerja.

11. Tudi iz Komentarja ZDR-13 izhaja, da je nadomestilo plače socialnovarstvena pravica iz delovnega razmerja in pomeni kontinuirano plačilo v primeru upravičene odsotnosti z dela. Določila tega člena sledijo načelom, i.) da delavcu pripada plača za čas opravljanja dela, ii.) da delavcu pripada nadomestilo plače za čas, ko bi moral delati, pa ne dela iz različnih opravičljivih razlogov in iii.) da višina nadomestila plače ne sme presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal. V luči predstavljenih določb ZDR in Komentarja ZDR-1 nadomestilo plače predstavlja, enako kot plača, plačilo za delo, zato zagovorniki neutemeljeno zatrjujejo, da gre za dva bistveno ločena instituta delovnega prava. Zagovorniki poudarjajo tudi zgodovinsko razlago in na njeni podlagi citirajo določbe starega Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), pri tem pa spregledajo, da je že takratna kazenskopravna teorija opozarjala, da je bila v primeru takrat veljavnega 205. člena KZ dikcija o neplačilu „osebnega dohodka in nadomestilih osebnega dohodka“ zastarela in so zato komentatorji pod ta pojem uvrščali tisti dohodek, ki ga je delavec prejel bodisi kot plačo bodisi kot nadomestilo za plačo.4

12. Tudi logična in smiselna razlaga nam omogočata odgovor, da pri obravnavani problematiki in razumevanju pojma plače po drugem odstavku 196. člena KZ-1 ne gre za vsebinsko ločen institut od nadomestila plače. Ne bi bilo namreč razumljivo in logično, da bi zakonodajalec inkriminiral po drugem odstavku 196. člena KZ-1 zgolj storilca, ki delavcu trikrat zaporedoma ne bi izplačal plače, medtem ko bi zunaj inkriminacije ostalo dejanje storilca, ki trikrat zaporedoma ne bi izplačal nadomestila plače. Ker gre pri obeh institutih za delavčevo pravico do plačila, bi bilo v nasprotju s smislom inkriminacije in ustavnimi načeli razlikovanje med delavcem, ki bi delal (in prejemal plačo) ter delavcem, ki bi bil odsoten z dela iz opravičljivih razlogov (in bi prejemal nadomestilo plače). Ni namreč mogoče najti utemeljenega razloga, da bi zakonodajalec z razlago inkriminacije, kot jo ponujajo zagovorniki, varoval le delavca, ki dejansko dela, ne pa tudi delavca, ki iz opravičljivih razlogov ne dela. Stališče obeh nižjestopenjskih sodišč o vsebini norme drugega odstavka 196. člena KZ-1, ki sta ga sprejeli na podlagi sistemske in namenske razlage, je zato utemeljeno in podprto tudi z logično razlago, medtem ko se strogo jezikovna razlaga, kot jo ponujajo zagovorniki, izkaže za preozko in odmaknjeno od smisla tako delovnopravnih določil, kot tudi kazenskopravne inkriminacije.

13. V skladu z ustaljeno sodno prakso5 je pravilno stališče višjega sodišča v 9. točki obrazložitve sodbe, da izostanek abstraktnega dela ne omaje sklepčnosti opisa kaznivega dejanja, ker abstraktni dejanski stan, to je zakonksi opis kaznivega dejanja, ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja. Izostanek abstraktnega dela opisa zato ne predstavlja kršitve kazenskega zakona, do katere lahko pride šele z izostankom konkretizacije abstraktnega dela opisa, ko torej v konkretnem delu opisa niso določno opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Iz 3. točke konkretnega dela opisa izhaja, da obsojenec v točno določenem obdobju (od dne 1. 12. 2010 do dne 1. 7. 2011) ni izplačeval prispevkov za PIZ za oškodovano Z. T., ki bi jih moral plačati na podlagi 2., 8. in 11. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost, zaradi neplačila prispevkov za PIZ pa se oškodovanki skladno s četrtim odstavkom 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju to obdobje ni vštelo v pokojninsko osnovo. Iz takšnega konkretnega dela opisa jasno izhaja, da je oškodovanka izgubila pravico, ki izvira iz neplačila prispevkov za PIZ (tako tudi sodba sodišča prve stopnje v 21. točki obrazložitve). Gre za izgubo pravice, da bi se oškodovanki kritično obdobje neplačevanja prispevkov za PIZ vštelo v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine (nastanek prepovedane posledice), zato so nasprotne navedbe zagovornikov o nekonkretiziranem opisu neutemeljene. Takšen opis kaznivega dejanja vsebuje tudi dovolj jasno in vsebinsko napolnjeno konkretizacijo zavestne opustitve plačila prispevkov za PIZ, ki jih obsojenec kot direktor ni izplačal oškodovanki in je na tak način ravnal v nasprotju s konkretno določenimi členi Zakona o socialnih prispevkih.

