Jedro

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ob izdaji izpodbijane odločbe razpolagala s podatkom, da gre v primeru predmetne gradnje za nelegalno gradnjo. Takšno nesporno ugotovljeno dejstvo nedvomno predstavlja zadržek za izplačilo sredstev, ki so bili sicer tožeči stranki predhodno že odobreni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja je z izpodbijano odločbo, št. 33121-64/2008 z dne 10. 8. 2016, v točki 1 izreka zavrnila zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33121-64/2008/11 z dne 12. 8. 2008, ki ga je vložila tožeča stranka (kar je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu), v točki 2 izreka tožeči stranki naložila vračilo sredstev, ki jih je prejela 30. 4. 2013 na podlagi vloženega zahtevka z dne 29. 6. 2012, v višini 13.650,32 EUR, v točkah 3 in 4 izreka določila rok vračila in transakcijski račun, na katerega mora tožeča stranka nakazati vrnjena sredstva, v točki 5 izreka navedla, da je tožeča stranka izključena iz prejemanja podpore v okviru ukrepa v letih 2016 in 2017, v točkah 6 in 7 izreka pa navedla, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi svoje odločitve v izpodbijanem delu je pristojni upravni organ, ki v predmetnem upravnem sporu nastopa v svojstvu zastopnika tožene stranke (v nadaljevanju tožena stranka), navedel, da je z odločbo z dne 12. 8. 2008 tožeči stranki odobril nepovratna sredstva politike razvoja podeželja, sofinancirana iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij v višini do 31.762,29 EUR. Tožena stranka je na podlagi zahtevka tožeče stranke z dne 29. 6. 2012 za izplačilo sredstev v višini 30.924,13 EUR, tožeči stranki 30. 4. 2013 izplačala sredstva v višini 13.650,32 EUR. Tožeča stranka je 23. 4. 2015 podala zahtevek za izplačilo preostanka sredstev do vrednosti 30.924,13 EUR. Tožena stranka je ugotavljala dejstva, od katerih je odvisna upravičenost zahtevka tožeče stranke, pri čemer je v delu točke 1 izreka odločbe, ki se izpodbija v predmetnem upravnem sporu, opravila dopolnilno kontrolo naložbe na kraju samem. Pri tem je bilo ugotovljeno, da naložba, ki je bila predmet sofinanciranja, niti v avgustu 2015 ni bila zaključena, kar je razvidno iz fotografij, ki so priloga zapisnika. Iz le-teh je razvidno tudi, da se je z investicijo okrepila nosilna konstrukcija in s tem spremenila statika samega objekta, poseženo pa je bilo tudi v zunanji izgled objekta. Javni razpis med drugim določa, da mora biti naložba zaključena pred vložitvijo zahtevka, gradbena in obrtniška dela pa morajo biti izvedena v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, urejanje prostora, varstvo kulturne dediščine in varstvo okolja. Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, je ugotovil, da je tožeča stranka v stavbi, ki je predmet investicije ukrepa 312, izvajala nelegalno gradnjo. Takšnim ugotovitvam sledi tudi tožena stranka, ki je ugotovila, da je tožeča stranka izvajala dela brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Tako tožena stranka zaključuje, da naložba tožeče stranke, za katero ji je bila izdana odločba o pravici do sredstev, še ni zaključena, kar izhaja tudi iz njene izjave z dne 10. 9. 2015, objekt pa je zgrajen nelegalno brez ustreznega gradbenega in uporabnega dovoljenja. Iz teh razlogov je tožena stranka zahtevek za izplačilo predmetnih sredstev, ki ga je podala tožeča stranka, zavrnila.

