Jedro

Če sodišče prve stopnje zavrže tožbo izven glavne obravnave, ker šteje, da tožba ni popolna oz. ne obsega določenega oz. določljivega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev, sodišče druge stopnje ob razveljavitvi sklepa ne more vrniti zadeve pred spremenjeni senat sodišča prve stopnje, ker glavna obravnava sploh še ni bila opravljena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe v zvezi z tožbenimi zahteveki pod tč. 1, 2, 3 in 5 tožbe in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožnice iz razloga, ker tožba ni obsegala določenega oz. določljivega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev.

Zoper zgoraj navedeno sklep se je v odprtem pritožbenem roku pritožila tožnica, ki predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v spremenjeni sestavi. Meni, da je tožba popolna in vsebuje jasne razveljavitvene, oblikovalne in dajatvene zahtevke.

Pritožba je delno utemeljena.

Po določbi 1. odst. 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) se v postopku pred delovnimi sodišči uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Tako velja za tožbo specialna določba 23. člena ZDSS, ki določa, da v primeru, če delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, ni dolžan postaviti določenega zahtevka, oz. če ga postavi, sodišče naj ni vezano. V takem primeru mora tožba vsebovati navedbo odločbe zoper katero se uveljavlja sodno varstvo.

Tako je tožba tožnice, v delu, v katerem le-ta uveljavlja sodno varstvo zoper sklep o prvi razporeditvi z dne 10.3.1995 in odločitvi komisije za odločanje o zahtevah za varstvo pravic delavcev z dne 23.11.1999 formalno popolna, saj vsebuje vse setavine, kot jih določa 23. člen ZDSS.

Tožnica je nadalje s tožbo pod tč. 2 zahtevala izdajo sklepa o njeni razporeditvi po stanju na dan 10.3.1995, tako da se ji na dan 10.3.1995 določi 34. plačilni razred za delovno mesto "zdravnik - specialist" s količnikom 5,0, ki predstavlja osnovno plačo, na osnovno plačo dodatno mesečno zaradi težjih pogojev dela po 70. členu kolektivne pogodbe dodatek v višini 20 % osnovne plače in dodatek po 78. členu kolektivne pogodbe v višini 3 % osnove plače, skupno torej 23 % osnovne plače dodatka mesečno. Pod tč. 3 zahtevka je zahtevala, da je delodajalec dolžan izdati sklep o določitvi novih razporeditev, temelječih na višjem izhodišču prve razporeditve iz 2. tč. tega izreka, za vsak posamezen mesec od 10.3.1995 dalje do izdaje sklepa delodajalca iz 3. a tč. tega izreka, določitev sorazmernega povečanja plače tožnice za vsak posamezen mesec od 10.3.1995 dalje do izdaje sklepa delodajalca iz 3. a tč. tega izreka, nastale zaradi dviga osnovne plače iz 2. tč. tega izreka ter ugotovitvi zakonitih zamudnih obresti na neizplačane denarne zneske, vse v roku 30 dni pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je tudi za tožbo, ki se nanaša na navedena zahtevka odločilo, da ne obsega določljivega zahtevka. Tak zaključek sodišča prve stopnje pa je v nasprotju s tožbenim zahtevkom, saj je ta povsem določen in sposoben za obravnavo.

Pod tč. 5 zahtevka v tožbi pa je tožnica zahtevala, da sodišče toženi stranki naložili, da ji je dolžna povrniti stroške postopka, ki pa jih ni opredelila po višini. Ta del zahtevka je prav tako ustrezen, glede na določbo 1. odst. 180. člena, saj je to določljiv zahtevek, višino stroškov postopka pa je stranka dolžna priglasiti do konca glavne obravnave.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe 23. člena ZDSS in 180. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99), ko je tožbo v delu, ki se nanaša na tč. 1, 2, 3 in 5 zahtevka zavrglo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in sklep sodišče prve stopnje razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek pod tč. 4, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino zaradi kršitve pravice do odločanja v razumnem času, nastale med 23.3.1995 in 23.11.1999 v neopredeljeni višini, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. V tem delu zahtevka gre za dajatveni zahtevek, katerega je tožnica dolžna opredeliti po višini, kot to določa 1. odst. 180. člena ZPP. Tožnica kjub pozivu sodišča prve stopnje na popravo tožbe le-te ni ustrezno popravila in svojega zahtevka ni opredelila po višini, zato tožba v tem delu ni sposobna za obravnavanje. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, ko je tožbo tožnice v tem delu zavrglo, v skladu z določbo 4. odst. 108. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v tem delu zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ki se nanaša na 4. tč. zahtevka tožnice.

Tožnica je v pritožbi predlagala, da pritožbeno sodišče odredi, da se postopek pred sodiščem prve stopnje nadaljuje v popolnoma spremenjeni sestavi. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnju, da 356. člen ZPP določa, da lahko sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje, pri čemer lahko odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom. Navedena določba torej omogoča, da se glavna obravnava opravi pred drugim senatom, v konkretnem individualnem delovnem sporu pa glavna obravnava sploh še ni bila opravljena. Zato uporaba navedene določbe v konkretnem primeru ne pride v poštev.