Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2020 in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2020, ki ju je toženka podala tožniku, nezakoniti in brez učinka. Odpovedi je razveljavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo s 1. 1. 2020, ampak je trajalo do 19. 3. 2020 (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plača nadomestila plače v bruto znesku 940,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov (točka III izreka); da ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v obvezna zavarovanja (točka IV izreka); mu plača nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v znesku 128,26 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 20. 3. 2020 (točka V izreka) in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2020 v znesku 156,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila (točka VI izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače (točka VII izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna za tožnika plačati stroške postopka v znesku 292,59 EUR na transakcijski račun sodišča prve stopnje (točka VIII izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točke I, II, III, IV, V, VI in VIII izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi bolezni A.A. niso bili izpolnjeni pogoji za preložitev naroka dne 14. 6. 2021. Kršilo je načelo kontradiktornosti in načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Toženka je 13. 6. 2021 poslala elektronsko sporočilo, v katerem je navedla, da je zakoniti zastopnik 11. 6. 2021 zbolel in se naroka ne more udeležiti. Zakoniti zastopnik je kot laik utemeljeno pričakoval, da bo sodišče prestavilo narok in mu s tem omogočilo, da bo zaslišan. Sodišče bi moralo toženko v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti, da je opravičilo pomanjkljivo. Stališče sodišča je prestrogo in odstopa od ustaljene sodne prakse (VSL Sklep II Cp 1/2018). Sodišče je zaslišanje zakonitega zastopnika toženke in predlaganih prič zavrnilo, ker iz navedb toženke ni izhajalo, o katerih pravno relevantnih dejstvih naj bi izpovedali. Tudi v tem delu sodišče ni izvedlo materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Ni upoštevalo 34. člena ZDSS-1. Moralo bi pridobiti SMS sporočila od telefonskega operaterja. Zato je zmotno ugotovilo, da je tožnik toženko obveščal s SMS sporočili, saj ni preverilo, kdo je pošiljal sporočila. Izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2020 nezakonita in brez učinka ter da tožniku delovno razmerje ni prenehalo s 1. 1. 2020, ampak je trajalo od 11. 2. 2020 do 19.3.2020, nato pa je v točki 3. obrazložitve odločilo, da je izpodbijana odpoved z dne 3. 3. 2020 nezakonita, ker takrat delovnega razmerja med strankama ni bilo več. Zmoten je zaključek, da je odpoved nezakonita, ker toženka tožniku ni omogočila zagovora v zakonsko določenem roku. Tožnik je bil nepretrgoma odsoten z dela od 1. 1. 2020 do 1. 3. 2020 ter v tem času toženke ni seznanil z razlogi za odsotnost. Zmotno je ugotovljena višina nadomestil plače, saj ni upoštevano, da je bila tožniku izplačana plača v višini 359,85 EUR in 500,00 EUR. Neupravičeno je ugodeno zahtevku za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust. V kolikor sodišče šteje, da je tožniku trajala zaposlitev do dne 19. 3. 2020, je v tem času lahko izrabil tri dni dopusta. Tožnik ni upravičen do plačila stroškov postopka, saj je z vložitvijo tožbe zlorabil svoje pravice. Toženka priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je pravilen zaključek sodišča, da niso bili izpolnjeni pogoji za preložitev naroka iz drugega odstavka 115. člena ZPP. Toženka ni predlagala preložitve naroka, prav tako ni navedla, zakaj naj bi bolezen onemogočala zakonitemu zastopniku prihod na sodišče oziroma sodelovanje na naroku, predložila ni niti zdravniškega potrdila. Toženka se v pritožbi zmotno sklicuje na materialno procesno vodstvo sodišča, ki v tem primeru ne pride v poštev, saj je njegov namen, da se zagotovi, da se v zadevi navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih ter da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, s katerimi stranke ta dejstva dokazujejo. Zakoniti zastopnik je bil v vabilu na glavno obravnavo in na zaslišanje poučen, da sme pravdna dejanja opravljati po pooblaščencu in kakšne so posledice, v kolikor se sodnemu vabilu ne bo odzval. Neutemeljeno je sklicevanje toženke na laičnost oziroma pravno neukost. Tožnik se strinja z odločitvijo sodišča o zavrnitvi predlaganih dokazov. Toženka ni navedla, o katerih dejstvih naj bi priče izpovedale. Določba 34. člena ZDSS-1, po kateri lahko sodišče po uradni dolžnosti izvaja dokaze, je namenjena situacijam, ko sodišče ne more ugotoviti bistvenih dejstev, po tem ko so izvedeni dokazi, ki so jih predlagale stranke. V konkretnem primeru pa je sodišče vsa pomembna dejstva ugotovilo že na podlagi s strani strank predlaganih dokazov. Pravilno je zavrnjen dokazni predlog za pridobitev SMS sporočila od telefonskega operaterja. Izrek sodbe ni v nasprotju sam s sabo, saj sodišče pravilno ugotovi, da delovnega razmerja med strankama v trenutku podaje obeh odpovedi z dne 3. 3. 2020 ni bilo več. Takrat je že bila realizirana odpoved z dne 11. 2. 2020, na podlagi katere je toženka tožnika odjavila iz zavarovanj. Sodišče je pravilno ugotovilo, da ni bil podan razlog za podajo izredne odpovedi iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je sodišče pravilno odločilo, da sta odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakoniti, je pravilna odločitev o plačilu nadomestil plače, nadomestila za neizrabljeni letni dopust in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2020. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in tudi ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitve 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ker ni preložilo naroka z dne 14. 6. 2021 zaradi bolezni zakonitega zastopnika toženke, ki tako ni bil zaslišan. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da niso izpolnjeni pogoji za preložitev naroka iz drugega odstavka 115. člena ZPP, po katerem lahko sodišče v primeru, če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, narok preloži, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Toženka preložitve naroka v elektronskem sporočilu z dne 13. 6. 2021 ni predlagala, prav tako ni predložila zdravniškega potrdila in ni navedla, zakaj naj bi bolezen onemogočala zakonitemu zastopniku prihod na sodišče oziroma sodelovanje na naroku. V vabilu stranki na zaslišanje je bil zakoniti zastopnik toženke A.A. opozorjen na posledice, če se vabilu ne bo odzval (drugi odstavek 258. člena ZPP), sodišče pa takšnih pojasnil ni bilo dolžno ponavljati po prejemu elektronskega sporočila, kot to zmotno meni v pritožbi. Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče narok preložiti (tudi zato), ker je A.A. edini zakoniti zastopnik toženke, ki bi lahko potrdil navedbe iz odgovora na tožbo, da se tožnik na klice toženke ni odzival, da je šlo za načrtovano odsotnost z dela in da toženka do 6. 2. 2020 ni prejela bolniškega lista. Če niso izpolnjeni pogoji za preložitev naroka, na katerem bi bila stranka zaslišana, se ni mogoče uspešno sklicevati na pomen, ki bi ga takšno zaslišanje imelo za stranko. Ker je bilo zaslišanje zakonitega zastopnika toženke predlagano, odsotnosti z naroka pa toženka ni ustrezno opravičila, je povsem nerelevantno sklicevanje na določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04), ki ureja nasprotno procesno situacijo, ko namreč sodišče lahko izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi bila sodna praksa v takšnih primerih drugačna. Sklicevanje na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 1/2018 ni utemeljeno, saj v navedeni zadevi ni šlo za predlog za preložitev naroka zaradi bolezni, temveč zaradi drugih okoliščin (smrt v družini, stranka je bila v tujini), sodišče pa je odločalo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (ki ni bil očitno neutemeljen).