14. Zadnjo v sklopu kršitev kazenskega zakona zagovorniki utemljujejo z zastaranjem posamičnih nadomestil plač in plačil prispevkov za PIZ od decembra 2010 do marca 2011, ker naj bi do dneva odprave sodbe sodišča druge stopnje (26. 4. 2017) že pretekel šestletni zastaralni rok. Tudi te navedbe zagovornikov ocenjuje za neutemeljene, saj ne upoštevajo, da je obsojenec v zvezi z neizplačilom nadomestil plače (1. točka konkretnega dela opisa) in neplačilom prispevkov (3. točka konkretnega dela opisa) izpolnil zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1, ki glede na predpisano kazen do treh let zapora predvideva za zastaranje kazenskega pregona deset let. Očitek, da obsojenec ni kontinuirano izplačal nadomestil plače oškodovanki od decembra 2010 do junija 2011 in da se oškodovanki zaradi neplačila prispevkov za PIZ obdobje od 1. 12. 2010 do 1. 7. 2011 ne všteva v pokojninsko osnovo, predstavlja eno kaznivo dejanje, pri katerem velja, da je dokončano, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja.6 V konkretnem primeru predstavlja zadnje dejanje neizplačilo nadomestila plače za junij 2011, ki bi ga moral obsojenec plačati oškodovanki najpozneje dne 18. 7. 2011, zato se šteje, da je s tem dnem kaznivo dejanje dokončano. Do zastaranja bi tako prišlo šele dne 18. 7. 2021. Na naravo kaznivega dejanja in pravilen materialnopravni zaključek obeh sodišč nižjih stopenj nima nobenega vpliva sklicevanje zagovornikov na dovršni glagolski vid. Kljub temu, da se kot očitek pojavlja glagol izplačati v dovršni obliki (ni izplačal), ne gre prezreti, da so se obsojencu po opisu očitale kontinuirane opustitve v daljšem obdobju, ko več kot tri zaporedne mesece oškodovanki ni izplačal nadomestil plače in prispevkov za PIZ, kar utemeljuje zaključek, da je šlo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so bila obsojenčeva ravnanja del njegove enotne kriminalne dejavnosti, ki je vodila v storitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja.

15. Zagovorniki so s predhodno izpostavljenimi navedbami utemeljevali tudi kršitev načela zakonitosti po 28. členu Ustave RS, a ker Vrhovno sodišče nesklepčnosti opisa kaznivega dejanja ni ugotovilo, so neutemeljene tudi navedbe o kršitvi načela zakonitosti po 28. členu Ustave RS.

B-II.

