Jedro

Tožnica je na zapisnik 3. 2. 2003 sicer povedala, da so Nemci hoteli podtakniti požar na njihovi hiši, v tožbi pa trdi, da je bila njihova hiša požgana, vendar za to ne ponuja nobenega dokaza. Prav tako ne izpodbija zaključka tožene stranke, da se dejansko stanje, glede na prvotno ugotovljeno, ni spremenilo in v zvezi s tem ne navaja nobenih razlogov. Po presoji sodišča je zato pravilen zaključek tožene stranke, da se dejansko stanje, na katerega tožnica opira svoj ponovni zahtevek, ni spremenilo glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v prvotnem postopku, pravno stanje pa je tudi ostalo enako, in je zato v posledici pravilna uporaba določila 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote A št. 596-60/2003 z dne 30. 12. 2003 in zavrgla zahtevek tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje z odločbo z dne 30. 12. 2003 ponovno odločil o zahtevku tožnice in ji priznal status žrtve vojnega nasilja - begunke za obdobje od 15. 10. 1941 do 3. 11. 1944 in pravice, ki izvirajo iz tega statusa od 1. 2. 2003 na podlagi zbranih dokazov. Ti dokazi so bili izvedeni v postopku, ki se je končal s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 405/2000 z dne 17. 10. 2001. Organ prve stopnje je svojo odločitev utemeljil, da je tožnica dokazala, da je pobegnila pred vojnim nasiljem okupacijskih oblasti, zato izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca do 3. 11. 1944, ko se je lahko vrnila domov. Tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje že odločil z odločbo z dne 29. 1. 2003, ki pa jo je tožena stranka odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek in naložila, da organ prve stopnje pozove tožnico, da se izjasni, ali vlaga predlog za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo, ali vztraja pri vložitvi novega zahtevka za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Tožnica je 17. 12. 2003 podala izjavo, da vlaga nov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja, da je na podlagi enakega ugotovljenega dejanskega stanja odločilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 405/2000, zato ugotavlja, da Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) ni bil pravilno uporabljen. Organ prve stopnje je tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja kljub temu, da se dejansko in pravno stanje, na katerega se opira zahtevek, ni spremenilo. Tožena stranka je zato na podlagi 4. točke 129. člena ZUP odpravila odločbo organa prve stopnje in zahtevek zavrgla, ker je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno.

Tožnica v tožbi navaja, da je zahtevek vložila drugič, vendar ne iz naslova pobega pred izgonom. Kot laik prej ni poznala predpisov in različnih podlag za vložitev zahtevka. Navaja, da je bila celotna vas Kalce - Naklo med vojno izseljena s strani Nemcev, razen treh hiš. Tožničin oče je bil cestni delavec, zato je ostal v vasi, sodeloval pa je tudi s partizani in je imel priznan status NOB od junija 1941 dalje. Po dogodku, ko so Nemci zažgali tožničino hišo in ustrelili neznanca, je tožničina mati vzela otroke in pobegnila na italijansko stran k svoji sestri. Kljub velikemu pomanjkanju se zaradi ogroženosti in strahu pred Nemci in njihovem nasilju niso upali domov. Doživeli so neposredno nasilje s strani okupatorja, kot je požig domače hiše, smrt neznanca za hišo, medtem ko so bili sami skriti. Nesporno je, da so pobegnili pred vojnim nasiljem in ne pred izgonom. Tožnica navaja, da ve, da so zahteve vlagali tudi taki, ki so jim že enkrat zahtevo negativno rešili. Navaja, da ima tožena stranka sedaj drugačna tolmačenja določil zakona. Predlaga, da se odločba odpravi in ugodi njenemu zahtevku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da iz popisne liste o zaplembi posesti, poročila župana iz leta 1942 o beguncih in kartoteki odseljencev ni podatkov za družino AA in BB (dopis Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru št. 417/97 z dne 26. 9. 1997). Iz podatkov sodbe tukajšnjega sodišča U 1860/98 z dne 2. 3. 2000 in sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 405/2000 z dne 17. 10. 2001, ki je sodbo upravnega sodišča potrdilo, izhaja, da se sodišče strinja z zaključkom, da družina AA (dekliški priimek tožnice) ni bila evidentirana za izselitev, kar potrjuje zgodovinsko znano dejstvo, da okupator ni izseljeval oseb, ki jih je potreboval za svoje potrebe, tožničin oče pa je bil cestni delavec. V upravnih spisih pa tudi ni podatkov, ki bi kazali na konkretno grozeče nasilje tožnici zaradi sodelovanja tožničinega očeta v NOV. Tudi iz izjave same tožnice izhaja, da je mati tožnice z otroki pobegnila k svoji sestri na italijansko stran, oče pa kot cestni delavec ni bil izseljen, kot ostali vaščani. Pred organom prve stopnje pa sta bili zaslišani tudi priči CC in DD, ki sta obe potrdili tožničino izjavo.

Tožnica v tožbi ne izpodbija, da je v izjavi 17. 12. 2003 navedla, da ne podaja predloga za obnovo postopka, ampak da vlaga nov zahtevek po določilih ZZVN. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ zahtevo zavrže, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnila odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Tožena stranka pravilno poudarja, da mora biti za priznanje statusa begunca po določilih Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZZVN) potrebno dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila. Splošne okoliščine vojne, s posledicami, ki osebe niso neposredno ogrožale, še ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po določilih ZZVN. Po presoji sodišča se dejansko in pravno stanje glede na prvotni zahtevek tožnice, ni spremenilo. Tožnica v tožbi ne nasprotuje stališču upravnega sodišča v sodbi U 1860/98, da okupator na podlagi svojega razglasa z dne 20. 10. 1941 ni izseljeval cestnih delavcev oziroma oseb, ki jih je potreboval. Tožnica sama potrjuje, da je bil njen oče cestni delavec. Tožnica tudi ne nasprotuje in ne ugovarja, da v upravnih spisih ni podatkov, ki bi kazali na konkretno grozeče nasilje zaradi sodelovanja tožničinega očeta v NOV, pri tem pa je poudarjeno dejstvo, da se je družina prostovoljno vrnila domov še pred koncem vojne, 3. 11. 1944, torej v času, ko je oče tožnice še sodeloval v NOV, po podatkih iz pokojninske odločbe. Tožnica je na zapisnik 3. 2. 2003 sicer povedala, da so Nemci hoteli podtakniti požar na njihovi hiši, v tožbi pa trdi, da je bila njihova hiša požgana, vendar za to ne ponuja nobenega dokaza. Prav tako ne izpodbija zaključka tožene stranke, da se dejansko stanje, glede na prvotno ugotovljeno, ni spremenilo in v zvezi s tem ne navaja nobenih razlogov. Po presoji sodišča je zato pravilen zaključek tožene stranke, da se dejansko stanje, na katerega tožnica opira svoj ponovni zahtevek, ni spremenilo glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v prvotnem postopku, pravno stanje pa je tudi ostalo enako, in je zato v posledici pravilna uporaba določila 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).