2. Tožeča stranka takšni odločitvi tožene stranke oporeka in zoper njo (torej v delu točke 1 izreka izpodbijane odločbe) vlaga tožbo, v kateri uvodoma navaja, da je ravnanje tožene stranke v nasprotju z materialnim pravom in pravili postopka ter v nasprotju z dolžno skrbnostjo, s takšnim (zlo)namernim ravnanjem v nasprotju s svojim poslanstvom pa tožena stranka kaže globoko nerazumevanje pomena razvoja podeželja za Evropsko unijo in ljudi, ki prebivajo na podeželju. Po stališču tožeče stranke je izpodbijana odločba nezakonita že iz razloga, ker je tožena stranka z zavrnitvijo predmetnega zahtevka odločila o zahtevku tožeče stranke, o katerem je tožena stranka že odločila dne 30. 4. 2013 s tem, ko je tožeči stranki izplačala denarni znesek 13.650,32 EUR. Podlaga za to nakazilo je zahtevek tožeče stranke z dne 29. 6. 2012, to je isti zahtevek, o katerem tožena stranka ponovno odloča z izpodbijano odločbo. Zakon o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) v drugem odstavku 56. člena določa, da se v primeru izvršenega nakazila šteje, da je bilo zahtevku v celoti ugodeno. Tako tožeča stranka zatrjuje, da je bilo njenemu zahtevku na podlagi zakonske fikcije ugodeno v celoti, tožena stranka pa ni imela pravne podlage, da bi o istem zahtevku tožeče stranke, o katerem je bilo že odločeno, ponovno odločala. Zakonske fikcije ni potrebno dokazovati, pa tudi je ni mogoče izpodbijati (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II Ips 373/2007). Zakon v podkrepitev navedene fikcije obstoja ugoditve zahtevku nalaga pristojnemu organu, da v primeru, če zahtevku stranke ni ugodeno v celoti, to ustrezno izrazi z odločbo. V primeru, ko se zahtevku na izplačilo v celoti ugodi (z nakazilom), pa veljavna zakonodaja ne predvideva izdaje nobene odločbe v tej zvezi. Pri tem tožeča stranka posebej izpostavlja, da celotni stavek ne le po ponujeni razumski razlagi, temveč že po gramatikalni razlagi, drugega smisla sploh ne more imeti. Zakon torej za primer, kot je obravnavani, vzpostavlja ex lege presumpcijo, da je bilo zahtevku v celoti ugodeno, to pa dodatno potrjuje določba tretjega odstavka 56. člena ZKme-1, ki določa, da v primeru, če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo. Tako bi morala tožena stranka odločiti o zahtevku tožeče stranke z dne 29. 6. 2012 pred ali najkasneje hkrati z nakazilom na njen račun dne 30. 4. 2013. Tožena stranka kljub temu tožeči stranki ni nakazala celotnega odobrenega zneska, ampak le 13.650,32 EUR (tožeča stranka je tako upravičena še do plačila razlike dodatnih 17.273,81 EUR), nasprotno pa je ponovno odločala o celotnem zahtevku tožeče stranke in ga v 1. točki izreka izpodbijane odločbe zavrnila. Tožena stranka v nobenem primeru, tudi če bi delno nakazilo pomenilo, da je zahtevku ugodeno zgolj v nakazanem delu (in ne v celoti), ne bi smela oziroma mogla zavrniti celotnega zahtevka, saj vsaj v nakazanem delu to pomeni ponovno odločanje o isti stvari. Če tožena stranka šteje, da je prejeta denarna sredstva treba vrniti, je temu namenjena odločba o vračilu, nikakor pa ni mogoče ponovno odločiti o že odločenem. Tožeča stranka nadalje izpostavlja, da ni razumljivo, zakaj je tožena stranka dne 26. 8. 2015 ponovno opravljala kontrolo in katerega zahtevka. Tožena stranka je že v letih 2012 oziroma 2013 opravila kontrolo zahtevka tožeče stranke z dne 29. 6. 2012, drugih zahtevkov pa tožeča stranka ni podala (zahtevka za izplačilo z dne 23. 4. 2015 ni mogoče tolmačiti kot zahtevka na izplačilo preostanka dolgovanega plačila). Ponovna kontrola zahtevka, ki mu je bilo že v celoti ugodeno, ni predvidena, pa tudi ni potrebna. Ne glede na to tožeča stranka glede na razloge v izpodbijani odločbi, ki se nanašajo na ugotovitev tožene stranke, da investicija ni bila zaključena, navaja, da je bilo že pred nakazilom očitno ugotovljeno, da je investicija zaključena, saj sicer tožena stranka ne bi mogla opraviti niti delnega nakazila. Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi niti ne pojasni razlogov za delno nakazilo, da bi se tožeča stranka lahko do zavrnitve sploh opredelila. V zapisniku dopolnilne kontrole, opravljene dne 26. 8. 2015, pa je na str. 2 navedeno, da je naložba v celoti zaključena (5. točka) in da je adaptacija objekta v celoti zaključena (16. točka). Tako sestavljen zapisnik postane skladno z izrecno določbo 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pisni dokaz oziroma javna listina o poteku in vsebini kontrole ter prav tako o zaključkih kontrolnega pregleda. Glede na dejstvo, da stranka, ki v obliki pripomb na zapisnik ni izpodbijala oziroma nasprotovala ugotovitvam kontrolorja, kasneje v pritožbi ne more učinkovito izpodbijati in nasprotovati ugotovitvam, navedenim v samem zapisniku, to v enaki meri velja tudi za toženo stranko, saj bi sicer šlo za kršitev načela enakosti pred zakonom. Odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi se ne more opirati na dejstva in dokaze, ki niso vpisani v zapisniku o kontroli ali celo nasprotujejo navedbam v tem zapisniku. Ker tožena stranka kljub nastopu zakonske fikcije, po kateri se šteje, da je bilo zahtevku tožeče stranke z dne 29. 6. 2012 ugodeno v celoti, v točki 2 izreka izpodbijane odločbe zahteva le vračilo dela upravičenih sredstev v znesku 13.650,32 EUR. Tako je materialnopravno tožeča stranka še upravičena do prejema 17.273,81 EUR, medtem ko naj bi bila na podlagi izpodbijane odločbe dolžna vrniti 13.762,32 EUR. Tožeča stranka očita toženi stranki tudi spreminjanje lastnih ugotovitev in zaključkov, vpisanih v zapisniku o kontroli na kraju samem kot javni listini. Po stališču tožeče stranke je tožena stranka zanemarila svojo obveznost iz 7. člena ZUP in vlogo tožeče stranke obravnavala v popolnem nasprotju z njeno dolžno skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tožeča stranka sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v točki 1 izreka odpravi ter samo odloči, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 17.273,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2013 dalje do plačila, pri tem pa naloži toženi stranki povrnitev tožničinih stroškov predmetnega postopka.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem se je opredelila do tožbenih očitkov. Po mnenju tožene stranke ni mogoče slediti tožbenemu zatrjevanju, da v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZKme-1 vsakršno nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo sredstev v celoti ugodeno. Določba drugega odstavka tega člena se nanaša le na primer, ko tožena stranka pri obravnavi zahtevka za izplačilo sredstev ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za odobritev sredstev v višini, kot jih stranka zahteva v zahtevku. Za primer, če se pri obravnavi zahtevka ugotovi, da niso izpolnjeni vsi pogoji iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, pa ZKme-1 v tretjem in četrtem odstavku 56. člena predvideva izdajo odločbe. Tako tožbenim navedbam, da je bilo z nakazilom zneska 13.650,32 EUR na transakcijski račun tožeče stranke dne 30. 