16. Glede na vsebino očitka o kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

17. Zagovorniki v drugem delu zahteve izpodbijajo pravnomočno sodbo predvsem z očitkom o kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V okviru te kršitve uvodoma zatrjujejo, da iz izreka pravnomočne sodbe ni jasno, kateri očitki predstavljajo storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku in kateri po drugem odstavku 196. člena KZ-1, prav tako je zajemanje vseh treh očitkov opisa pod enotno kriminalno količino nerazumljivo. Vrhovno sodišče sprejema stališče višjega sodišča v 5. točki obrazložitve sodbe, v kateri je odgovorilo, da posamezna ravnanja sicer izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, vendar gre pri njih samo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Zaradi predstavljenega stališča pritožbenega sodišča tudi ne drži navedba zagovornikov, da je višje sodišče v celoti prezrlo te pritožbene navedbe, s čimer neutemeljeno nakazujejo na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. V nadaljevanju zagovorniki analizirajo vsako posamezno točko konkretnega dela izreka in pri tem neutemeljeno sklepajo na konstrukcijo realnega steka, saj ne upoštevajo, da gre za eno kaznivo dejanje, ki na konkretni ravni ni zajemalo le neplačila regresa za leto 2011 (2. točka konkretnega dela opisa), temveč tudi zaporedno sedemmesečno neizplačilo nadomestil plače ter neplačila prispevkov za PIZ v istem obdobju. Obsojenčeva (direktorjeva) opustitvena ravnanja, ki so bila pri tem ciljno usmerjena v ogrozitev oškodovankine socialne varnosti kot objekt kazenskopravnega varstva, nakazujejo na takšno homogenost, da bi bila izločitev 2. točke konkretnega dela opisa v samostojno kaznivo dejanje, za kar se zavzemajo zagovorniki, v nasprotju z vsebino historičnega dogodka in smislom inkriminacije. Izrek sodbe zaradi zajemanja vseh treh konkretnih očitkov pod enotno kriminalno količino in pravna kvalifikacija po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 sta zato razumljiva in ne predstavljata kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

18. Obširno utemeljitev kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki podajajo tudi glede sodnega izvedenca in izvedenskega mnenja, v zvezi s katerim pravnomočna sodba ne ponuja razlogov o odločilnih dejstvih. Tako zagovorniki očitajo napačen materialnopravni pristop sodnega izvedenca, ker je nepoglobljeno in skopo ocenjeval nujnost plačil obsojenčeve družbe, njeno trajno blokado in njeno stanje finančnih sredstev, ter na tak način prišel do napačnih zaključkov. Izvedenčeve zaključke sta sodišči nižjih stopenj nekritično sprejeli v celoti in na tak način napačno presodili pravno odločilna dejstva. Na podlagi takšne utemeljitve zagovornikov je očitno, da pod videzom kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oporekajo dokazni oceni izvedenskega mnenja, kot sta jo napravili sodišči prve in druge stopnje. Poleg tega zagovorniki ponujajo lastno oceno izvedenskega mnenja, na podlagi katere bi morala tožilstvo in sodišče predlagati dopolnitev izvedenskega mnenja, s čimer nakazujejo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. S temi očitki zagovorniki ne utemljujejo kršitve zakona, temveč se nedovoljeno spuščajo v dokazno presojo izvedenskega mnenja, čemur zahteva za varstvo zakonitosti ne služi. 19. Drži navedba zagovornikov, da je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da izvedenec "edino na vprašanje zagovornika glede blokad ni mogel odgovoriti, saj bi moral pred podajo odgovora preučiti spis, z odredbo pa mu odgovor na to vprašanje ni bil naložen." Vendar pa kontekst celotne obrazložitve sodbe, predvsem pa pregled spisa pokažeta, da so razlogi o izvedenčevi opredelitvi glede finančnih blokad razumljivo pojasnjeni, zagovorniki pa preko selektivnega citiranja sodbe skušajo prikazati zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodni izvedenec je v izvedenskem mnenju ugotovil, da je imela obsojenčeva družba pri več bankah odprte transakcijske račune, na katerih so bili tudi v kritičnem obdobju stalni finančni prilivi. Za razliko od ostalih transakcijskih računov je bila obsojenčeva družba trajno blokirana le pri SKB banki, in sicer od novembra 2010 dalje. Sodni izvedenec je bil naknadno zaslišan na glavni obravnavi, na kateri ga je zagovornik spraševal tudi o blokadi obsojenčeve družbe pri SKB banki, za katero je izvedenec odgovoril, da bi moral pogledati dokumentacijo. Tako je očitno, da je zagovornik postavil vprašanje, na katero je izvedenec predhodno že odgovoril v izvedenskem mnenju, in sicer, da je prišlo do trajne blokade obsojenčeve družbe samo pri SKB banki, na kateri je bilo sicer finančnih prilivov za 350.726,54 evrov. Ob tem je izvedenec izračunal, da so bili v kritičnem obdobju tudi na ostalih transakcijskih računih obsojenčeve družbe stalni finančni prilivi (na primer pri NLB banki v višini 1.310.051,04 evrov, pri Posojilnici bank Borovlje v višini 312.100,09 evrov in pri PBS v višini 46.610,38 evrov). Tako je tudi na podlagi ugotovljenih finančnih prilivov sodni izvedenec zaključil, da je bila obsojenčeva družba objektivno zmožna plačati svoje obveznosti do oškodovanke. Zagovorniki, ki v tem delu zahteve (nepravilno) poudarjajo, da je bila obsojenčeva družba v kritičnem času trajno blokirana, kar naj bi izključevalo obsojenčev naklep, po vsebini ne očitajo nerazumljivih povzetkov izvedenskega mnenja, pač pa izpodbijajo dokazne zaključke pravnomočne sodbe, s čimer uveljavljajo nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

