Jedro

Sodišče v konkretnem postopku glede na datum storitve prekrška ne bi smelo uporabiti nove določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1. Ker jo je, je napačno ugotovilo, da obstajajo okoliščine, ki izključujejo pregon.

Izrek

Ugotovi se, da je bil z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Celju ZSV 204/2013 z dne 8. 8. 2013 kršen prvi odstavek 42. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ je kršitelju S. M. izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter izrekel globo 250 evrov in 3 kazenske točke. Storilec je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče je ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo po uradni dolžnosti spremenilo plačilni nalog tako, da je postopek o prekršku ustavilo na podlagi 10. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1).

2.

Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo okrajnega sodišča zaradi kršitve prvega odstavka 42. člena ZP-1 na način iz 3. in 4. točke 156. člena ZP-1. Sodišče je napačno zaključilo, da je pregon zastaral, ker je uporabilo določbo z novelo ZP-1H dopolnjenega prvega odstavka 42. člena ZP-1, ki je ne bi smelo uporabiti, saj ne gre za materialnopravno določbo, glede katere velja načelo milejšega zakona. Prekršek je bil storjen 24. 10. 2012. Prekrškovni organ je 21. 11. 2012 izvedel elektronsko poizvedbo o tem, kdo je lastnik vozila, s katerim je bil prekršek storjen, ter 27. 11. 2012 izdal plačilni nalog. Glede na čas storitve prekrška sodišče ne bi smelo uporabiti določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1, po kateri postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Vložnik nadalje še navaja, da elektronska poizvedba o lastništvu vozila predstavlja dejanje v smislu prvega odstavka 50. člena ZP-1, s katerim se postopek začne. Vrhovnemu sodišču predlaga ugotovitev kršitve, ki je bila storjena s pravnomočno sodbo.

3.

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poskušalo vročiti storilcu, a se je sodna pošiljka vrnila z oznako „ni dvignil.“ B.

4. Okrajno sodišče je v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo ugotovilo, da je bil v času po izdaji plačilnega naloga in do odločanja sodišča o zahtevi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1H), ki je začel veljati 14. 6. 2013, dopolnjen prvi odstavek 42. člena ZP-1, tako da po novem postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Sodišče je presodilo, da je spremenjena določba materialnopravne narave in da je za storilca milejša. Sodišče je nato ugotovilo, da je v obravnavani zadevi prekrškovni organ 27. 11. 2012 izdal kršitelju plačilni nalog zaradi prekrška, storjenega 24. 10. 2012. Prekršek je bil zaznan s samodejno merilno napravo hitrosti, kršitelj pa o kršitvi ni bil seznanjen. Ker je bil plačilni nalog izdan več kot trideset dni po storitvi prekrška, je na podlagi drugega odstavka 2. člena ZP-1 odločilo, da se postopek o prekršku ustavi, saj obstajajo okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku (10. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1).

5. V skladu z načelom zakonitosti se ob odločanju o prekršku uporabijo tiste materialne določbe, ki so veljale v času storitve prekrška (prvi odstavek 2. člena ZP-1), razen če so za storilca novejše določbe milejše (drugi odstavek 2. člena ZP-1). Za uporabo materialnega prava je torej ključen čas izvršitve dejanja, kar pa ne velja za določbe procesnega prava, katerih uporaba je vezana na trenutek opravljanja procesnega dejanja. Zanje pravilo milejšega zakona iz drugega odstavka 2. člena ZP-1 ne velja, zato se uporabijo v času odločanja veljavne procesne določbe tudi, če so za storilca manj ugodne, kot so bile v času storitve prekrška.

6. Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 117/2013 z dne 19. 11. 2013 podrobneje pojasnilo, da ima nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 procesno naravo, saj gre za procesno predpostavko za začetek postopka, in ne za določbo, ki uvaja nov dodatni zastaralni rok. Z novo določbo je zakonodajalec prekrškovnim organom zgolj naložil dolžnost, da postopek o prekršku začnejo v roku 30 dni od dneva storitve. Zato se bo v postopku o prekršku nova določba lahko uporabila le, če je v času obravnavanja prekrška že veljala oziroma je zakonodajalec v prehodnih in končnih določbah zanjo izrecno določil posebni pravni režim.

7. Obravnavani prekršek je bil storjen 24. 10. 2012, plačilni nalog pa izdan 27. 11. 2012. Zato sodišče v konkretnem postopku ne bi smelo uporabiti nove določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1, ki je začela veljati 14. 6. 2013. Pravilno je torej stališče vrhovnega državnega tožilca, da je okrajno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo citirano določbo, saj je uporabilo predpis, ki ga ne bi smelo uporabiti (4. točka 156. člena ZP-1), in ugotovilo, da obstajajo okoliščine, ki izključujejo pregon, čeprav take okoliščine ne obstajajo (3. točka 156. člena ZP-1).

8. Ker se v konkretnem primeru določba novega prvega odstavka 42. člena ZP-1 ne more uporabiti, Vrhovno sodišče ni presojalo pravilnosti stališča zahteve za varstvo zakonitosti o tem, ali se je konkretni hitri postopek zoper storilca začel v roku 30 dni od storitve prekrška ali ne, saj to za ta postopek ni pomembno.

C.

9. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovilo, da je bil z izpodbijano sodbo v korist storilca kršen prvi odstavek 42. člena ZP-1.