7. Toženka v pritožbi nadalje zmotno uveljavlja, da bi jo moralo sodišče (v okviru materialnega procesnega vodstva) opozoriti, da ni konkretizirala, o čem naj bi predlagane priče izpovedale. Materialno procesno vodstvo se izvede, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih (285. člen ZPP), v obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer. V okvir materialno procesnega vodstva ne spada spodbujanje stranke, tudi če gre za laika, da navede dejstva, ki ne dopolnjujejo že navedenih, ampak da navede nova dejstva, ki bi šele opravičila izvedbo predlaganih dokazov. Če bi sodišče prve stopnje to storilo, ne bi zgolj opravilo materialno procesnega vodstva, ampak bi ga prekoračilo. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlagani dokaz s pridobitvijo SMS sporočil, saj toženka ni izkazala, da teh ni mogla pridobiti sama, niti dokaznega predloga ni konkretizirala v smislu navedbe operaterja, časovnega obdobja, telefonskih številk in imetnikov telefonskih številk. Navedbe toženke o domnevno ponarejenih SMS sporočilih so po pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje neutemeljene.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotja med stališčem, da v času druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni obstajalo zaradi učinkov prve odpovedi, in hkratno odločitvijo sodišča, da tožniku za isto obdobje prizna delovno razmerje. Ne gre za nasprotje. Delovno razmerje 3. 3. 2020 ni obstajalo, saj je učinkovala prva nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje ene od pogodbenih strank, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi se lahko odpove le v času njene veljavnosti. Ker je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2020 podana tožniku po tem, ko mu je bila pogodba o zaposlitvi že izredno odpovedana s prvo izredno odpovedjo z dne 11. 2. 2020, je tožniku delovno razmerje v času podaje druge odpovedi že prenehalo. Zato je odpoved z dne 3. 3. 2020 nezakonita že iz tega razloga. Sodišče je tožniku delovno razmerje za to obdobje vzpostavilo šele kasneje, za nazaj, potem ko je ugotovilo, da je bila (prva) odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V kolikor bi bilo pravilno stališče, ki ga zagovarja pritožba, bi takšno nasprotje ugotavljali v vseh sporih o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerih bi bil delavec uspešen (prim. sodba VDSS Pdp 788/2011).

9. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da neupoštevanje roka za zagovor, ki po določbi drugega odstavka 85. člena Zakona delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ne sme biti krajši od treh delovnih dni, še ne pomeni nujno nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik o svoji odsotnosti že 30. 12. 2019 zakonitemu zastopniku toženke napisal, da je od tega dne naprej v bolniškem staležu, 12. 1. 2020 pa mu je poslal fotografijo bolniškega lista za mesec december 2019, iz katere izhaja, da je bil 30. in 31. 12. 2019 v bolniškem staležu. Da je bila toženka seznanjena s tožnikovo bolniško odsotnostjo, izhaja po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi iz odgovora toženke na tožnikov opomin pred izredno odpovedjo delavca z dne 2. 3. 2020, saj je toženka v njem priznala, da je zakoniti zastopnik toženke tožnika 1. 1. 2020 in 14. 1. 2020 obiskal na domu (kar izhaja tudi iz SMS sporočil in tožnikove izpovedi) in ga pri tem vprašal, kako se počuti, o vrsti bolezni pa ga ni spraševal. Prav tako je pravilno ugotovilo, da je toženka v navedenem odgovoru navedla, da je decembra 2019 tožnikova zdravnica zakonitemu zastopniku v telefonskem pogovoru povedala, da bo tožnik prej kot v mesecu dni nazaj na delu, ter da mu je tožnik s SMS sporočilom povedal, da je odsoten zaradi bolniškega staleža. 10. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2020 in tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 1. 1. 2020 do 19. 3. 2020) priznalo vse pravice iz delovnega razmerja. Pritožbena navedba, da je tožnik za navedeno obdobje že prejel plačo v višini 359,85 EUR in 500,00 EUR, je nedopustna novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa tudi neutemeljena (iz listine - izpisek prometa; B12 je razvidno, da je šlo za plačilo za december 2019). Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi tožnik lahko do 19. 3. 2020 izrabil tri dni dopusta ter da posledično ni upravičen do nadomestila zaradi njegove neizrabe, saj mu je bilo delovno razmerje nezakonito odpovedano že s 1. 1. 2020. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, ki ji toženka v pritožbi nasprotuje v posledici nasprotovanja odločitvi o glavni stvari in pa s sklicevanjem na zlorabo pravic, kar je povsem neutemeljeno.

11. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), poleg tega gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 sam krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh. Tožniku je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP priznati utemeljeno priglašene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče mu je po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.