Jedro

Država je dolžna urediti sodni sistem tako, da bo zagotovljeno sojenje v razumnem roku. To pa vsebuje tudi zahtevo, da mora procesno pravo vsebovati mehanizme, ki strankam postopka preprečujejo možnosti zavlačevanja postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v znesku 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2009 dalje do plačila. Hkrati je toženki naložilo, da je dolžna plačati tožniku njegove pravdne stroške v znesku 1.223,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da že časovni okvir postopka sam po sebi utemeljuje zaključek o nerazumnosti njegovega trajanja. Presoja (ne)razumnosti dolžine določenega sodnega postopka je namreč odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera, pri tem pa je potrebno upoštevati merila, ki jih je v sodni praksi izoblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Sodišču prve stopnje očita, da glede trajanja kazenskega postopka, v zvezi s katerim zahteva tožnik odškodnino, ni upoštevalo časa, zaradi katerega je bil postopek daljši izključno zaradi dejanj obdolženca oziroma dejanj izven sfere toženke. Napačno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da prelaganje razpisanih glavnih obravnav zaradi obdolženca oziroma njegovih zagovornikov ne predstavlja objektivnega dejstva, ki je izven sfere toženke. Meni, da je sodišče v spornem kazenskem postopku ravnalo v skladu z Ustavo in Zakonom o kazenskem postopku. Nadalje izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da pri sporni kazenski zadevi ni šlo za zapleteno zadevo. Že kaznivo dejanje, ki se je očitalo obdolžencu (nadaljevano kaznivo dejanje goljufije), je namreč zahtevalo izvedbo številnih dokazov z zaslišanjem prič oziroma oškodovancev. Zaključuje, da je tožniku odmerjena previsoka odškodnina. Njegov položaj v kazenskem postopku (položaj oškodovanca) namreč ni enakovreden položaju obdolženca. Poleg tega pa je imel tožnik možnost uveljavljati odškodnino tudi v civilnem postopku.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (šesti odstavek 20. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - v nadaljevanju ZVPSBN). Sodba v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Izpodbijane sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožnik zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu je nastala kot oškodovancu v kazenskem postopku. Pritožba pravilno navaja, da je razumen rok, v katerem bi moral biti rešen določen sodni primer, relativna doba, in da odločitev o (ne)kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni odvisna le od ugotovljenega trajanja postopka, pač pa od okoliščin vsakega konkretnega primera. Te okoliščine oziroma merila za odločanje o pravnih sredstvih po ZVPSBNO so zlasti zapletenost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku, predvsem z vidika uporabe postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonski roki za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, trajanje časa, v katerem je bila na drugih sodnih stopnjah oziroma sodiščih reševana zadeva, način, po katerem je bila zadeva obravnavana pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko (4. člen ZVPSBNO). Ta merila, zlasti pa zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko, se upoštevajo tudi pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (tretji odstavek 16. člena ZVPSBNO).

7. Vendar pa pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo navedenih meril in da je svojo odločitev oprlo le na dejstvo, da je sporni kazenski postopek trajal kar deset let in devet mesecev. Izpodbijana sodba ima namreč razloge (tudi) glede zapletenosti sporne zadeve, ravnanja obdolženca oziroma njegovih zagovornikov v postopku, ravnanja oškodovanca (sedaj tožnika) v postopku, ravnanja države in pomena, ki ga je imela zadeva za tožnika. Da je temu res tako pa nenazadnje smiselno priznava tudi pritožba, s tem ko v nadaljevanju izpodbija posamezne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s temi merili.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da čeprav je v spornem kazenskem postopku do prelaganja razpisanih glavnih obravnav največkrat prišlo zaradi ravnanja obdolženca oziroma njegovih zagovornikov, to v obravnavani zadevi ne predstavlja okoliščine, ki bi toženko ekskulpirala odgovornosti za škodo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, namreč izhaja, da sodišče, ne glede na omenjene preložitve narokov, ni tekoče vodilo postopka (predvsem ni tekoče razpisovalo glavnih obravnav oziroma jih je prelagalo kar za nedoločen čas). Tako je sodišče v sporni kazenski zadevi kljub številnim urgencam potrebovalo kar dve leti in en mesec, da je po vloženi obtožnici sploh prvič razpisalo glavno obravnavo, ki je bila nato dejansko prvič izvedena šele po poteku nadaljnjega leta in enajstih mesecev, naslednja pa šele čez nadaljnja tri leta. Kot izhaja iz kronološkega pregleda sporne kazenske zadeve (9. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), bi sodišče, kljub predlogom obdolženca in njegovih zagovornikov za preložitev glavnih obravnav, le-te lahko razpisovalo bolj tekoče in hitreje, ne pa da jih je prelagalo za nedoločen čas. V sfero učinkovitega procesnega vodstva sodišča sodi tudi vabljenje in zagotavljanje prisotnosti strank in prič.

