Jedro

OZ v 191. členu določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka ni dokazala, da je bilo preplačilo toženkine plače izvedeno po pomoti, kakor tudi ne, da za preplačila ni vedela, prav tako si ni pridržala pravice preplačil zahtevati nazaj, ni pa niti zatrjevala, da jih je plačala, da bi se izognila sili. Zato je zahtevek tožeče stranke na vračilo preveč izplačane plače neutemeljen (191. člen OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 2.963,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2008 do plačila in po sodišču odmerjene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.219,55 EUR v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da po njenem stališču izpodbijana sodba ni samo nezakonita, ampak tudi protiustavna, saj priznava toženki plačilo za nedelo, kar je najbrž edinstven primer v slovenski sodni praksi. Sodišče prve stopnje je znova razsodilo enako, kot je že bilo v tej zadevi enkrat razsojeno, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije dopustilo revizijo. Sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 725/2009 z dne 4. 3. 2010, s katero je to zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 175/2008 z dne 12. 5. 2009, je bila skupaj s sodbo sodišča prve stopnje v revizijskem postopku razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 267/2010 z dne 7. 2. 2012 in je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem sklepu je vrhovno sodišče opozorilo sodišči prve in druge stopnje, da v primeru, če je dejansko prišlo do računalniške ali računske pomote, tožeči stranki ni mogoče očitati, da je toženki izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna. V isti odločbi je revizijsko sodišče tudi opozorilo na veljavno sodno prakso v zvezi z uporabo člena 191 Obligacijskega zakonika, pri čemer je bil tudi naveden primerljiv primer in sicer odločitev vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. III Ips 84/2007 z dne 10. 3. 2009, da ni mogoče šteti, da je stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, pa čeprav ni bila pri tem dovolj skrbna. Sodišče prve stopnje se za napotke, ki jih je dobilo od vrhovnega sodišča, sploh ni zmenilo. Za uporabo določila 191. člena OZ je ključno vprašanje, da tistega, kar kdo plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka zanesljivo ni vedela, da plačuje preveč, ker je bila v zmoti, še manj pa je to hotela plačati. Sodišče nesporno zmotno in protispisno ugotavlja, da tožeča stranka ni dokazala, da ves čas ni vedela, da toženi stranki izplačuje preveliko plačo, kot je dobesedno navedeno. Če bi tožeča stranka vedela, da izplačuje toženki nekaj, do česar ta ni upravičena, ji seveda ne bi izplačala ničesar. Direktor tožene stranke je na naroku dne 12. 2. 2012 na vprašanje toženkinega pooblaščenca odgovoril, da so vsi delavci, ki so izpostavljeni ionizirajočemu sevanju, vedeli, da imajo drugačno delovno obveznost v smislu manjšega števila ur. Sodišče pa je v izpodbijani sodbi povsem napačno in zmotno štelo, da je izpovedal, da so vsi vedeli, da se jim izplačuje prevelike plače. Tako gre v tem primeru za tipičen primer bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Gre torej za primer, ko sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ima oz., gre za evidenten nepravilen prenos nekih podatkov iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Sodišče v evidentnem nasprotju z dogajanjem in seveda tudi v nasprotju s sodnim zapisnikom o glavni obravnavi dne 12. 2. 2013 zaključuje na podlagi izpovedi direktorja tudi to, da je tožeča stranka vložila tožbo zgolj zato, ker je po zakonu to dolžna storiti, čeprav je ves čas vedela, da izplačuje preveč. Direktor je le kot nesporno dejstvo navedel, da mora tožeča stranka kot proračunski uporabnik na podlagi 3.a člena ZSPJS vložiti tožbo v primeru preveč izplačanih plač. Izplačila toženki so bila jasna, nedvoumna in evidentna posledica nesporne napake, do katere je prišlo pri izplačilu plač. Sodišče prve stopnje pa je želelo na vsak način ugoditi toženki, da neupravičeno obdrži tisto, kar je zaradi napake dobila neutemeljeno izplačano. Tožeča stranka je bila prepričana, da bo sodišče po kratkem postopku in brez posebnih zapletov in težav tožbenemu zahtevku ugodilo. Posebej opozarja, da je razpravljajoča sodnica takoj po podpisu razpravnega zapisnika, vendar pred posvetovanjem senata, po zadnji glavni obravnavi, izjavila napram direktorju tožeče stranke in njegovemu pooblaščencu „ne vem, če boste zadovoljni s sodbo“. Tako je še pred posvetom s senatom izrekla zavrnilno sodbo, čeprav je ni razglasila. S tem pa je ravnala v evidentnem nasprotju s členom 321 ZPP, kjer je navedeno, da takoj po koncu glavne obravnave izda senat sodbo, ki jo razglasi predsednik senata. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s členom 321 ZPP, saj je takšno ravnanje sodišča imelo svoj negativen vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Nepravilni in protispisni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je šlo za zmoto pri plačilu nedolga in da tožeča stranka ni vedela, da zneskov, za katere trdi, da so bili toženki preveč izplačani, ne bi smela plačati. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, zgolj podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo in zakonito sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Prvenstveno navaja, da ima pritožba navedbe, ki ne sodijo v tovrstne vloge. Vse pritožbene navedbe so nesmiselne in izražajo nezadovoljstvo z odločitvijo sodišča, ki je, po stališču tožene stranke, pravična, pravilna in zakonita. Navedbe v zvezi z ugotavljanjem pravilnega odnosa predsednice senata pa so neprimerne in spominjajo na prepire iz šolskih klopi. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške.

