Jedro

Tožnik prvenstveno oziroma primarno nosi trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil. Sistemske pomanjkljivosti so objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka z izrekom pod točko 1 zavrgla prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ki jo je tožnik vložil dne 20. 9. 2016. Z izrekom pod točko 2 je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju: Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožena stranka na podlagi pridobljenih podatkov Centralne baze prstnih odtisov prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju EURODAC) ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi v navedeno bazo podatkov vneseni s strani pristojnih organov prvič v Grčiji dne 22. 4. 2013, nato 21. 9. 2013 na Madžarskem, zatem 3. 10. 2014 v Avstriji in dne 15. 6. 2015 v Republiki Hrvaški. V nadaljevanju obrazložitve povzema 1. odstavek 3. člena ter točki b) in d) 1. odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Pojasnjuje, da je prejela dne 14. 10. 2016 odgovor pristojnega organa Republike Hrvaške, kjer je tožnik nazadnje zaprosil za mednarodno zaščito in zato je v skladu d) točko 1. odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Nadalje v obrazložitvi povzema navedbe tožnika na osebnem razgovoru z dne 27. 10. 2016, opravljenim skladno s 5. členom Uredbe Dublin III z namenom popolne ugotovitve dejanskega stanja ob navzočnosti tožnikovega pravnega zastopnika, na katerem je bil tožnik seznanjen s potekom dublinskega postopka z Republiko Hrvaško kot odgovorno državo članico EU na podlagi d) točke 1. odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Navaja, da je na posebno vprašanje, ali bi na Hrvaškem z njim ravnali nečloveško ali ponižujoče, če bi ga Slovenija vrnila v to državo in bi tam počakal do konca postopka, tožnik odgovoril, da se tja nikakor ne želi vrniti, o čemer noče niti slišati in da je zato, ker se tja ne želi vrniti, v Centru za tujce Postojna poskusil narediti samomor. Na posebno vprašanje je pojasnil, da na Hrvaškem ni čakal do konca postopka zaradi problemov z organizirano kriminalno skupino ljudi, ki so se ukvarjali s preprodajo mamil, ker jih je njegov prijatelj prijavil policiji in nato zapustil Hrvaško, zato so dvakrat fizično obračunali s tožnikom. Vendar zaradi strahu pred njimi tožnik napadov ni prijavil policiji in je tudi v bolnišnici povedal, da je poškodbe dobil, ker je padel. Po omenjenih napadih se je odločil, da zapusti Hrvaško in je zato prišel v Slovenijo. Nadalje je še izpovedal, da je na Hrvaškem živel približno leto in devet mesecev, od tega je v Azilnem domu živel približno eno leto, zatem pa je živel na zasebnem naslovu, skupaj s svojo partnerko, ki je hrvaška državljanka in je skupaj z njim zapustila Hrvaško, tako da je ona sedaj v Ljubljani. V zvezi z oskrbo na Hrvaškem je povedal, da je le redko hodil na kosilo v Azilni dom, da je bila hrana zelo slaba. Bil je zdrav, zato ni potreboval zdravstvene oskrbe. Po njegovih besedah pa so se do njega slabo obnašali ne le zaposleni v Azilnem domu, ki so se do njega obnašali arogantno, saj ga niso pozdravljali, temveč tudi socialni delavci in celo policisti na Hrvaškem, ki naj bi bili rasistični. Tožnik je po svojem pooblaščencu dne 27. 10. 2016 toženi stranki posredoval več informacij oziroma spletnih člankov o stanju na Hrvaškem, in sicer: „U Porinu 600 tražitelja azila – spavaju u hodnicima in dvorani“ z dne 23. 9. 2016, „Ima li MUP plana prihvata, zbrinjavanja i integracije izbjeglica“ z dne 23. 9. 2016, „U predziđe Evrope – raus“ z dne 2. 10. 2016, „Škola je počela, zašto institucije opet kasne“ z dne 9. 9. 2016, „Prosvjed azilanata u hotelu Porin zbog ložih uvjeta“ z dne 26. 10. 2016, „Država ignorira problem 60 djece izbjeglica u Zagrebu već su mjesecima bez škole“ z dne 4. 6. 2016, „Hrvatski sustav azila je jako restriktivan, tražiteljice azila rijetko imaju priliku integrirati se u društvo“ z dne 4. 7. 2016, „Croatia: Vulnerable persons are not adequately identified and assisted during Asylum procedure“ z dne 26. 11. 2014 ter „Considerations of State parties´reports – Croatia, UN International Covenant on Civil and Political Rights, Human Rights Committee, February 2015“. Glede navedenih spletnih člankov, ki jih je predložil tožnik po svojem pooblaščencu, tožena stranka navaja, da jih je preučila in meni, da ti članki ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), zaradi katerega se prosilca ne bi smelo vrniti na Hrvaško, saj so vsebine v člankih predvsem usmerjene na načrtovana vračanja vseh po Dublinski uredbi iz Avstrije in o trenutni polni zasedenosti Azilnega doma Porin, pri čemer opisujejo Azilni dom Ježevo v Kutini kot hotel s petimi zvezdicami, ker tam kapacitete niso polno zasedene. Po mnenju tožene stranke trenutna prezasedenost enega od nastanitvenih objektov ne pomeni razpada azilnega sistema na Hrvaškem, saj je občasno do prezasedenosti nastanitvenih objektov prihajalo tudi v Sloveniji, pa to ni pomenilo razpada sistema. V zvezi z navedenimi