4. 2013 odločeno o zahtevku za izplačilo sredstev, ni mogoče slediti, saj tožeči stranki niso bila nakazana sredstva v višini, kot jih je zahtevala v zahtevku, in tako o zahtevku ni bilo odločeno v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZKme-1. Po prepričanju tožene stranke prihaja tožeča stranka sama s seboj v nasprotje, ko po eni strani navaja, da je bilo na podlagi drugega odstavka 56. člena ZKme-1 z nakazilom zneska v višini 13.650,32 EUR o njenem zahtevku za izplačilo sredstev že odločeno, po drugi strani pa zahteva, da sodišče odloči o njeni pravici do prejema preostanka sredstev v znesku 17.273,81 EUR. Če je bilo o zahtevku za izplačilo sredstev že meritorno odločeno, niti tožena stranka niti sodišče ne moreta odločati o upravičenosti tožeče stranke do preostanka sredstev, saj o isti stvari ne more biti dvakrat odločeno. Glede tožbenega zatrjevanja, ki se nanaša na ugotovitve pri kontroli naložbe na kraju samem dne 26. 8. 2015, tožena stranka pojasnjuje, da dejstvo, da kontrolor pri kontroli na kraju samem ne ugotovi nobenih nepravilnosti, še ne pomeni, da je stranka upravičena do izplačila sredstev, ki jih uveljavlja z zahtevkom. Kljub navedbam kontrolorja v zapisniku o kontroli na kraju samem, je tožena stranka po razjasnitvi vseh pravno relevantnih dejstev zavzela stališče, da naložba, ki je bila predmet sofinanciranja, ni bila v celoti zaključena, kar je izhajalo tudi iz izdelanih fotografij, posnetih pri kontroli na kraju samem. Iz določbe 80. člena ZUP izhaja, da je zapisnik le dokaz o tem, kako je dejanje potekalo in kakšne izjave so podali udeleženci dejanja, ali so dejstva, ki so bila dana v izjavah in zabeležena v zapisnik, resnična, pa je stvar dokazovanja, pri katerem v skladu z 10. členom ZUP velja načelo proste presoje dokazov. Presoja, ali so dejstva, ki izhajajo iz izjav v zapisniku, resnična, je torej odvisna tudi od drugih dokazov in uspeha celotnega dokaznega postopka. V obravnavani zadevi je bil kontrolor pooblaščen le za opravo kontrole na kraju samem (vodenje posameznega dejanja v postopku), ne pa tudi za opravo drugih dejanj v postopku in za odločanje o zahtevku, zato njegove ugotovitve ne morejo predstavljati končne presoje o pravno relevantnih dejstvih, ki so pomembna za odločitev o upravičenosti do izplačila sredstev. Tožena stranka predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi izrazila nestrinjanje z odgovorom na tožbo tožene stranke in ponovila določena že v tožbi izražena stališča, pri katerih je vztrajala. K tožbenim navedbam, ki se nanašajo na razlago drugega odstavka 56. člena ZKme-1, dodaja vsebino predloga Zakona o kmetijstvu, ki nasprotuje tezam tožene stranke in potrjuje stališče tožeče stranke, da je citirana določba zavestno oblikovana tako, da zajema celotno in delno nakazilo kot osnovno za nastop zakonske fikcije, da je bilo zahtevku v celoti ugodeno. Nadalje tožeča stranka dodatno navaja, da je tožena stranka zanemarila temeljno vodilo, po katerem je zavrnitev zahtevka za izplačilo najtežja sankcija, ki se lahko izreče le v primerih najhujših kršitev. Iz izpodbijane odločbe pa je razvidno, da tožena stranka sploh ni ugotavljala resnosti, obsega in stalnosti zatrjevanih kršitev, pač pa je arbitrarno izrekla najstrožjo sankcijo, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 18. člena Uredbe 65/2011. Slednja od pristojnih organov držav članic pri odločanju o izbiri sankcije v primeru neizpolnjevanja meril zahteva dosledno spoštovanje načela sorazmernosti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ni navedla razlogov, ki bi utemeljevali izbiro tega ukrepa. Glede ugotovitev ob kontroli na kraju samem tožeča stranka navaja, da slednja teh fotografij nikoli ni prejela in jih vpogledala, tožena stranka ji jih nikoli ni predočila, pa tudi ne omogočila, da se z njihovo vsebino seznani. Te fotografije ne predstavljajo priloge k zapisniku kontrole na kraju samem, kot izhaja tudi iz samega zapisnika. S tem je tožena stranka kršila pravico tožeče stranke, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev tožene stranke, s tem pa je bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Po stališču tožeče stranke je nedopustno, da bi zaposlene osebe pri toženi stranki same, brez posebnega ugotovitvenega postopka oziroma z golim špekuliranjem, arbitrarno ugotavljale povsem drugačna dejstva, kot jih je ugotovila neodvisna notranja organizacijska enota tožene stranke. Prav tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšen način naj bi tožena stranka ugotovila, da naj bi prišlo do spremembe nosilne konstrukcije in s tem spremembe statike objekta. Obrazložitev v tem smislu ne vsebuje niti statičnega izračuna niti se ne sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke, ki bi vsebovalo statični izračun. Tožena stranka glede na dejstvo, da investicijski načrt v obravnavanem primeru ni predvideval pridobivanja gradbenega dovoljenja niti za njegovo pridobitev potrebne projektne dokumentacije, tožena stranka pa se je s takšnim investicijskim načrtom strinjala ter ga potrdila, ne more uspeti s sklicevanjem na domnevno nelegalno gradnjo. Pristojna upravna enota je potrdila, da ima objekt, v katerem so se izvajala dela, uporabno dovoljenje po samem zakonu, kar pomeni, ni potrebno pridobivati uporabnega dovoljenja, razen v primeru rekonstrukcije objekta samega, kar pa tožeča stranka ni priglasila (šlo je le za investicijsko-vzdrževalna dela oziroma adaptacijo obstoječega objekta). Tožeča stranka je kljub temu, da se z inšpekcijsko odločbo ne strinja, v nadaljevanju uredila postopek legalizacije. Posledično ji je bilo dne 19. 8. 2016 s strani Upravne enote ... izdano gradbeno dovoljenje. Izvajanje del v nasprotju z gradbenimi predpisi očitno ni bilo izvršeno namerno s strani tožeče stranke, zaradi česar niso izpolnjene predpostavke za veljavno zahtevo za vračilo sredstev. Glede kršitve določbe četrtega odstavka 7. člena ZUP tožeča stranka pojasnjuje, da bi morala tožena stranka že tekom postopka tožečo stranko opozoriti na dejstvo, da mora pridobiti še gradbeno dovoljenje, če je sama prišla do takšne ugotovitve. Da je ukrep nesorazmeren, dodatno dokazuje dejstvo, da ima objekt, v katerem se je izvajala sofinancirana investicija, pravnomočno gradbeno dovoljenje.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijana odločba tožene stranke zgolj v delu 1. točke izreka, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33121-64/2008/11 z dne 12. 8. 2008, ki ga je vložila tožeča stranka. Glede na to je sodišče sprejelo svojo odločitev v predmetnem delu izpodbijanega akta (v točki 1 izreka), ne da bi se spuščalo v presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke v točkah od 2 do 5 izreka izpodbijane odločbe.