Tožeča stranka je na odgovor na pritožbo podala repliko.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

O zadevi je sodišče prve stopnje odločilo drugič. Prvič je s sodbo opr. št. Pd 175/2008 z dne 12. 5. 2009 tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke s sodbo opr. št. Pdp 725/2009 z dne 4. 3. 2010 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede upravičenosti delodajalca do vračila dela plače, ki je bila delavcu izplačana zaradi napačnega obračuna v previsokem znesku. Reviziji tožeče stranke je s sklepom opr. št. VIII Ips 267/2010 z dne 7. 2. 2012 ugodilo, ker sodišči nista v zadostni meri razčistili dejanskega stanja, saj je razlog preplačila ostal neznan, in razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka sama vnašala podatke za izračun plač in da je bila seznanjena z dejstvom, da je potrebno v primeru uvoza podatkov iz drugih baz te popraviti, če niso identični za vse zaposlene. Tako je tožeča stranka toženki v obdobju od 1. 8. 2005 do 30. 11. 2006 obračunavala plače za delovno obveznost kot so jo imeli ostali zaposleni (174 ur mesečno) in ne za nižjo delovno obveznost kot so jo imeli radiologi in radiološki inženirji (156 ur mesečno), zaradi česar je toženka v tem obdobju prejemala za 11,54 % previsoko plačo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorja tožeče stranke in priče A.A., direktorja prodaje v družbi B. d.d., ki je dobavitelj računalniške opreme, ki jo tožeča stranka uporablja že dvajset let, ugotovilo, da je tožeča stranka vedela, da je toženki in ostalim delavcem radiološkega oddelka zaradi vnosa napačnih podatkov obračunavala višje plače in jim te tudi izplačevala, pri čemer si ni pridržala pravice izplačil zahtevati nazaj. Tako je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo na podlagi 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji), ki določa, da tisti, ki kaj plača čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da se za napotke, ki jih je dobilo v odločitvi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 267/2010 z dne 7. 2. 2012, ni zmenilo. V 10. točki sklepa je vrhovno sodišče dalo sodišču prve stopnje napotilo, da mora v novem sojenju ugotoviti, zakaj je prišlo do preplačila, nato pa zlasti na podlagi določb 190. in 191. člena OZ o zahtevku ponovno odločiti. Vse navedeno je sodišče prve stopnje v novem sojenju upoštevalo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo: - da je tožeča stranka v obdobju od 1. 8. 2005 do 30. 11. 2006 nekaterim delavcem, med drugim tudi toženki, obračunavala in izplačevala previsoke plače in sicer je obračunavala plačo za 174 ur mesečno in ne za 156 ur mesečno, kolikor je tožnica dejansko delala, - da je do takšnega obračuna plače in s tem preplačila prišlo iz razloga, ker je tožeča stranka v računalniški program za izračun plače vnašala napačne podatke, - da tožeča stranka ni dokazala, da ves čas ne bi vedela, da toženi stranki ne izplačuje previsoke plače, - da si ob izplačilu tožeča stranka ni pridržala pravice zahtevati izplačila nazaj, zato je ob uporabi določila 191. člena OZ njen tožbeni zahtevek za plačilo preveč plačanega neto zneska plač zavrnilo.

