Jedro

Rok za vložitev tožbe za uveljavljanje zahtevkov na podlagi garancije (tudi iz gradbene pogodbe) je prekluziven rok.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka sanira streho objekta in odpravi zamakanje strehe tako, da na svoje stroške odstrani obstoječo strešno kritino in jo na strokoven način nadomesti z novo, po končanih delih pa tožeči stranki izstavi garancijsko izjavo z 10-letnim jamstvom na kvaliteto strehe in na izvedena krovnokleparska dela; k sanaciji strehe pa mora pristopiti v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, in dela dokončati v roku 30 dni od pričetka le-teh, sicer mora tožeči stranki plačati znesek 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbeni razlogov po 338. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je odločitev sodišča, ki jo je utemeljilo s potekom prekluzivnega roka na podlagi določila 2. odst. 663. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami; OZ) oziroma 645. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/90; ZOR), nepravilna in nezakonita. Iz 8. čl. prodajne pogodbe, s katero je pravni prednik tožeče stranke kupil nepremičnino, izhaja, da je tožena stranka kot prodajalec jamčila za stvarne napake v 10-letnem garancijskem roku. To pomeni, da je bila sklenjena garancija za kakovost izvedenih del, za katero po mnenju pritožnika ne veljajo prekluzivni jamčevalni roki iz 645. čl. ZOR. Garancijo za kakovost izvedenih del na nepremičnini urejajo Posebne gradbene uzance (PGU, Ur. l. SFRJ 18/1977); te pa v določbah, ki urejajo garancijo, ne predvidevajo prekluzivnega roka z izgubo pravic. Nadalje pritožnik navaja, da določilo 645. čl. ZOR ne pogojuje vložitve tožbe v 1-letnem roku, temveč določa le, da preneha pravica nasproti izvajalcu. To pravico pa je tožeča stranka zoper toženo stranko pravočasno uveljavila z vložitvijo predloga za zavarovanje dokazov dne 17. 12. 2007. Meni, da njena pravica ni prenehala, saj je treba tudi za prekluzivne roke uporabiti določbe ZOR o pretrganju zastaranja. Rok se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev - torej tudi z zahtevkom za zavarovanje dokazov, ki ga je vložila tožeča stranka.

(4) Pritožba sicer vsebinsko ni utemeljena, ob pravilni uporabi materialnega prava pa je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in tožbo zavreči. (5) Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka pravice iz garancije izgubila, ker je tožbo vložila po poteku enoletnega prekluzivnega roka za sodno uveljavljanje pravic iz 2. odst. 645. čl. ZOR (sedaj enako 2. odst. 663. čl. OZ).

(6) Ker je bila garancija dogovorjena v pogodbi iz leta 1998, je glede na določilo 1060. čl. OZ za konkreten primer treba uporabiti določbe ZOR in ne OZ, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Kljub temu pa odločitev iz tega razloga ni nepravilna, saj se relevantne določbe obeh zakonov ne razlikujejo.

(7) Zmotno je stališče pritožnika, da se določbe 645. čl. ZOR (663. čl. OZ) uporabljajo le za jamčevalne zahtevke, ne pa tudi za garancijske. ZOR in OZ glede sodnega uveljavljanja pravic med jamčevalnimi in garancijskimi zahtevki ne razlikujeta. 507. čl. ZOR (487. čl. OZ) določa, da pravice kupca nasproti prodajalcu iz garancije ugasnejo po enem letu od zahteve za odpravo napake. Tožbo je torej treba vložiti v roku enega leta ne glede na to, ali gre za zahtevek iz pogodbeno dogovorjene garancije ali za jamčevalni zahtevek na podlagi zakona. Namen takšne ureditve je, da prodajalec (enako velja za podjemnika oziroma izvajalca gradbenih del) ni v negotovosti glede dokončne ureditve razmerja.

(8) Tožbeni zahtevek temelji na pogodbeno dogovorjeni garanciji, s katero je tožena stranka za kakovost izvedenih gradbenih del jamčila v 10-letnem garancijskem roku. Pritožnica v tožbi sama navaja, da je njeni pravni prednici tožena stranka objekt, v katerem je izvedla obnovo in renoviranje, prodala. Zato pridejo v poštev določbe, ki urejajo garancijo pri prodaji.

(9) Enak zaključek je pravilen tudi, če se razmerje med tožečo in toženo stranko presoja kot razmerje na podlagi gradbene pogodbe, za kar se implicite zavzema pritožnica, saj je treba tudi za garancijske zahtevke iz gradbene pogodbe uporabiti določbo 2. odst. 645. čl. ZOR (2. odst. 663. čl. OZ).

(10) PGU, ki v svojih določbah (83. do 91. čl. PGU) urejajo garancijo pri gradnji, res ne predvidevajo prekluzivnega roka za sodno uveljavljanje pravic, vendar to ne pomeni, da garancijskih zahtevkov ni treba uveljavljati v enoletnem prekluzivnem roku, kot zmotno meni pritožnica. Uzance kot kodificirani poslovni običaji imajo regulativno in razlagalno funkcijo; uporabljajo se za vprašanja, ki v določbah ZOR oziroma OZ niso urejena ali so urejena drugače. PGU se tako uporabljajo za razmerja iz gradbene pogodbe subsidiarno glede tistih vprašanj, ki niso urejena niti s pogodbenimi niti dispozitivnimi določbami ZOR oziroma OZ. Vprašanja sodnega uveljavljanja pravic iz garancijskih zahtevkov iz gradbene pogodbe pa tudi PGU ne urejajo. Zato je treba odgovor na vprašanje, ali enoletni prekluzivni rok iz 645. čl. ZOR velja tudi za garancijske zahtevke iz gradbene pogodbe, iskati z razlago zakonskih določb. (11) Ne glede na navedeno je treba odgovoriti pritožnici, da je bila tožba vložena celo po poteku 10-letnega garancijskega roka (garancija je bila dogovorjena s pogodbo v letu 1998, predmetna tožba pa vložena šele v letu 2009), zato je tožeča stranka s svojim zahtevkom za odpravo napake v vsakem primeru prekludirana.

(12) Ni pravilno niti pritožbeno stališče, da se določbe ZOR oziroma OZ glede pretrganja zastaranja uporabljajo tudi za prekluzivne roke. Enotno stališče pravne teorije in sodne prakse je, da pri prekluzivnih rokih ne more priti do pretrganja (1). Tako se tudi pritožbene navedbe, da je z vložitvijo zahteve za zavarovanje dokazov prišlo do pretrganja roka iz 2. odst. 645. čl. ZOR in da potemtakem pravica tožeče stranke nasproti toženi ni prenehala, izkažejo kot neutemeljene.

(13) Rok iz 645. čl. ZOR je prekluzivni rok materialnega prava, po poteku katerega stranka izgubi pravico do tožbe, zato je tožbo treba zavreči, saj ta ni več dopustna, ne pa je (meritorno) obravnavati. Zato je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 351. čl. ZPP).

(14) Odločitev o pritožbenih stroških je vključena v odločitev o pritožbi in temelji na določbi 1. odst. 154. čl. in 1. odst.165. čl. ZPP.

(1) Glej Plavšak N., Komentar OZ, 3. knjiga, str. 198, str. 854.