Jedro

Vračilo preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka je kot upravna stvar (v izključni pristojnosti davčnih organov) urejeno v določbah ZDavP-2, ki so lex specialis v razmerju do določb OZ. Specialna ureditev vračila preveč ali neupravičeno odmerjenega davka (kot ene od pojavnih oblik neupravičene obogatitve) v določbah ZDavP-2 izključuje uporabo OZ in s tem možnost opredelitve zahtevka kot civilnopravnega v smislu 1. člena ZPP.

Po 97. členu ZDavP-2 se davek vrne, če je preplačilo ugotovljeno z odločbo. Če je bil davek plačan na podlagi odmerne odločbe, se po navedeni določbi davek vrne, če je bila odmerna odločba odpravljena in v ponovnem postopku izdana odločba, s katero je ugotovljena drugačna (nižja) davčna obveznost. O vračilu zamudnih obresti ter o vračilu prometnega davka je bilo v davčnem postopku že pravnomočno odločeno. Zato ni podlage za ponovno odločanje o isti upravni stvari.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. DT46202-128/2004-15-11-94/KE z dne 11. 5. 2011 je Davčni urad Nova Gorica zavrgel zahtevo tožeče stranke za vračilo preveč plačanega davka od dobička za leto 1999, akontacij davka od dobička za leto 2000, pripadajočih zamudnih obresti in zamudnih obresti po odločbi št. 48211-080/00-5-94-90/00KE z dne 5. 2. 2001. Iz obrazložitve sledi, da je odločba z dne 5. 2. 2001 glede davka od dobička pravnih oseb za leto 1999 in akontacij davka od dobička za obdobje januar-december 2000 ter pripadajočih obresti od datuma izvršljivosti do plačila, postala pravnomočna z dnem vročitve sodbe Upravnega sodišča U 1631/2001-10 z dne 8. 5. 2003. Zamudne obresti, zaračunane za čas od poteka predpisanega roka za plačilo navedenih obveznosti do izvršljivosti, pa so bile tožniku vrnjene na podlagi odločbe št. DT46202-128/2004-8-94-90/KE z dne 25. 4. 2006, ki je postala pravnomočna 14. 5. 2006. Ker je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno, se zahteva tožnika zavrže na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-14-46/2011 z dne 25. 9. 2012 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V razlogih ugotavlja, da je bilo tožniku z odločbo št. 48211-080/00-5-94-90/00KE z dne 5. 2. 2001 naloženo, da plača: pod I/1 davek od dobička pravnih oseb za leto 1999 v znesku 816.459,00 SIT; pod I/2 zamudne obresti od premalo plačanega davka od dobička pravnih oseb za leto 1999, obračunane od prvega dne zamude (4. 5. 2000) do dneva plačila; pod I/3 tekoče akontacije davka od dobička za mesece januar – december 2000 v skupnem znesku 816.459,00 SIT; pod I/4 zamudne obresti od premalo plačanih akontacij za leto 2000, obračunane od prvega dne zamude do dneva plačila; pod I/5 prometni davek v znesku 500.959,00 SIT in pod I/6 zamudne obresti od premalo plačanega prometnega davka, obračunane od prvega dne zamude (1. 7. 2000) do plačila. Enako kot davčni organ prve stopnje pritožbeni organ ugotavlja, da tožnik ni uspel s pravnimi sredstvi zoper ukrepa pod točkama I/1 (davek od dobička) in I/3 (akontacija davka od dobička). Odločba z dne 5. 2. 2001 je v tem delu po ugotovitvi pritožbenega organa postala pravnomočna 22. 11. 2006. Tožnik do vračila davka zato ni upravičen. Ukrepa pod točkama I/2 in I/4 (zamudne obresti) sta bila z odločbo tožene stranke (DT-499-20-7/2004 z dne 13. 4. 2006) po sodbi Vrhovnega sodišča I Up 799/2003 z dne 22. 11. 2006 odpravljena za zamudne obresti do dneva izvršljivosti in v tem delu tožniku vrnjene na podlagi odločbe DT46202-128/2004-8-94-90/KE z dne 25. 4. 2006, ki je postala pravnomočna 14. 5. 2006. Ukrepa pod tč. I/5 in I/6 sta bila po sodbi Upravnega sodišča U 631/2001 z dne 8. 5. 2003 odpravljena z odločbo tožene stranke 416-810/01 in v ponovnem postopku odločeno z odločbo št. 46202-128/2004-5-11-94/KE z dne 18. 6. 2004 (po tej odločbi v točkah I/1 in I/2 izreka). Po odpravi navedene odločbe v upravnem sporu je prvostopni organ z odločbo št. DT 46202-128/2004-13-11-94/KE z dne 8. 7. 2010 odločil o vračilu davka od prometa proizvodov in zamudnih obresti od dneva plačila (15. 5. 2001) do dneva vračila, na katero tožnik ni vložil pritožbe.