Predmet tega spora je tako vrnitev zneska preveč plačanih plač in ne plačilo za nedelo, kot to skuša prikazati tožeča stranka v pritožbi. Očitno je, da se tožeča stranka s sodbo sodišča prve stopnje ne strinja, vendar pa samo zaradi tega sodba ni nezakonita in tudi ne protiustavna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka tožnici izplačevala višjo plačo od tiste, ki ji je pripadala v obdobju od 1. 8. 2005 do 30. 11. 2006, kar pomeni, da ji je takšno plačo izplačala šestnajstkrat. V zadevi III Ips 84/2007 z dne 10. 3. 2009, ki jo je kot primerljiv primer navedlo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 267/2010 z dne 7. 2. 2012, s katerim je razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje, gre za enkratno pomoto glede zmote o obstoju obveznosti. V tej zadevi je tožnik kupljeno blago reklamiral, tožena stranka pa je to reklamacijo rešila na način, da mu je izročila dobropise v vrednosti reklamiranega blaga. Stranki sta tako odstopili od prodajne pogodbe, vendar tožeča stranka dobropisov, ki bi jih lahko, ni uveljavljala pri plačilu računov za to blago (ker rok za plačilo reklamiranega blaga še ni potekel), ampak je račune v celoti plačala. Tako je šlo za enkratno pomoto tožnika. V obravnavani zadevi pa je tožeča stranka tožnici šestnajst mesecev izdajala plačilne liste in obračunala previsoko plačo, česar po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče označiti za pomoto. Pomoto bi lahko predstavljalo morebitno enkratno (ali kvečjemu nekajkratno) obračunavanje in izplačevanje previsoke plače, ne pa kontinuirana šestnajstmesečna aktivnost tožeče stranke, ki se je odrazila v tožničini previsoki plače. Ni namreč mogoče prezreti dejstva, da je imela tožeča stranka svojo finančno računovodsko službo, katere naloga je bila tudi obračunavanje mesečnih plač (s pomočjo programske opreme družbe B.). Glede na specifiko obračuna (in izplačila) plač so se ti podatki vnašali za vsak mesec dela toženke posebej, kar dejansko potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da previsoko obračunana in izplačana plača toženke ni bila posledica pomote. Razen tega je bila tožeča stranka dolžna na podlagi 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006) dnevno vpisovati evidenco o izrabi delovnega časa za posameznega delavca in sicer podatke o številu ur, skupno število opravljanih delovnih ur s polnim delovnim časom in s krajšim delovnim časom od polnega z oznako vrste opravljanega delovnega časa, opravljene ure v času nadurnega dela, neopravljene ure, za katere se prejema nadomestilo plače iz sredstev delodajalca, z oznako vrste nadomestila, neopravljene ure, za katere prejema nadomestilo plače v breme drugih organizacij ali delodajalcev in organov z oznako vrste nadomestila, neopravljene ure, za katere se ne prejema nadomestilo plače in število ur pri delih na delovnem mestu, za katera se šteje zavarovalna doba s povečanjem, oziroma na katerih je obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, z oznako vrste statusa. Zato z ozirom na zgoraj navedeno ravnanja tožeče stranke glede obračuna tožničine plače ni mogoče šteti za pomoto.

Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da tožeča stranka zanesljivo ni vedela, da toženki plačuje preveč. Ker mora delodajalec službi za obračun plač vsak mesec dati odredbo za plačilo in podpisati virman, se tožeča stranka ne more sklicevati na to, da ni vedela, da toženki plačuje preveč.

Sodišče prve stopnje je sicer delno napačno povzelo izpovedi direktorja tožene stranke, kar mu očita pritožba. Ta je na zadnjem naroku za glavno obravnavo na vprašanje pooblaščenca tožene stranke ali se je v tistem času vedelo, da imajo tožena stranka in ostali, ki delajo pod vplivom ionizirajočega sevanja, drugačno delovno obveznost, povedal, da so to vsi vedeli, saj bi to moralo biti splošno znano dejstvo in ne da so vsi vedeli, da se jim izplačuje prevelike plače. Direktor je dejansko izpovedal, da so vsi delavci, ki so izpostavljeni ionizirajočemu sevanju, vedeli, da imajo manjše število ur delovne obveznosti. Vendar sodišče prve stopnje s tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot zatrjuje pritožba. Ta kršitev je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Izpoved v tem delu namreč ni bila odločilna za odločitev o zadevi. Prav tako za odločitev o zadevi ni pomemben razlog, zaradi katerega je tožeča stranka vložila tožbo. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 267/2010 z dne 7. 2. 2012 zapisalo, da vprašanje uporabe določba 3. a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 57/2002 in naslednji) ni relevantno v tej zadevi, saj ne gre za primer, ko bi bila toženki v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi in kolektivnimi pogodbami bila plača napačno določena in izplačana.

Pritožbenih očitkov, da je sodnica s tem, ko sodbe ni razglasila, zagrešila bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s členom 321 ZPP, ker je po podpisu razpravnega zapisnika in pred posvetovanjem senata po zadnjem naroku za glavno obravnavo direktorju tožeče stranke in njegovemu pooblaščencu dejala, da ne ve če bodo zadovoljni s sodbo, in s tem izrekla zavrnilno sodbo še pred posvetovanjem senata, ni mogoče upoštevati. V kolikor bi bilo temu res tako, bi morala tožeča stranka to kršitev skladno s določbo 286. b člena ZPP uveljavljati takoj in zahtevati, da gre to na zapisnik, tega pa ni storila.

Tako je odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na določbi 191. člena OZ, po kateri kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili, materialnopravno pravilna. Tožena stranka ni dokazala, da je bilo preplačilo izvedeno po pomoti, kakor tudi ne, da za preplačila ni vedela, ni si pridržala pravice preplačil zahtevati nazaj, ni pa niti zatrjevala, da jih je plačala, da bi se izognila sili.

Ker je pritožba tožeče stranke neutemeljena, pri čemer je pritožbeno sodišče odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so bistvenega pomena skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa sama krije svoje stroške, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla (1. odstavek 155. člena ZPP).