članki, ki opisujejo, da več otrok prosilcev za mednarodno zaščito v letošnjem šolskem letu še ni bilo všolanih na Hrvaškem, pa tožena stranka meni, da pri tožniku ne gre za šoloobveznega otroka in da njegove pravice v primeru vrnitve na Hrvaško nikakor ne bodo kršene. Glede dogodkov, ki jih je opisoval pri podaji prošnje na osebnem razgovoru glede razlogov svojega odhoda iz Hrvaške in se tja sploh ne želi vrniti, ker ga tam preganja skupina oseb, ki naj bi jih njegov prijatelj ovadil policiji, zato naj bi fizično dvakrat obračunali s tožnikom, pa tožena stranka poudarja, da ker navedenih dogodkov tožnik ni prijavil hrvaški policiji, niti pristojnim organom za mednarodno zaščito, navedeno tudi ne pomeni obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, zaradi katerega se tožnika ne bi smelo vrniti na Hrvaško. Nadalje kot neverodostojno označuje izjavo tožnika ob podaji prošnje, da po prejemu negativne odločitve na Hrvaškem ni nič ukrepal v zvezi s postopkom, saj je že iz podatkov EURODAC razvidno, da je na Hrvaškem dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer dne 3. 10. 2014 ter 15. 6. 2015, kakor tudi, da je bil njegov postopek pravnomočno končan v pritožbenem postopku na Upravnem sodišču. Tožnik pa je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito tudi sam povedal, da je bil na Hrvaškem dve leti in dva meseca, od tega najprej tri mesece v zaprtem kampu in ko je zaprosil za mednarodno zaščito, je bil premeščen v odprti azilni dom, po prejemu negativne odločitve pa se je preselil k svoji partnerki in skupaj z njo od tedaj bival na zasebnem naslovu, poleg tega pa je bil v letu 2015 na Hrvaškem tudi 4 mesece v zaporu zaradi tatvine, in v svojih izjavah tedaj ni opisoval, da bi imel slabo nastanitev in oskrbo. V zvezi z navedbo glede njegovega zdravstvenega stanja, ki naj se upošteva pri odločitvi, tožena stranka navaja, da je preučila hrvaški Zakon o mednarodni začasni zaščiti. Ob upoštevanju 57. člena navedenega zakona, ki opredeljuje pravice prosilcev za mednarodno zaščito, tožena stranka meni, da njegove navedbe o posebnih potrebah tožnika v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem ne morejo vplivati na postopek določitve odgovorne države članice na način, da bi lahko izpodbijal obravnavo prošnje v drugi državi članici, oziroma ne predstavljajo posebnega merila za določitev odgovorne države članice upoštevaje določila 31. člena Uredbe Dublin III, po katerem mora država članica pred predajo prosilca odgovorni državi članici posredovati osebne podatke o prosilcu, ki so potrebni za zagotovitev takojšnje pomoči prosilcu ob predaji za zagotovitev pravic in zaščite, ki mu jih daje Uredba Dublin III in drugi pravni akti na področju azila. Odgovorna država članica pa skladno z 32. členom Uredbe Dublin III poskrbi tudi, da se posebne potrebe oseb ustrezno obravnava, vključno tudi z nujno zdravstveno oskrbo. Tožena stranka tudi kar zadeva Poročilo o raziskavi UNHCR v Republiki Hrvaški iz januarja 2015 in Poročilo ECRE iz oktobra 2014 ugotavlja, da obe omenjeni poročili ne podpirata tožnikovih navedb, ampak kažeta nasprotno, da ni podlage za očitek o sistemskih pomanjkljivostih v azilnem sistemu v Republiki Hrvaški. Iz Poročila UNHCR tudi izhaja, da so razmere na Hrvaškem dobre, da so v Nastanitvenem centru v Kutini, poleg tega, da so tam nastanjene ranljive skupine prosilcev, ustrezno poskrbeli za obiske zdravnika, prosilci imajo prost dostop do zdravniške oskrbe, v Nastanitveni center prihaja tudi lokalni ginekolog, v urgentnih primerih pa imajo prosilci dostop do lokalne bolnišnice v Kutini, po potrebi pa tudi v Zagrebu. Zagotovljena je tudi prisotnost socialnega delavca in pravna pomoč. Tožena stranka poudarja, da je Uredba Dublin III zakonodajni akt Evropske unije, ki se uporablja neposredno in temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in spoštovanje načela nevračanja. Vse te države pa se skladno s Protokolom k Amsterdamski pogodbi štejejo tudi kot varne izvorne države in jih je analogno mogoče šteti tudi kot varne tretje države. Po mnenju tožene stranke zaenkrat v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, niti pritiskov, ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, kar izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča I U 165/2015 z dne 3. 2. 2015. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Glede na navedeno še dodaja, da se bo tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Hrvaške dogovorila o sprejemu tožnika na mednarodnem mejnem prehodu obrežje, saj je za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, zato je njegovo prošnjo na podlagi 9. odstavka 49. člena v povezavi s 4. alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) zavrgla skladno s 4. alinejo 51. člena Uredbe Dublin III, po kateri lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrže, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III ugotovi, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica EU ali pristopnica k Uredbi Dublin III.

3. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Po mnenju tožnika bi morala tožena stranka glede na citirano določbo d) točke 18. člena Uredbe Dublin III obrazložiti v svoji odločbi tudi, če so podani pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 Uredbe Dublin III, česar tožena stranka ne obrazloži, češ da obstojev teh pogojev ni preverjala, četudi bi jih morala. Dalje tožnik navaja, da bi bile s predajo Republiki Hrvaški kršene njegove temeljne človekove pravice, češ da je izpovedal, da ga je na Hrvaškem iskala skupina ljudi, ki jih je njegov prijatelj kazensko ovadil in ko so ga našli, so z njim fizično obračunali, v zvezi z razmerami na Hrvaškem pa je še povedal, da je bila hrana zelo slaba, da so se socialni delavci zelo slabo obnašali do njega in da so bili policisti na Hrvaškem rasistični. Predložil je tudi članke, iz katerih izhajajo pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, toženi stranki pa očita, da se do njihove vsebine ni opredelila, temveč le pavšalno navedla, da članki ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tožnik očita pomanjkljivo obrazložitev, češ da izpodbijana odločba ne zavzame razlogov o odločilnih dejstvih, kar označuje za bistveno kršitev določb postopka. Odsotnost obrazložitve očita tudi glede navedbe, da so tožnikove navedbe neverodostojne ter neutemeljene, kar prav tako šteje za bistveno kršitev določb postopka. V zvezi z navedbo tožene stranke, da iz nobenih relevantnih poročil o stanju v Republiki Hrvaški ne izhaja obstoj sistemskih pomanjkljivosti, tožnik poudarja, da so v sistemu mednarodne zaščite na Hrvaškem pomanjkljivosti, kar da izhaja iz poročila Amnesty International za leto 2015/2016, češ da so iz njega razvidne kršitve pravic prosilcev za mednarodno zaščito, saj oblasti niso ustrezno identificirale ranljivih oseb. Iz nadaljnjih dveh člankov, ki ju povzema v opombah, po mnenju tožnika izhaja ugotovitev, da Hrvaška sama skrbi za to, da je tranzitna država in država, kjer begunci niso dobrodošli ter v nadaljevanju izpostavlja štiri poročila, iz katerih po njegovem mnenju izhaja, da so v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, zaradi česar ga ni dopustno vračati na Hrvaško. Navaja še, da so prosilci za mednarodno zaščito podvrženi kršitvam človekovih pravic, prav tako ni vedno spoštovano načelo nevračanja. Tožena stranka pa tovrstnih dejstev sploh ni ugotavljala in njena odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka. Zato tudi meni, da obstaja velika verjetnost, da bi bil tožniku ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško onemogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in neodvisne vsebinske odločitve o upravičenosti do begunskega statusa ter da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško podvržen nehumanim bivalnim razmeram in nehumanemu ravnanju. Tožena stranka pa bi z njegovo vrnitvijo v Republiko Hrvaško posredno kršila tudi načelo nevračanja. Toženi stranki očita, da ni preizkusila ali bi bil ob morebitni vrnitvi izpostavljen tveganju, da bo vrnjen v svojo izvorno državo, kar je po njegovem mnenju bistvena kršitev določb postopka. Kot materialnopravno zmotno označuje tudi stališče tožene stranke, da posebne zdravstvene potrebe prosilca ne vplivajo na odločanje o Dublinskem postopku. Tožena stranka bi navedene okoliščine glede tožnikove pravice do zdravstvene oskrbe na Hrvaškem morala preveriti, česar ni storila, zato manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka in je posledično izpodbijana odločba materialnopravno zmotna. Tožnik opozarja na določilo 26. člena Uredbe Dublin III ter poudarja, da je minilo že več kot šest tednov in da njegova predaja še ni bila izvedena, zato meni, da ne bi smel biti več pridržan in da tudi njegova predaja Republiki Hrvaški ne sme biti več izvedena.

