Jedro

Če vložnik ne sprejema celovite ter ustrezne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, potem pod videzom zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka dejansko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopusten razlog.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR (tristo evrov).

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 19626/2013 z dne 17. 3. 2014 obsojenega F. J. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je bila po 57. členu KZ-1 izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bilo za kaznivo dejanje na škodo K. P. določena kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje na škodo J. O. pa kazen sedem mesecev zapora, na kar mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določena enotna kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obsojenec vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačati sodno takso ter nagrado in izdatke pooblaščencev oškodovancev.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 19626/2013 z dne 6. 11. 2014 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

3. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP. Navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj verjame kateri od prič in zakaj njihova izpoved kaže na to, da obsojencu ne gre verjeti. Zmotno in protispisno je stališče, da sta priči J. K. in N. P. potrdili očitke v izreku sodbe, saj sta izpovedali, da dogodka nista videli. Višje sodišče se ni pravilno opredelilo do pritožbene graje, da imenovani priči o dogodku nista vedeli povedati ničesar, pomanjkljivo dokazno oceno pa je saniralo tako, da je tolmačilo, da je iz izpovedbe N. P. mogoče razbrati obsojenčevo pripravljenost za pretepanje. Nepravilno je ocenjena izpovedba V. B., ker je obsojenčeva zunajzakonska partnerica. Očitno je nasprotje med navedbo v sodbi o vsebini izvedenskega mnenja, zapisnikom o zaslišanju izvedenca in med tem mnenjem. Višje sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj mnenje v celoti sprejema. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedla, da zatrjevane kršitve niso podane in predlagala zavrnitev zahteve. Med drugim je navedla, da sta se obe sodišči v obrazložitvi sodb opredelili do vseh izvedenih dokazov, tudi do izpovedb prič, za katere obsojenčev zagovornik trdi, da se nista opredelili, pojasnili pa sta tudi zakaj sprejemata izvedensko mnenje. Zagovornik z navajanjem, da sodišči nista ustrezno obrazložili, zakaj sprejemata določen dokaz, skuša izpodbiti dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči. Tudi pri zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitvah kazenskega postopka, ko naj bi obstajalo nasprotje med navedbami v sodbi in izpovedbo prič oziroma vsebino izvedenskega mnenja, zagovornik uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj oporeka zaključkom sodišč o oceni dokazov.

5. Obsojenčev zagovornik se v izjavi o odgovoru vrhovne državne tožilke ne strinja z njeno presojo ter vztraja pri navedbah zahteve.

B.

6. Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da sodišče prve stopnje naj ne bi ustrezno obrazložilo svoje sodbe. Že pritožbeno sodišče je, ko je zavrnilo po vsebini enak pritožbeni ugovor, navedlo, da so razlogi prvostopenjske sodbe vsebinsko gledano daleč od smiselno zatrjevanih površinskih opredeljevanj, ki celovite dokazne ocene ne morejo nadomestiti. Izpovedbe oškodovancev in prič so v razlogih prvostopenjske sodbe najprej v odločilnem povzete, nakar sledijo razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje določeno sodbo in/ali mnenje sprejelo in čemu drugih, denimo izpovedbe priče, ki je obsojenega razbremenjevala, ni moglo upoštevati. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje v razlogih na razumljiv način opredelilo do vseh odločilnih dejstev iz opisa dejanja v izreku sodbe kakor tudi do obsojenčevega zagovora. Če vložnik ne sprejema celovite ter ustrezne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, potem pod videzom zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka dejansko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopusten razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Tudi glede nadaljnjih zatrjevanj v zahtevi o nasprotju med razlogi sodbe in zapisniki o izpovedbah prič v postopku, s čemer obramba uveljavlja protispisnost kot eno od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka navedenih v 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, se je pravilno opredelilo že pritožbeno sodišče (točki 6 in 7 obrazložitve sodbe). Glede izpostavljene izpovedbe priče J. K. je določno opredelilo pomen njegove izpovedbe in pojasnilo, kako je razumeti sklicevanje nanjo v obrazložitvi prvostopenjske sodbe, s čimer je ovržen dvom v pravilnost interpretiranja izpovedbe te priče. Tudi glede vsebine priče N. P. (katere domnevno napačno citiranje v sodbi sodišča prve stopnje prav tako izpostavlja vložnik) je pritožbeno sodišče podalo dodatno pojasnilo (točka 7 obrazložitve), da je iz njene izpovedbe razbrati obsojenčevo pripravljenost k pretepanju ter zaznavo, da sta bila oškodovanca krvava po obrazu, dočim pa vzročne zveze z vsebino izpovedb obeh zaslišanih prič in zatrjevanim prijateljstvom z oškodovanci ni ugotovilo. Tudi v zvezi z zadnjo trditvijo v zahtevi, da bi morala biti pri izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke upoštevana tudi možnost drugačnega načina poškodovanja J. O. od tiste v opisu dejanja, je pritožbeno sodišče dodatno pojasnilo, da v izpovedbi izvedenca medicinske stroke dopuščene možnosti drugačnega poškodovanja J. O. z njegovo izpovedbo in izpovedbo priče N. P. ni mogoče povezati ter da je bila ta možnost dopuščena v širšem kontekstu ter nato po vprašanju okrajne državne tožilke praktično izključena (listovna številka 76). Po presoji Vrhovnega sodišča obramba v vseh naštetih primerih zatrjevane protispisnosti, ponovno izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča o oceni dokazov (prič J. K. in N. P. ter mnenje izvedenca medicinske stroke), vključno z oceno izpovedi priče V. B., ki izhajajoč iz vsebine obsojenčevega zagovora, za pravilno odločitev o zadevi ni bistvena, ter s tem ponovno uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

8. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno.

9. Izrek o stroških kazenskega postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zapletenosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.