Jedro

V obravnavani zadevi tožnik v upravnem sporu izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, ki je izdan na podlagi 290. člena ZUP. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ, ugotovil, da je odločba, izdana na podlagi druge alineje drugega odstavka 28. člena ZVK, zaradi vložene tožbe zaradi dejanja nelojalne konkurence po 13. členu ZVK (izvršilni naslov), postala izvršljiva 6. 12. 2011 in se zato dovoljuje njene izvršba. Tožnik še vedno proizvaja na prodaja določene tipe gozdarskih Vitlov Krpan s podporno nogo v U profilu, kjer je podporna noga pričvrščena fiksno z vijakom. Prvostopenjski organ tako ugotavlja, da tožnik kontrolirane odločbe ni izvršil. Zato je tožniku na podlagi drugega odstavka 298. člena ZUP zagrozil, da bo kot prisilni ukrep uporabljena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR, če ne bo v celoti izpolnil obveznosti po izvršljivi in pravnomočni odločbi z dne 18. 8. 2011.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tržni inšpektor dovolil izvršbo odločbe Tržnega inšpektorata RS 0610-2029/2011-13-22001 z dne 18. 8. 2011, s katero se tožeči stranki do odločitve pristojnega sodišča prepove dejanje nelojalne konkurence z uporabo zaščitenega patenta, registriranega pri Uradu RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju UIL) pod št. 22280, pri proizvodnji in prodaji izdelkov, kot so navedeni v točki 1 izreka in ugotovil, da je navedena odločba postala izvršljiva 6. 12. 2011. V točki 2 izreka je zagrozil, da bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v upravni izvršbi v znesku 1.000,00 EUR, če tožnik v nasprotju z naloženo obveznostjo po navedeni odločbi ne bo v 3-dneh po vročitvi sklepa odpravil nepravilnosti tako, da do odločitve pristojnega sodišča pri proizvodnji in prodaji svojih izdelkov, navedenih v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa, ne bo uporabil zaščitenega patenta, registriranega pri UIL pod št. 22280. Pritožba ne zadrži izvršitve, stroški v postopku niso nastali (točki 3 in 4 izreka). Z ureditveno odločbo z dne 18. 8. 2011 je bilo tožniku do odločitve pristojnega sodišča prepovedano dejanje nelojalne konkurence z uporabo zgoraj navedenega zaščitenega patenta pri proizvodnji in prodaji tožnikovih izdelkov, kot so navedeni v obrazložitvi in v točki 1 izreka izpodbijanega sklepa, za katero je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani 4. 3. 2011 vložena tožba zaradi dejanja nelojalne konkurence. Tožnik je prejel odločbo organa druge stopnje 6. 12. 2011, s čimer je postala ureditvena odločba dokončna in izvršljiva. Prvostopenjski organ navaja, da se je kontrola opravila z namenom, da bi se ugotovilo, ali tožnik pri svojem delu še vedno krši četrto alinejo tretjega odstavka 13. člena Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK), po katerem se kot dejanje nelojalne konkurence šteje prodaja blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga in deveto alinejo tretjega odstavka 13. člena ZVK, po kateri se kot dejanje nelojalne konkurence šteje neupravičena uporaba imena, firme, znamke ali kakšne druge oznake drugega podjetja. Pri pregledu 24. 5. 2012 je tržni inšpektor ugotovil, da tožnik še vedno proizvaja proizvode, ki se prodajajo pod zaščiteno blagovno znamko Vitli Krpan. Tožnik s proizvodnjo gospodarskih vitlov s sistemom podporne noge v U profilu, kjer je podporna noga pričvrščena fiksno z vijakom, tako da se lahko neaktiven položaj premakne brez da bi se odstranil zatič oz. vijak, nadaljuje, ker pri tej rešitvi po mnenju tožnika ne gre za uporabo zaščitenega patenta. Ta rešitev je drugačna in zato tožnik meni, da ne krši odločbe z dne 18. 8. 2011. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik še vedno proizvaja in prodaja določene tipe gozdarskih Vitlov Krpan s podporno nogo v U profilu, kjer je podporna noga pričvrščena fiksno z vijakom, kot so navedeni na strani 2 obrazložitve izpodbijanega sklep in je zanje dostavila podatke o proizvodnji in prodaji od 7. 12. 2011 do 24. 5. 2012. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik kontrolirane odločbe ni izvršil. Zato je tožniku na podlagi drugega odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ( v nadaljevanju ZUP) zagrozil, da bo kot prisilni ukrep uporabljena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR, če ne bo v celoti izpolnil obveznosti po izvršljivi in pravnomočni odločbi 0610-2029/2011-13-22001 z dne 18. 8. 2011. Izrek o nesuspenzivnosti pritožba sloni na tretjem odstavka 292. člena ZUP.

