Jedro

Ne glede na to, da tožnik že zato, ker v času odločanja sodišča prve stopnje ni imel mandata direktorja tožene stranke, ne more zahtevati sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja, pritožbeno sodišče opozarja še na to, da v ZDR-1 ni podlage, da bi se v individualnem delovnem sporu delodajalcu naložilo, naj s kandidatom sklene pogodbo o zaposlitvi, saj ZDR-1 izhaja iz pogodbene svobode oziroma prostovoljnosti sklepanja pogodbe o zaposlitvi (24. člen ZDR-1), ne glede na to, ali je bil postopek izbire kandidata (tudi direktorja) končan. Zato se tožnik neutemeljeno zavzema, da je tožena stranka dolžna z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi oziroma da bo njeno sklenitev nadomestila izpodbijana sodba, tožniku je namreč lahko kvečjemu odškodninsko odgovorna, če so za to dokazane vse predpostavke odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki s polnim delovnim časom za določen čas štirih let, in sicer od 18. 11. 2017 dalje do prenehanja mandata, da mu je tožena stranka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu direktor z vsebino, razvidno iz te točke izreka, da ga je dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 18. 11. 2017 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo pri matični evidenci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter ga prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, da mu je za to obdobje dolžna obračunati mesečno bruto plačo v višini 4.858,14 EUR ter mu po obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila in da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka. V točki II izreka je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je nezakonito prenehanje delovnega razmerja na podlagi fizičnega onemogočanja dela tožniku s strani tožene stranke, zato delovno razmerje ni prenehalo 20. 11. 2017, temveč še vedno traja, tožena stranka pa je dolžna tožniku za čas od 18. 11. 2017 dalje do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, in da je nezakonito prenehanje delovnega razmerja tožniku na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 67/2017 z dne 23. 11. 2017, temveč še vedno traja, tožena stranka pa mu je dolžna za čas od 18. 11. 2017 dalje do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja. V točki III izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik je 13. 4. 2018 in 6. 6. 2018 vložil dopolnitvi pritožbe, ki pa sta prepozni, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

3. Zoper I. in II. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo njegovih dokaznih predlogov kršilo načelo kontradiktornosti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da 20. 11. 2017 dela pri toženi stranki ni opravljal zaradi prepovedi pooblaščenca tožene stranke in A.A., ki po izteku mandata 17. 11. 2017 ni bil pristojen dajati navodil tožniku. Meni, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vloženih izrednih pravnih sredstev v gospodarskem sporu o ničnosti sklepov nadzornega sveta, s katerima je bil tožnik imenovan na funkcijo direktorja. Ker obstaja možnost tožnikovega uspeha z obnovo postopka, bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek v obravnavanem delovnem sporu. Sklepa nadzornega sveta o imenovanju tožnika za direktorja tožene stranke sta sicer s pravnomočnima sodbama na podlagi pripoznave ugotovljena kot nična, vendar sta bili sodni odločbi izdani z zlorabo procesnih pravic tožene stranke oziroma A.A. Slednji je namreč nastopal v sferi obeh pravdnih strank ter pripoznal tožbeni zahtevek, nato pa se še odpovedal pravici do pritožbe, kar je privedlo do pravnomočnosti sodb. Glede na navedeno je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel funkcije direktorja. Priglaša pritožbene stroške.

4. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik bi namreč v pritožbi moral določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

9. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku za ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu direktor za čas štiriletnega mandata oziroma, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo. Pravilno je presodilo, da v času izdaje izpodbijane sodbe tožnik ni imel funkcije direktorja tožene stranke, na podlagi katere bi lahko zahteval sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ter da mu opravljanje dela ni bilo onemogočeno. Ugotovilo je namreč, da sta bila sklepa št. ... in ... o tožnikovem imenovanju za direktorja tožene stranke pravnomočno izrečena za nična v gospodarskih sporih, ki sta tekla pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. V Pg 2260/2017 in V Pg 2560/2017. Pritožbeno sodišče presoja pravilnost odločitve sodišča prve stopnje po stanju na dan zadnje glavne obravnave, ki se je pravilno oprlo na pravnomočni sodbi na podlagi pripoznave z dne 9. 11. 2017 in z dne 7. 3. 2018, pritožnikovo zatrjevanje o vložitvi pravnih sredstev oziroma obnovi navedenih postopkov tako ne more vplivati na odločitev o pritožbi. Obsežne pritožbene navedbe o tem, da je tožnik pridobil mandat direktorja tožene stranke ter da navedena sklepa nadzornega sveta nista nična, niso odločilne za odločitev v tem individualnem delovnem sporu, zato se do njih pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