Prvostopni organ je po presoji tožene stranke na tej podlagi zahtevek za vračilo davka utemeljeno zavrgel. Tožena stranka nadalje ugotavlja še zastaranje davčnih obveznosti po odmerni odločbi z dne 5. 2. 2001. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu s predlogom, da sodišče izpodbijano dokončno odločitev odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje z napotkom, da zahtevku za vračilo davka ugodi. Uveljavlja tudi zahtevek za povračilo stroškov davčnega postopka in upravnega spora v priglašeni višini.

Zahteva tožnika za vračilo davka temelji na sodbi Upravnega sodišča I U 209/2009 z dne 21. 4. 2010, s katero je smiselno in pravno odpadla pravna podlaga za plačilo davka po odločbi z dne 5. 2. 2001. Na tej podlagi o zahtevi tožnika ni bilo odločeno in je izpodbijana odločitev že zato nezakonita. Davčna organa se v razlogih osredotočita na ugotavljanje pravnomočnosti odmernih odločb, pritožbeni organ pa v nasprotju s predmetom odločanja ugotavlja zastaranje pravice do odmere davka. V zadevi ne gre za odmero temveč za vračilo neutemeljeno pridobljene koristi in neupravičene obogatitve države na škodo tožnika, ki je s svojo zahtevo želel skrajšati postopek poplačila. Za uveljavljanje svojih pravic je zato izbral upravno pot. Kolikor po tej poti ne bo uspel, lahko zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve uveljavlja v pravdi.

Pravni temelj za izdajo odmerne odločbe dne 5. 2. 2001 je, glede na že navedeno sodbo Upravnega sodišča, odpadel. To dejstvo je bilo strankam znano oziroma ga je bilo mogoče upoštevati šele z dnem izdaje navedene sodbe, zato je sklicevanje tožene stranke na zastaranje neutemeljeno. Če vrnitve blaga dobavitelju, ki ga je opravil tožnik kot davčni zavezanec v letu 1999, ni moč šteti za pravni promet, potem so vse ugotovitve organa prve stopnje o obsegu in vrednosti tega prometa in vsi tožniku na račun tega prometa obračunani in v plačilo naloženi zneski davčnih obveznosti, nepravilni in nezakoniti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbene navedbe v celoti prereka. Vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Vračilo preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka je kot upravna stvar (v izključni pristojnosti davčnih organov) urejeno v določbah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki v razmerju do določb OZ predstavljajo lex specialis.

Za vračilo davka se zato uporabljajo izključno določbe ZDavP-2 o vračilu davka. Po njih (97. členu ZDavP-2) pa se davek vrne, če je preplačilo ugotovljeno z odločbo. Če je bil, kot v obravnavanem primeru, davek plačan na podlagi odmerne odločbe, se po navedeni določbi davek vrne, če je bila odmerna odločba odpravljena in v ponovnem postopku izdana odločba, s katero je ugotovljena drugačna (nižja) davčna obveznost. Med strankama ni spora o tem, da je odmerna odločba z dne 5. 2. 2001 pod točkama I/1 in I/3 postala pravnomočna. Čim pa je tako, tožnik do vračila na njeni podlagi plačanega davka ni upravičen. Stališče tožnika, da je s sodbo Upravnega sodišča „smiselno in pravno“ odpadla pravna podlaga naložene davčne obveznosti, je ob nesporni pravnomočnosti ukrepov neutemeljeno. Z navedeno sodbo je sodišče namreč presojalo le pravilnost in zakonitost odmere prometnega davka v ponovnem postopku, ne pa tudi ukrepov pod točkama I/1 in I/3 izreka odločbe.

Spora tudi ni, da je bilo o vračilu zamudnih obresti, naloženih pod točkama I/2 in I/4 ter o vračilu prometnega davka in zamudnih obresti (plačanih na podlagi ukrepov pod točkama I/5 in I/6 odmerne odločbe z dne 5. 2. 2001) v davčnem postopku že pravnomočno odločeno. Zato tudi po presoji sodišča ni podlage za ponovno odločanje o isti upravni stvari.

V zvezi s tožbenimi navedbami o možnih pravnih poteh za uveljavljanje zahtevka, sodišče ponovno poudarja, da pristojnost za odločanje in pravna podlaga zahtevka ni v dispoziciji tožeče stranke. Specialna ureditev vračila preveč ali neupravičeno odmerjenega davka kot ene od pojavnih oblik neupravičene obogatitve v določbah ZDavP-2 kot lex specialis izključuje uporabo OZ in s tem možnost opredelitve zahtevka kot civilnopravnega v smislu 1. člena Zakona o pravdnem postopku, za katero velja pristojnost sodišč splošne pristojnosti (enako npr. sklep VS III Ips 3/2009).

Ker so po povedanem tožbeni ugovori neutemeljeni, je sodišče na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.