7. Sodišče ugotavlja, da v predmetni zadevi med strankama ni sporno, da je tožena stranka z odločbo, št. 33121-64/2008 z dne 12. 8. 2008, upravičencu, t. j. v tem upravnem sporu tožeči stranki, odobrila nepovratna sredstva za projekt ..., v višini do 31.762,29 EUR. To predstavlja v skladu z relevantnimi določbami ZKme-1 (v členih od 49 do 57) prvo fazo v postopku dodeljevanja nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa razvoja podeželja. V drugi fazi, ko vlagatelj, kateremu je izdana odločba o pravici do sredstev, vloži enega ali več zahtevkov za izplačilo sredstev, je v konkretni zadevi tožeča stranka 29. 6. 2012 podala zahtevek za izplačilo sredstev v višini 30.924,13 EUR, tožena stranka pa je 30. 4. 2013 tožeči stranki izplačala sredstva v višini 13.650,32 EUR. Tožena stranka je nato z izpodbijano odločbo v točki 1 izreka odločila, da se zahtevek za izplačilo sredstev, podan s strani tožeče stranke, zavrne. Vsa ta dejstva med strankama niso sporna, podkrepljena pa so z listinskimi dokazi v spisu.

8. Stališči strank pa se bistveno razlikujeta glede vprašanja, ki se nanaša na pravilnost toženkine zavrnitve tožničinega zahtevka za izplačilo sredstev, v tem upravnem sporu glede zavrnitve izplačila 17.273,81 EUR kot razlike med zahtevanim zneskom 30.924,13 EUR in že izplačanim zneskom 13.650,32 EUR. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v upravnem postopku, in dokazov, ki so ta dejstva izkazovala, pravilno odločila, da navedeni znesek (17.273,81 EUR) tožeči stranki ne pripada.

