Jedro

Prvostopenjsko sodišče tako pravilno zaključuje, da v obravnavanem primeru odgovornosti toženke ni mogoče presojati v okviru objektivne odgovornosti, saj tudi v primeru, ko je na stopnišču večje število otrok, hoje po konkretnih stopnicah ni mogoče označiti za tako nevarne, da bi iz njih izvirala večja škodna nevarnost za okolico in bi bila podana odgovornost ne glede na krivdo. Tudi takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari je posledica protipravnega ravnanja in je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije nastale ji stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in mu v istem roku povrniti nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka po vročitvi sodbe do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v 15 dneh po vročitvi sodbe toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.320,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi sodbe do plačila.

2. Zoper takšno sodbo prvostopenjskega sodišča se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da temelj odškodninskega zahtevka ni podan. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za poškodbo, ki jo je utrpel v osnovni šoli pri padcu ob začetku pouka, šola pa ima zavarovano odgovornost pri toženki. Tožnik je zatrjeval obstoj objektivne odškodninske odgovornosti zavarovanke toženke, saj je do nezgode prišlo na stopnicah, ki same po sebi sicer ne predstavljajo nevarne stvari, vendar ob dejstvu, da se ob določenem času na stopnice spusti večje število učencev, stopnice postanejo nevarna stvar.

Tožnik je opisal dogodek in ni nobenega razloga, da sodišče tožniku, ki je otrok, ne bi verjelo. Tudi tožnikova razredničarka je potrdila, da je tistega dne izvedela za padec tožnika in dopustila možnost, da je klicala starše. Zato ni mogoče posploševati, da si je tožnik izmislil poškodbo.

Tožnik opozarja, da ni zadosti poskrbljeno za varnost otrok zjutraj, ko je na stopnišču gneča, izpovedbe učiteljic pa kažejo na to, da nimajo zadostne kontrole nad dogajanjem, saj nobena padca ni videla. Tako jim ne uspeva, da bi vedno poskrbele za varno hojo učencev.

Tožnik je umaknil dokazni predlog za zaslišanje učenca, ki je bil zraven, ko je padel, iz razloga, ker je razredničarka izpovedala, da je bila tisti dan seznanjena z nezgodo učenca.

Tožnik težko verjame, da ga z očetom prikazujejo kot osebi, ki bi si naj izmislili poškodbe in dogodek, ker v dokumentaciji ni zapisano, da je imel buško, vendar iz izvedenskega mnenja Medicinske fakultete izhaja, da je v šoli padel in da je med pregledom bruhal, torej je nekaj bilo narobe, če je bruhal, saj je to znak pretresa možganov. Tudi iz obvestila zdravniku Splošne bolnice Murska Sobota, kirurški oddelek - posteljni, S.S., izhaja diagnoza, površinska poškodba glave, udarnina, kar pomeni, da je bila poškodba vidna. Tožnik ne ve povedati, zakaj zdravnik ni zapisal, da ima buško in zakaj bi bil na dan nezgode zadržan, če zdravniki ne bi ugotovili znakov poškodbe.

Poleg objektivne odgovornosti je tako po mnenju tožnika podana tudi krivdna odgovornost zavarovanke toženke za tožniku nastalo škodo.

Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške nastale mu z vložitvijo pritožbe.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), prav tako je vse dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo in ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen.

6. V obravnavani zadevi tožnik od toženke zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici padca, ko je šel proti razredu po stopnicah Osnovne šole I M.S. navzgor, pri tem pa ga je v veliki gneči eden izmed učencev potisnil, v posledici česar je na drugi stopnici padel in dobil močen udarec v glavo. Zaradi udarca v glavo mu je kasneje postalo slabo in je bruhal, udarec pa je sprožil glavobole in slabosti z bruhanjem, ki so se pojavljali in stopnjevali ob psihofizičnih obremenitvah. Za škodni dogodek objektivno odgovarja zavarovanka toženke, saj stopnice, na katere se spusti večje število učencev, predstavljajo nevarno stvar, zavarovanka toženke pa za škodni dogodek odgovarja tudi krivdno, ker je opustila dolžno skrbnost ustreznega nadzora učencev pri hoji po stopnicah. Tožnik od toženke zahteva odškodnino za nastalo mu nepremoženjsko škodo v skupni višini 4.000,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot materialnopravno podlago uporabilo določilo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Prvostopenjsko sodišče tako pravilno zaključuje, da v obravnavanem primeru odgovornosti toženke ni mogoče presojati v okviru objektivne odgovornosti,1 saj tudi v primeru, ko je na stopnišču večje število otrok, hoje po konkretnih stopnicah ni mogoče označiti za tako nevarne, da bi iz njih izvirala večja škodna nevarnost za okolico in bi bila podana odgovornost ne glede na krivdo. Tudi takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari je posledica protipravnega ravnanja in je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna.

8. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, ni uspel dokazati, da se je škodni dogodek pripetil na način, kot je zatrjeval v tožbi. Tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspel dokazati, da ga je v veliki gneči pri hoji po stopnicah navzgor potisnil eden izmed učencev, zaradi česar je padel in dobil močan udarec v glavo. Razloge o tem, zakaj prvostopenjsko sodišče trditvam v tožbi ne more slediti, je izčrpno navedlo v točkah 12, 13, 14, 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je poudarilo neskladja med trditvami in izvedenimi dokazi. Bistveno je, da nobena kot priča zaslišana učiteljica oziroma vzgojiteljica padca tožnika v okoliščinah, kot jih zatrjuje, ni videla.

9. V zvezi s tem pritožba uveljavlja, da učitelji na stopnicah nimajo pod zadostno kontrolo dogajanja, saj bi sicer padec opazili in da razredničarka, ki izvaja nadzor tako, da gre prva po stopnicah, logično ni videla dogajanja za seboj, saj so stopnice zavite, oziroma se lomijo in je zato nemogoče, da bi bilo spremljano dogajanje nižje. Tudi priča M.L. je izpovedala, da ji vedno ne uspeva, da bi poskrbela za varno hojo učencev.

Na dan škodnega dogodka je pri spornih stopnicah dežurala M.L. (priloga B6 spisovnega gradiva), ki je izpovedala, da stoji v spodnjem prostoru in spremlja otroke, ki se zbirajo in ko napoči ura 7.45, jih počasi napoti po stopnicah, kjer jih tudi še spremlja, vendar stoji v avli, z zadnjo skupino pa gre tudi sama v prvo nadstropje in jih spremlja tudi tam. Navedena priča je tudi izrecno povedala, da padca tožnika ni videla, kar pa sigurno ni pripisati dejstvu, kot zatrjuje pritožba, da zato, ker ni videla dogajanja na stopnišču. Stala je namreč v avli in imela pregled na stopnišče pred seboj, tožnik pa bi naj, kot zatrjuje, padel na drugi stopnici od spodaj navzgor.

10. Tožnik je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dokazni predlog za zaslišanje učenca, ki bi naj videl njegov padec, umaknil, na podlagi izvedenega prvostopenjskega dokaznega postopka2 pa tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspel dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo na v tožbi zatrjevan način, torej, da ga je v veliki gneči na stopnicah potisnil eden izmed učencev, zaradi česar je padel in se močno udaril v glavo.

11. Izvedeni dokazni postopek prav tako ne potrjuje vzročne zveze med zatrjevanim udarcem v glavo dne 14. 4. 2014 in posledicami v obliki hudih glavobolov in slabosti, ki jih je tožnik trpel ob večjih psihofizičnih obremenitvah.3 Iz v postopku pridobljenih izvedenskih mnenj, tako izvedenca medicinske stroke prim. asistenta dr. D.P., dr. med., specialista kirurga, kot iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, namreč izhaja, da glede na medicinsko dokumentacijo, povezanost glavobolov z obravnavano poškodbo oziroma udarcem v glavo ni zanesljiva in dokazana.

12. Zaradi vsega navedenega predpostavke za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanke toženke za tožniku nastalo škodo niso izpolnjene in je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije stroške nastale mu v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Drugi odstavek 131. člena OZ določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. 2 Tako tudi iz medicinske dokumentacije, z dne 14. 4. 2014, izhaja le, da je v šoli slučajno padel po stopnicah, da bi naj udaril z glavo, da je enkrat bruhal, da ni bil v nezavesti in da se dogodka spominja; v pritožbi zatrjevan pretres možganov ni zabeležen, glede na status in pojasnila izvedencev, pa je tudi izključen. 3 V medicinski dokumentaciji, z dne 3. 5. 2014, je poškodba opisana, kot površinska poškodba glave, udarnina, vprašanje ali je šlo za buško ali ne, pa iz vidika zatrjevane vzročne zveze med udarcem v glavo in posledičnimi glavoboli in slabostmi ni odločilno dejstvo, saj je izvedenci niso mogli potrditi.