Pritožbeni organ se z izpodbijanim sklepom strinja. Izjava tožnik, da ne gre za uporabo zaščitenega patenta, na odločitev v izvršilnem postopku ne more vplivati. Odločitev prvostopenjskega organa je podprta s podatki o proizvodnji in prodaji navedenih izdelkov v obdobju od 7. 12. 2011 do 24. 5. 2012, na podlagi česar je prvostopenjski organ utemeljeno sklepal, da tožnik obveznosti iz odločbe ni izpolnil. Predmet odločbe, ki se izvršuje, je prav podporna noga, ki je nameščena v U profilu in je namesto zatiča pričvrščena fiksno z vijakom, tako da se lahko v neaktiven položaj premakne brez da bi se odstranil zatič oz. vijak. Navaja 292. člen in prvi odstavek 293. člena ZUP. Prvostopenjski organ ni dolžan dokazovati obstoja nelojalne konkurence na način, kot meni tožnik (npr. z določitvijo izvedenca), saj bo o tem, ali je noga gozdarskih vitlov, glede katerih je bila tožniku izrečena prepoved dejanja nelojalne konkurence, dejansko drugačna od noge, ki je varovana s patentom, presojalo pristojno sodišče. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ni res, da ni izvršil kontrolirane odločbe. Sklep v tem delu ni obrazložen, ugotovitev ni mogoče preizkusiti. Zaključek je v nasprotju z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je tožnik pojasnil, da je rešitev v njegovih vitlih drugačna, do česar se organ ni opredelil. Z odločbo z dne 18. 8. 2011 se ne prepoveduje proizvodnja in prodaja navedenih vitlov nasploh, temveč le, če se s tem izvrši dejanje nelojalne konkurence z uporabo zaščitenega patenta, kar pa v konkretnem primeru ni. Tožnik ne krši noben patent in ne izvršuje dejanje nelojalne konkurence. Prvostopenjski organ ni presojal, ali je podano dejanje nelojalne konkurence. Prvostopenjski organ bi moral pojasniti, kako je ugotovil, da se dejansko krši zaščiten patent ter ugotavljati obstoj bistvenih elementov po drugem odstavku 13. člena ZVK. Poudarja, da pri proizvodnji in prodaji svojih izdelkov ne uporablja zaščitenega patenta št. 22280. Očita kršitev načela zaslišanja stranke, neizvedbo ustne obravnave, neangažiranje sodnega izvedenca za področje industrijske lastnine. Slednji bi podal mnenje ali gre za dejanje nelojalne konkurence. Navaja 26. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). V razmerju do družbe A. d.o.o. ni izvršil nobenega dejanja nelojalne konkurence z uporabo zaščitenega patenta po 13. členu ZVK, saj je vložil tožbo v upravnem sporu, ki se vodi pod opr. št. IV U 5/2012. Izdelki tožnika, ki se navajajo v izreku izpodbijanega sklepa, se tržijo v drugačni obliki in različnimi značilnostmi. V nadaljevanju navaja, zakaj je rešitev, ki jo uporablja, bistveno drugačna kot tista iz zaščitenega patenta ter navaja, da je princip zavihtljive noge znan. Podeljeno patentno varstvo je sporno. Navaja primer slovenskega patenta 9110712 iz leta 1991. Tožnik ne krši nobenih pravic iz patenta. Tožnik glede na vse navedeno navaja, da ni podlage za izvršbo zaradi zatrjevane kršitve kontrolirane odločbe. Pri njegovem poslovanju ni nepravilnosti v obliki dejanja nelojalne konkurence, ki je predmet tožbe A. d.o.o., Izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga v vsebinskem pogledu ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka ni pravilno uporabila 13. člen in 28. člena ZVK. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijani sklep in odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo tožene stranke, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: V obravnavani zadevi tožnik v upravnem sporu izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, ki je izdan na podlagi 290. člena ZUP. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ, ugotovil, da je odločba, izdana na podlagi druge alineje drugega odstavka 28. člena ZVK, zaradi vložene tožbe zaradi dejanja nelojalne konkurence po 13. členu ZVK (izvršilni naslov), postala izvršljiva 6. 12. 2011 in se zato dovoljuje njene izvršba. V zadevi ni sporno, da je bilo z izvršilnim naslovom tožniku do odločitve pristojnega sodišča prepovedano dejanje nelojalne konkurence z uporabo zaščitenega patenta, registriranega pri UIL pod št. 22280 pri proizvodnji in prodaji izdelkov, kot so navedeni (15 tipov gozdarskih vitlov z obravnavano podporno nogo v U profilu, kjer je podporna noga pričvrščena fiksno z vijakom). V zadevi ni sporno, da je navedena odločba postala izvršljiva 6. 12. 2011 z vročitvijo odločbe pritožbenega organa, s katero je bila tožnikova pritožba zavrnjena (5. točka prvega odstavka 224. člena ZUP). Po 282. členu ZUP se odločba, izdana v upravnem sporu izvrši, ko postane izvršljiva. Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Upravno izvršbo po 289. členu ZUP opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ. V obravnavanem primeru je izpodbijani sklep izdal pristojni organ, ki je odločal o zadevi. Pristojni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca izda sklep o dovolitvi izvršbe, so katerim se ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe (prvi odstavek 290. člena ZUP). S sklepom o dovolitvi izvršbe je tržni inšpektor tožniku zagrozil, da če v nasprotju z naloženo obveznostjo po odločbi z dne 18. 8. 2011 ne bo v treh dneh po vročitvi sklepa odpravil nepravilnosti, da do odločitve pristojnega sodišča pri proizvodnji in prodaji svojih izdelkov(15 vrst različnih Vitlov Krpan, kot izhaja tudi iz izvršilnega naslova in so navedeni v 1 točki izreka sklepa) ne bo uporabljal navedenega zaščitenega patenta pod št. 22280, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v upravni izvršbi v znesku 1000,00 EUR. Zato nima prav tožnik ko smiselno zatrjuje, da ne gre za skladnost izpodbijanega sklepa z izvršilnim naslovom, ko zatrjuje vsebinsko različnost orodij, ki jih proizvaja in prodaja glede na zaščiten patent št. 22280, ki je predmet izvršilnega naslova. Sodišče tudi nima podlage za dvom, da tožnik izdelke, ki so navedeni v izreku izpodbijanega sklepa, še vedno proizvaja in prodaja, saj je v postopku zanje tudi sam dostavil podatke o proizvodnji prodaji za obdobje od 7. 12. 2011 do 24. 5. 2012, kar izhaja tudi iz ugotovitvenega postopka.

Trditve tožnika, da pri rešitvi gozdarskih vitlov, kot jih prodaja tožnik, ne gre za uporabo zaščitenega patenta, ampak je ta rešitev drugačna, pa pomenijo vsebinsko izpodbijanje izvršilnega naslova oz. izhaja, da tožnik izpodbija pravilnost odločbe, ki se izvršuje. Iz teh razlogov pa pritožba ni mogoča. Po 292. členu ZUP je namreč v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Tako kot pravilno navaja tožena stranka, je vsebinska presoja predmet posebnega postopka, ki se vodi pred pristojnim sodiščem in ne konkretnega sklepa o dovolitvi izvršbe. Sodišče zato tovrstne tožnikove ugovore kot neutemeljene zavrača. Po mnenju sodišča glede na povedano skladnost izvršilnega naslova in izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe, se z načinom izvršbe, ki je določen v izpodbijanem sklepu, dovoljuje izvršba tiste obveznosti, ki je naložena z izvršilnim naslovom. Pravilno je prvostopenjski organ uporabil tudi določbo drugega in tretjega odstavka 298. člena ZUP (izvršba s prisilitvijo), po kateri organ, ki opravlja izvršbo najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil denarno kazen kot prisilno sredstvo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku, ki po tretjem odstavku 298. člena ZUP ne sme presegati 1.000,00 EUR, tako kot v obravnavanem primeru.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.