9. Pravno podlago za odločanje v predmetni zadevi prestavljajo določbe uredb Evropske unije, ZKme-1 in javnega razpisa. Način izvedbe preverjanj, ki jih je treba opraviti v postopku obravnave zahtevka za izplačilo sredstev, ureja Uredba 65/2011/EU (v nadaljevanju Uredba). Prvi odstavek 24. člena Uredbe določa, da se opravijo administrativni pregledi vseh zahtevkov za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih izjav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno administrativno kontrolirati. Administrativni pregledi zahtevkov za podporo v skladu s točko c) drugega odstavka 24. člena Uredbe vključujejo zlasti preverjanje skladnosti dejavnosti, za katero se zahteva podpora, z veljavnimi nacionalnimi pravili in pravili Unije. Na podlagi prvega pododstavka četrtega odstavka 24. člena Uredbe administrativni pregledi naložbenih dejavnosti vključujejo najmanj en obisk dejavnosti, ki prejema podporo, ali naložbenega območja, da se preveri realizacija naložbe. Postopek za izvajanje ukrepov razvoja podeželja je v zakonodaji Republike Slovenije predpisan v ZKme-1, in sicer glede odločanja o zahtevkih za izplačilo v 56. členu. V prvem odstavku tega člena je določeno, da za izplačilo sredstev stranke vlagajo zahtevke. Drugi odstavek določa, da zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun. Nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno. V tretjem odstavku je določeno, da pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo, če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, v četrtem pa, da zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne. V petem odstavku je določeno, da pritožba zoper odločbe iz tega člena ni dovoljena.

10. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ob izdaji izpodbijane odločbe, t. j. 10. 8. 2016, razpolagala s podatkom, da gre v primeru predmetne gradnje za nelegalno gradnjo. To izhaja iz dopisa Inšpektorata za okolje in prostore, Območne enote Celje, št. 06121-1926/2015-3 z dne 3. 11. 2015, iz katerega izhaja, da je gradbena inšpekcija navedenega inšpektorata zaradi ugotovljenih kršitev določil Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) zoper tožečo stranko uvedla inšpekcijski postopek in izrekla ukrep zaradi nelegalne gradnje. Takšno nesporno ugotovljeno dejstvo na podlagi navedenih členov Uredbe in ZKme-1 nedvomno predstavlja zadržek za izplačilo sredstev, ki so bili sicer tožeči stranki predhodno že odobreni. Glede na to se sodišče do drugih razlogov za neizplačilo sredstev (nezaključena investicija) ne opredeljuje, ker je imela tožena stranka že na tej podlagi zadosten razlog, da zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev ni ugodila. Tožena stranka je tekom predmetnega upravnega postopka o ugotovitvah pristojne inšpekcije seznanila tožečo stranko, s čimer ji je bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, s tem pa je bilo udejanjeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP.

11. Tožena stranka je zavrnitev zahtevka tožeče stranke oprla na tretji in četrti odstavek 56. člena ZKme-1. Na tej podlagi je v zavrnilnem delu tožničinega zahtevka izdala odločbo, ki jo tožeča stranka izpodbija v delu točke 1 izreka s predmetno tožbo. Ne glede na časovni razkorak med izvedenim nakazilom zneska, ki predstavlja del zahtevka tožeče stranke, in zavrnitvijo razlike med zneskom iz zahtevka tožeče stranke in že izplačanim zneskom, ostaja nesporno dejstvo, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo zahtevek za izplačilo navedenih sredstev tožeče stranke zavrnila, pri tem pa svojo odločitev ustrezno obrazložila. Tako sodišče ne sledi tožbenem zatrjevanju, da je bilo celotnemu zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev ugodeno s tem, ko je bil le njen del nakazan na transakcijski račun tožeče stranke in da je v posledici le-tega bilo dvakrat odločeno o istem zahtevku tožeče stranke.

12. Prav tako sodne presoje ne vzdrži tožbeno zatrjevanje o nerazumljivosti oprave ponovne kontrole. Na podlagi prvega pododstavka četrtega odstavka 24. člena Uredbe administrativni pregledi naložbenih dejavnosti vključujejo najmanj en obisk dejavnosti, ki prejema podporo, ali naložbenega območja, da se preveri realizacija naložbe. Tako ne drži navedba tožeče stranke, da ponovna kontrola zahtevka ni predvidena, saj je smisel administrativnih pregledov ravno stalni nadzor nad pravilnim in zakonitim izvajanjem investicije, ki je predmet nepovratnih sredstev.

13. Sodišče se ne strinja s tožečo stranko, da bi jo morala tožena stranka že tekom postopka opozoriti na dejstvo, da mora pridobiti gradbeno dovoljenje, s čimer bi naj bil kršen 7. člen ZUP, že iz razloga, ker upravni organi strank niso dolžni opozarjati, da naj svoje pravice uveljavljajo v skladu s predpisano zakonodajo, pri čemer sodišče izpostavlja, da nepoznavanje prava škoduje (ignorantia iuris nocet). Poleg tega pa je bilo že v javnem razpisu določeno, da morajo biti gradbena in obrtniška dela izvedena v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, urejanje prostora, varstvo kulturne dediščine in varstvo okolja.

14. Sodišče se do tožbenih navedb, ki se nanašajo na vračilo že izplačanih sredstev, na podlagi obrazloženega v 6. točki obrazložitve, ne opredeljuje, prav tako ne do navedb tožeče stranke v delih, izpostavljenih v pripravljalni vlogi (spoštovanje načela sorazmernosti in izostanek vpogleda fotografij iz kontrole na kraju samem), ker gre po spisovnih podatkih za nova dejstva in dokaze, ki pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja v postopku izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (tretji odstavek 20. člen Zakon o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka tega ni zatrjevala niti v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta niti v tožbi, ob podajanju v pripravljalni vlogi pa tudi ni obrazložila, zakaj je to navajala šele po vložitvi tožbe.

15. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

16. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.