20. Sodni izvedenec tudi ni prekoračil svojih pooblastil in prejudiciral zadevo obsojencu v škodo s tem, ko je ugotovil, da bi obsojenčeva družba lahko plačala obveznosti do oškodovanke, če bi to hotela. Gre namreč za izvedenčevo strokovno ugotovitev, da je na podlagi izkazanih prilivov obsojenčeva družba imela dovolj sredstev za poplačilo obveznosti do oškodovanke. Iz tega je razvidno, da se je sodni izvedenec, skladno z odredbo sodišča, opredeljeval le do finančnega položaja obsojenčeve družbe, ne pa tudi do obsojenca oziroma njegovega odnosa do dejanja. S predstavljenimi argumenti zagovorniki utemeljujejo tudi pristranskost izvedenca in nakazujejo na izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ki se smiselno uporablja tudi za izvedence. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve sodbe pojasnilo pomen citirane določbe in ugotovilo, da zagovornik v predlogu za izločitev izvedenca ni navedel nobenih subjektivnih povezav izvedenca z udeleženci postopka niti ni nakazal na izvedenčeve osebne preference, interes oziroma druge okoliščine, ki bi objektivno vzbujale dvom v njegovo pristranskost. Tudi višje sodišče je zavrnilo navedbe zagovornikov o izvedenčevi prekoračitvi pooblastil in odgovorilo v 12. točki obrazložitve sodbe, da ni sodni izvedenec tisti, ki bi podajal utemeljitve glede zakonskih znakov kaznivega dejanja, temveč je to sodišče. V postopku stranke sicer lahko oporekajo izvedenskemu mnenju, vendar pa nestrinjanje stranke z njim ne more predstavljati podlage za izločitev sodnega izvedenca, če zanjo niso podani razlogi iz 39. člena ZKP, ki jih mora stranka v postopku obrazloženo utemeljiti. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve sodbe predlog obrambe za izločitev izvedenca zavrglo in obrazložilo svojo odločitev, predlog za postavitev novega izvedenca pa zavrnilo, ker je izvedensko mnenje ocenilo kot strokovno in prepričljivo (17. točka obrazložitve sodbe). Takšna odločitev sodišču ne nalaga dolžnosti, da odredi dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma da postavi novega izvedenca, saj tako ravna v primeru, če so izpolnjeni pogoji po 257. členu oziroma 258. členu ZKP. Na podlagi procesnih dejanj zagovornikov in vsebine njihove zahteve za varstvo zakonitosti (ki je enaka predlogu za izločitev izvedenca) je razvidno, da zagovorniki ponovno izražajo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem in problematizirajo izvedenčevo strokovnost, kar pa ne more predstavljati podlage za zaključek o pristranskosti izvedenca in še manj razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