9. V zvezi z omenjenim ravnanjem obdolženca in njegovih zagovornikov ter pritožbenim sklicevanjem na obdolženčevo pravico do sojenja v navzočnosti (kar naj bi po pritožbenem stališču, toženko ekskulpiralo odgovornosti), pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da postopkovna pravila sodnih postopkov toženke ne odvezujejo dolžnosti spoštovati pravico do sojenja v razumnem roku. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, bi morala toženka z ustreznimi rešitvami v procesnem zakonu sodišču omogočiti, da postopek izvede brez nepotrebnega odlašanja. Država je namreč dolžna urediti sodni sistem tako, da bo zagotovljeno sojenje v razumnem roku. To pa vsebuje tudi zahtevo, da mora procesno pravo vsebovati mehanizme, ki strankam postopka preprečujejo možnosti zavlačevanja postopka. Država je zato odgovorna, če v notranjem pravnem redu ni uveljavila mehanizmov za preprečitev zavlačevanja ali če teh mehanizmov v konkretnem primeru ni uveljavila (1).

10. Kot že povedano, je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zaradi netekoče vodenega kazenskega postopka in ne zaradi morebitne zapletenosti zadeve (v dejanskem smislu), kot poskuša to prikazati pritožba v nadaljevanju. Po vloženi obtožnici je namreč sodišče dejansko izvedlo le dve glavni obravnavi, na katerih je zaslišalo obdolženca (ne pa tudi prič). Precejšen del listinske dokumentacije pa je bil pridobljen šele v letu 2008, v katerem pa je bil kazenski postopek zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona tudi ustavljen.

11. Upoštevaje vse navedeno, dejstvo, da je postopek potekal na dveh stopnjah (pretežni del, deset let in tri mesece na prvi stopnji in šest mesecev na drugi stopnji), da tožnik ni prispeval k trajanju spornega postopka ter da je bila zadeva zanj precejšnjega pomena (obdolžencu je izročil svoje prihranke, ta pa mu jih ni vrnil), je z izpodbijano sodbo določena odškodnina (v znesku 4.000,00 EUR) po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna (v skladu s 16. členom ZVPSBNO in sodno prakso). Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo (17. točka obrazložitve) primerljive odškodnine ESČP (po stališču ESČP v zadevi Zajc in drugi proti Sloveniji z dne 6.5.2008 so odškodnine, ki jih priznava nacionalno sodišče, lahko za več kot polovico nižje) in sodišč v RS, čemur toženka obrazložno niti ne oporeka.

12. Pritožbeno sodišče še dodaja, da drži pritožbena navedba, da je imel tožnik možnost zahtevati od obdolženca vračilo svojih prihrankov tudi v civilnem postopku, kar je pri ugotavljanju pomena zadeve za stranko sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Vendar pa navedena tožnikova možnost v ničemer ne vpliva na zaključek, da je bila tožniku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v spornem kazenskem postopku, v katerem je bil udeležen kot oškodovanec in v katerem je uveljavljal premoženjskopravni zahtevek.

13. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Glej Aleš Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, 2004, str. 346