4. Hkrati s tožbo vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe v skladu s 3. odstavkom 27. člena Uredbe Dublin III in 32. členom ZUS-1 zaradi odložitve izvršitve tožnikove predaje Republiki Hrvaški, ker tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta, kar pomeni, da bi tožnik s takojšnjo predajo Republiki Hrvaški izgubil možnost, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija oziroma druga odgovorna država članica. S tem pa bi mu bila odvzeta pravica do učinkovite pritožbe zoper to sodbo in sklep in bi zatorej tožniku z izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda. Z odložitvijo izvršitve izpodbijanega sklepa po njegovem mnenju ne bo prekomerno poseženo v javno korist, ki je prav v učinkovitem izvajanju skupne evropske azilne politike, če pa bi bil izpodbijani akt izvršen in bi tožnik kasneje s tožbo uspel, bi bilo sodno varstvo brez pomena oziroma neučinkovito. Da z vidika javne koristi odložitev predaje ni nesorazmeren ukrep, izhaja tudi iz zahteve Uredbe Dublin III, da mora biti obrazložena le odločitev, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, torej odločitev, ki je v tožnikovo škodo. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

5. Tožena stranka je na poziv sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise in vložila tudi odgovor na tožbo. V slednjem prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe poudari, da je odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško in da bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K točki 1:

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedeni sklep, s katerim je tožena stranka odločila, da prošnje tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje.

8. Med strankama ni sporno, izhaja pa tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih, da gre v konkretnem primeru za ponovni sprejem prosilca na podlagi točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III ter da je tožena stranka v predpisanem roku iz Uredbe Dublin III pristojnemu organu Republike Hrvaške poslala prošnjo za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Prav tako ni sporno, da je pristojni organ Republike Hrvaške dne 14. 10. 2016 odgovoril, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz upravnih spisov nadalje sledi, da je bil s tožnikom skladno z določili 5. člena Uredbe Dublin III opravljen osebni razgovor, na katerem je bil tožnik tudi seznanjen z odgovorom pristojnih hrvaških organov, ter da je bilo vse navedeno, vključno s tožnikovo izjavo, ki jo je dal na osebnem razgovoru, upoštevano pri odločitvi. Kar vse pomeni, da je bil postopek voden pravilno in da je bilo pravilno ter skladno z Uredbo Dublin III odločeno, da je za sprejem tožnika in za obravnavanje tožnikove prošnje pristojna Republika Hrvaška ter da posledično Republika Slovenija ni pristojna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi 1. odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, po katerem prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila za določanje odgovorne države članice iz poglavja III skladno s 1. odstavkom 7. člena Uredbe Dublin III. Razlogov oziroma okoliščin, zaradi katerih bi Slovenija v skladu z 2. odstavkom 3. člena Uredbe prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje torej ni. Po presoji sodišča je glede na navedeno tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno navedla pravno podlago sprejete odločitve glede na ključne dejanske okoliščine konkretnega primera, zato sodišče zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor absolutne bistvene kršitve pravil postopka, češ da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ta pavšalno navedena. V očitnem nasprotju s spisi pa so tudi tožbeni očitki o tem, da pri odločanju niso bila spoštovana načela Dublinske uredbe, zlasti tista o hitri določitvi odgovorne države članice in o hitri ter učinkoviti obravnavi prošenj za mednarodno zaščito. Iz razlogov izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na vodenje postopka in ki jih potrjujejo podatki spisov, namreč sledi ravno nasprotno - da je Ministrstvo postopalo v skladu z Uredbo Dublin III in tudi v predpisanih rokih.