21. Po prepričanju zagovornikov se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih očitkov o nepravilni in nerazumljivi oceni izvedenskega mnenja v sodbi sodišča prve stopnje, s čimer nakazujejo na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Do očitane kršitve ni prišlo, ker je višje sodišče odgovorilo na navedbe zagovornikov v 12. točki obrazložitve sodbe in poudarilo, da je glede na razpoložljivo dokumentacijo (izpise transkakcijskih računov obsojenčeve družbe in otvoritvenega poročila stečajne upraviteljice) izvedenec lahko ugotovil, da določena plačila družbe, glede na opis odlivov v izpisih transakcijskih računov, niso bila povezana v nujnim poslovanjem družbe v finančni krizi, upoštevaje pri tem višino neplačanih obveznosti do oškodovanke. Višje sodišče je tudi zavrnilo navedbo zagovornikov, da naj bi izvedenec prekoračil svoje naloge in zadevo prejudiciral obsojencu v škodo, s pravilno utemeljitvijo, da je sodišče tisto, ki ugotavlja in utemeljuje zakonske znake kaznivega dejanja, ne pa izvedenec.

22. V preostalem delu zahteve zagovorniki ne uveljavljajo kršitev zakona, temveč oporekajo izvedenčevim zaključkom. Ponovno selektivno citirajo izvedensko mnenje (na kar opozori že višje sodišče v 12. točki obrazložitve sodbe), ko izpostavljajo, da neplačilo plač in drugih prejemkov ne predstavlja kaznivega dejanja. Pritrditi je višjemu sodišču, da zgolj neplačilo plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja ne predstavlja kaznivega dejanja, saj morajo biti za to izpolnjeni še drugi zakonski znaki, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja, izpisov transakcijskih računov in druge listinske dokumentacije, zagovora obsojenca, izpovedb oškodovanke in prič ter na njihovi podlagi obstoj zakonskih znakov prepričljivo obrazložilo. Zagovorniki izražajo nestrinjanje z izvedenčevimi zaključki tudi z očitkom, da sodni izvedenec ni podal objektivne in nepristranske ocene o naravi poslovne dejavnosti obsojenčeve družbe, niti ni zmogel strokovne presoje o prioritetnih izplačilih družbe. S takimi navedbami nasprotujejo pravnomočno ugotovljenim dejstvom, na podlagi katerih sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je obsojenec dal prednost izpolnjevanju obveznosti do drugih upnikov (in s tem blažil slabo finančno situacijo družbe) pred izpolnitvijo obveznosti do oškodovanke. S poseganjem v polje dejanske presoje, s predstavljenimi očitki zagovorniki ne morejo uspešno izpodbiti pravnomočne sodbe.

23. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Citirana določba uzakonja načelo dispozitivnosti, ki vložniku zahteve nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navede in določbo obrazloži okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bila zahteva vložena. Zagovorniki so v zahtevi uveljavljali protispisnost, s katero naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje, a omenjene kršitve z ničemer niso konkretizirali in niso pojasnili, v katerem delu drugostopenjske sodbe naj bi prišlo do uveljavljanje kršitve, niti niso obrazložili, v nasprotju s katerimi listinami oziroma zapisniki o izpovedbah naj bi bila drugostopenjska sodba, prav tako ni znano, glede katerih odločilnih dejstev naj bi obstajalo precejšnje nasprotje in v čem naj bi sodišče druge stopnje napačno reproduciralo vsebino (neopredeljenih) listin in zapisnikov o izpovedbah. Z golim zatrjevanjem protispisnosti drugostopenjske sodbe in prepisom zakonske procesne določbe zagovorniki ostajajo na ravni nekonkretiziranega uveljavljanja kršitev zakona, ki Vrhovnemu sodišču ne omogoča vsebinskega preizkusa.