10. Ne glede na to, da tožnik že zato, ker v času odločanja sodišča prve stopnje ni imel mandata direktorja tožene stranke, ne more zahtevati sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja, pa pritožbeno sodišče opozarja še na to, da v Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1) ni podlage, da bi se v individualnem delovnem sporu delodajalcu naložilo, naj s kandidatom sklene pogodbo o zaposlitvi, saj ZDR-1 izhaja iz pogodbene svobode oziroma prostovoljnosti sklepanja pogodbe o zaposlitvi (24. člen ZDR-1), ne glede na to, ali je bil postopek izbire kandidata (tudi direktorja) končan (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 348/2006 z dne 27. 2. 2007 ter odločbama pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 356/2015 z dne 11. 6. 2015 in opr. št. Pdp 599/2017 z dne 31. 8. 2017). Glede na navedeno se tožnik neutemeljeno zavzema, da je tožena stranka dolžna z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi oziroma da bo njeno sklenitev nadomestila izpodbijana sodba, tožniku je namreč lahko kvečjemu odškodninsko odgovorna, če so za to dokazane vse predpostavke odškodninske odgovornosti.

11. Tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo zato, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je v točkah 7 do 12 obrazložitve sodbe izčrpno obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, na te razloge pa se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje in jih sprejema kot svoje. Tožnik se zavzema za izvedbo predlaganih dokazov, ki bi po njegovem prepričanju dokazali, da je bil imenovan za direktorja tožene stranke, da sklepi o imenovanju niso bili izrečeni za nične ter da je nastopil delo pri toženi stranki. Dokazi, ki so bili predlagani za potrditev dejstva, da tožnik ima mandat direktorja, za odločitev niso pravno pomembni, saj sta se v zvezi s tem vodila (in bila v trenutku odločanja sodišča prve stopnje tudi pravnomočno končana) gospodarska spora, delovno sodišče pa tega vprašanja ne more reševati kot predhodnega vprašanja. Ni res, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo elementov delovnega razmerja, saj to jasno izhaja iz 23. in 26. točke obrazložitve. Tožnik v pritožbi le splošno navaja, da bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem zavzelo drugačno stališče (tj. ugotovilo elemente delovnega razmerja), če bi izvedlo neizvedene dokaze, pri čemer ne navaja, izvedba katerih izmed zavrnjenih dokazov bi lahko privedla do take ugotovitve in zakaj. Pri tem ni nepomembno, da tožnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je sam trdil, da mu je bilo opravljanje dela onemogočeno in da o tem pričata zapisnika z dne 20. 11. 2017 (listina A 15) in z dne 29. 11. 2017 (A 16). Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge za zavrnitev posameznih dokaznih predlogov (zaslišanja tožnika in prič B.B. ter C.C. ter poizvedb na policijski postaji glede dogajanja ob tožnikovih poskusih nastopa dela, ki ju je tožena stranka preprečila, saj razlog za onemogočanje nastopa dela ni bistven, bistveno je, da dela tožnik ni nastopil; zaslišanje prič D.D. in E.E., ki bi lahko izpovedala o sestanku s tožnikom, na katerem se je predstavil kot direktor tožene stranke, saj to delo očitno ni bilo v skladu z navodili tožene stranke, torej bi vsaj ta element delovnega razmerja manjkal; ter zaradi nesubstanciranosti zaslišanje prič F.F., G.G. in H.H.), pritožba v tej smeri pa je presplošna in neutemeljena. Zato jo je treba zavrniti.

12. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da okoliščine, ki jih tožnik izpostavlja (denimo oprava zadolžitev kot je prijava in sestanek na inšpektoratu za delo, prijava in sestanek na tožilstvu, sestanek pri odvetniku glede gospodarskih sporov, sestanek z direktorjem I. itd.), ne zadostijo elementom delovnega razmerja kot je opredeljeno v 4. členu ZDR-1. Glede na pravilno ugotovitev, da je tožena stranka tožniku delo preprečevala in mu to tudi preprečila, ni mogoče šteti teh opravil kot nepretrgano opravljanje dela oziroma vključitev v organiziran delovni proces pri toženi stranki. Že zato je pravilen sklep, da tožnik ni bil v (dejanskem) delovnem razmerju pri toženi stranki.

13. Tožnikove pritožbene navedbe ter navedbe iz dopolnitev pritožbe (ki niti nista podani v zakonsko določenem pritožbenem roku, zato ju ni mogoče upoštevati) v zvezi z gospodarskimi spori, ki potekajo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. V Pg 2260/2017, V Pg 2560/2017 ter Ng 67/2017, ne vplivajo na odločitev v predmetni zadevi. Pritožbeno sodišče namreč odloča glede na stanje ob koncu glavne obravnave. Pravno nepomembne so trditve v zvezi s pravnimi sredstvi v navedenih postopkih. Če bo tožnik v njih uspel, pa ima možnost zahtevati obnovo postopka v predmetni zadevi.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo 154. člena v povezavi z določbo 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.