24. Zagovorniki na več mestih zahteve poudarjajo, da je bila v kritičnem času obsojenčeva družba trajno blokirana, zato izpostavljajo dvom v resničnost obstoja obsojenčevega naklepa in nakazujejo na uporabo 427. člena ZKP. Vrhovno sodišče ob tem ugotavlja, da zagovorniki ne uveljavljajo in ne konkretizirajo nobene kršitve zakonitosti, pri presoji katere bi se lahko pojavilo vprašanje resničnosti odločilnih dejstev, temveč preko omenjene procesne določbe neposredno izpodbijajo pravnomočno ugotovljena dejstva, med drugim tudi zaključek obeh sodišč nižjih stopenj o obstoju obsojenčevega naklepa. Ob upoštevanju takšne določbe Vrhovno sodišče ni dolžno presojati in odgovarjati na navedbe, s katerimi zagovorniki na več mestih zahteve opozarjajo na precejšen dvom v obstoj obsojenčevega naklepa, s katerim uveljavljajo zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

25. Sodišči prve in druge stopnje sta se z jasnimi razlogi opredelili tudi do finančnih blokad obsojenčeve družbe. Tako je sodišče prve stopnje v 1. točki obrazložitve sodbe povzelo obsojenčev zagovor, ki ga je nato ocenjevalo v 18. in 19. točki obrazložitve. Sodišče je ocenilo obsojenčev zagovor kot neprepričljiv, saj je povedal, da je zaradi težav s transakcijskimi računi družbe prejemal na svoj transakcijski račun denar, pridobljen s prodajami premoženja družbe. Ta denar je bil opredeljen kot posojilo, s katerim je obsojenec kupoval material, v nadaljevanju zagovora pa je poudaril, da je ta denar tudi v celoti povrnil, kar je med drugim omogočalo sodišču zaključek, da je družba vendarle imela določena finančna sredstva. Tudi sicer je obsojenčeva družba, navkljub finančnim težavam, nadaljevala s poslovanjem in si pri tem pomagala na različne načine (z gotovinskim poslovanjem, s poslovanjem preko avstrijskega računa, s kompenzacijami in asignacijami), kar je pomenilo, da so določena finančna sredstva družbe obstajala, česar ni zanikal niti obsojenec. Ta je povedal, da so finančna sredstva sicer obstajala, a so se odvajala za poplačilo obveznosti do dobaviteljev. Tudi višje sodišče je v 13. točki obrazložitve sodbe poudarilo, da je obsojenčeva družba sicer imela določene finančne težave in blokiran račun, vendar ji to ni preprečilo, da je še naprej poslovala in pridobivala finančna sredstva, s katerimi pa ni poravnavala obveznosti do oškodovanke. Iz pravnomočne sodbe po navedenem izhajajo pregledni razlogi o poslovanju obsojenčeve družbe, ki je v kritičnem obdobju imela stalen dotok finančnih sredstev, zato trajna blokada pri SKB banki ni imela takšnega pomena, da bi bila zaradi nje obsojenčeva družba objektivno nezmožna plačila obveznosti do oškodovanke. Uveljavljanje kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je zato neutemeljeno. Enako velja tudi za navedbe zagovornikov, da so razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s posojili, ki jih je obsojenec prejel od družbe v kritičnem času, nejasni. Razlogi o posojilih, ki jih je obsojenčeva družba dala obsojencu v oktobru in novembru 2010, se prekrivajo s kritičnim obdobjem, kakor ga zaobjema izrek prvostopenjske sodbe, in sicer od avgusta 2010 do dne 18. 7. 2011. Pojasnilo sodišča, na kakšen način so bila dana posojila obsojencu, je razumljivo in ima oporo tako v izvedenskem mnenju, kot tudi v zagovoru obsojenca in izpovedbi računovodje. Zagovorniki zato neutemeljeno na podlagi izreka drugostopenjske sodbe očitajo nejasne razloge prvostopenjske sodbe, saj je sodišče prve stopnje zavezano, da skladno s šestim odstavkom 364. člena ZKP navede razloge za vsako posamezno točko izreka sodbe in ti so v konkretnem primeru izčrpno podani, zato kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

26. Neutemeljeno je tudi uveljavljanje protispisnosti prvostopenjske sodbe med tem, kar se navaja v njeni obrazložitvi o vsebini obsojenčevega zagovora in izpovedbe računovodje ter med samo vsebino zapisnikov o zagovoru obsojenca oziroma o izpovedbi računovodje. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo njuno vsebino, saj je obsojenec izrecno povedal, da je do trajne blokade prišlo nekje v oktobru oziroma novembru 2010, a so se po tem še vedno stekala denarna sredstva, zato so lahko odločali, katerim obveznostim bodo dali prednost (poplačilu dobaviteljev in surovin ali izplačilu plač delavcem). Enako je povedal tudi računovodja, da so proti koncu leta 2010 in v letu 2011 prodajali celotno premoženje družbe (zaloge in skladišče), da so finančni prilivi obstajali, a so morali sproti odplačevati obveznosti dobaviteljem surovin. Sodišče prve stopnje je (tudi) na podlagi zagovora obsojenca in izpovedbe računovodje ugotovilo določene prilive v letu 2011 in ocenilo, da je obsojenec dajal prednost poplačilu drugih obveznosti pred obveznostjo do oškodovanke. Višje sodišče je takšni oceni pritrdilo v 13. točki obrazložitve sodbe, v kateri je poudarilo, da zagovorniki po vsebini izpostavljajo nestrinjanje z dokazno oceno izvedenih dokazov. Tako se izkaže, da tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki pod videzom protispisnosti (očitkom napačne reprodukcije zagovora obsojenca in izpovedbe računovodje) nedovoljeno izpodbijajo dokazni zaključek, da so bila kljub trajni blokadi (pri SKB banki) še vedno na razpolago določena finančna sredstva, glede katerih se je obsojenec zavestno odločil, da se ne porabijo za kritje obveznosti do oškodovanke.

27. V preostalem delu zahteve zagovorniki, bodisi pod videzom več kršitev zakona bodisi neposredno, očitajo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožilstvu očitajo, da mu na podlagi ugotovljenih dejstev ni uspelo onkraj razumnega dvoma utemeljiti in dokazati obsojenčevega naklepa. Prav tako na več mestih zahteve izpodbijajo verodostojnost oškodovankine izpovedbe. Zagovorniki tudi poudarjajo, da je bil ključni vzrok za naplačilo obveznosti do oškodovanke v trajni finančni blokadi obsojenčeve družbe, ki zaradi tega objektivno ni bila zmožna izplačati oškodovanki nadomestil plače, regresa in prispevkov za PIZ. Obsojenčev naklep skušajo izpodbiti na podlagi večkrat ponovljene trditve, da si tudi obsojenec ni izplačeval plačila za delo in prispevkov za PIZ, brez omenjenih izplačil pa so v kritičnem obdobju ostali tudi nekateri drugi delavci. Tudi obravnavana posojila, ki jih je obsojenčeva družba dala družbi DKB, d. o. o., po mnenju zagovornikov niso bila pravilno ocenjena, saj je obsojenčeva družba dala posojilo zgolj v višini 123.000,00 evrov, pri čemer vrnitev posojila po prepričanju zagovornikov v ničemer ne bi vplivala na oškodovankin položaj, glede na to, da je bil vsakršen priliv na transakcijski račun obsojenčeve družbe blokiran zaradi sklepov o izvršbi. S slednjimi bi se poplačali ostali upniki obsojenčeve družbe, med katere pa ni bila uvrščena tudi oškodovanka, ki bi bila tako v vsakem primeru prikrajšana. S takimi navedbami zagovorniki ne uveljavljajo kršitev zakona temveč razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet uveljavljanja kršitve s tem izrednim pravnim sredstvom.

C.

28. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

29. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojeni B. M. dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 evrov po tarifnih številkah 7111 in 71113, v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife, ob hkratnem upoštevanju sodne takse v višini 75 evrov za prisojeni premoženjskopravni zahtevek, njeno višino pa je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 20175/2015 z dne 19. 1. 2017. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017. 3 Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, Irena Bečan in dr., GV Založba, Ljubljana 2016, strani 812 in 813. 4 Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana (2002), strani 341 – 344. 5 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 3471/2010 z dne 2. 6. 2011 in I Ips 5268/2010 z dne 20. 2. 2014 in druge. 6 Tako tudi v 7. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 235/2007 z dne 3. 7. 2008: „Če gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede nato, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja pravilo, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja.“, podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 34177/2012 z dne 12. 7. 2016.