9. Med strankama je sporno tudi vprašanje, ali je tožnikova predaja Republiki Hrvaški mogoča, saj tožnik v tožbi zatrjuje, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, tudi zaradi možnosti kršitve načela nevračanja.

10. Tožnik je na osebnem razgovoru, ki je bil ob prisotnosti njegovega pravnega zastopnika izveden dne 27. 10. 2016 na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III, izpovedal, da jena Hrvaškem živel približno eno leto in devet mesecev, najprej leto dni v azilnem domu, zatem pa na zasebnem naslovu skupaj s svojim dekletom, s katerim sta tik pred poroko in ki je državljanka Republike Hrvaške. Skupaj z njim je tudi ona zapustila Republiko Hrvaško in sedaj živi v Ljubljani. Hrvaško je zapustil in se tja nikakor noče več vrniti zaradi strahu pred kriminalno združbo, ki naj bi ga že dvakrat fizično napadla in mu odvzela tudi telefon iz maščevanja zaradi policiji podane kazenske prijave zoper njih s strani tožnikovega prijatelja, ki je zatem zapustil Hrvaško in odšel drugam, tožnik pa omenjenih fizičnih napadov ni prijavil ne policiji in tudi ne pristojnim uradnim osebam za mednarodno zaščito, ampak je odšel v Republiko Slovenijo. Na izrecno vprašanje uradne osebe, da naj pojasni, ali bi z njim v Republiki Hrvaški ravnali nečloveško ali ponižujoče v primeru njegove vrnitve na Hrvaško, je tožnik odgovoril, da se tja nikakor noče vrniti in si raje sam vzame življenje, kakor da bi se tja ponovno vrnil. Na posebno vprašanje svojega pooblaščenca, kakšna je bila oskrba in higiena v azilnem domu na Hrvaškem je tožnik odgovoril, da je bila higiena normalna, vendar je bil slab odnos uradnih oseb v azilnih institucijah do tožnika, ker ga ob srečevanju z njim niso pozdravljali, glede odnosa socialnih delavcev do tožnika, pa je navedel, da so bili arogantni, policisti pa rasistični. Na posebno vprašanje svojega pooblaščenca, ali potrebuje kakšno posebno zdravstveno obravnavo, je tožnik odgovoril, da jemlje tablete za pomiritev. O osebnem razgovoru je bil sestavljen zapisnik, ki je bil tožniku prebran v arabskem jeziku, ki ga razume, tožnik pa nanj ni imel pripomb in ga je tudi podpisal, brez pripomb pa ga je podpisal tudi njegov pooblaščenec. Zapisnik o osebnem razgovoru je javna listina (prvi odstavek 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in kot taka dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa, zato sodišče v celoti sledi navedbam tožnika glede njegove individualne obravnave v Republiki Hrvaški.

11. Tožnik, ki ob upoštevanju načela deljenega dokaznega bremena v azilnih postopkih, prvenstveno oziroma primarno nosi trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil s trditvami na osebnem razgovoru dne 27. 10. 2016, ki jih je podal ob navzočnosti svojega pooblaščenca, ki je ustrezno kvalificiran svetovalec za begunce. Če bi bilo stanje v Republiki Hrvaški res tako nevzdržno, kot želi tožnik prikazati v tožbi, pa sodišče meni, da bi tožnik to omenil že v upravnem postopku na osebnem razgovoru dne 27. 10. 2016 oziroma bi vsaj na vprašanje uradne osebe „Prosim pojasnite, ali menite, da bi z vami na Hrvaškem nečloveško ali ponižujoče ravnali v primeru, da bi obravnavali vašo prošnjo za mednarodno zaščito“ ali na vprašanje „Bi radi še kaj dodali, kar vas nismo vprašali, pa menite, da bi bilo pomembno za postopek“ odgovoril z navajanjem razlogov, ki bi kazali na v tožbi zatrjevane sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški oziroma na domnevno nevzdržno stanje za prosilce za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, vendar tega ni storil. Po povedanem se v tožbi zatrjevane kršitve in tisti dokazi, ki se nanašajo na različna poročila, izkažejo za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1. Po tej določbi sicer tožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora prepričljivo obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku pred izdajo upravnega akta, nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla navesti ali predložiti v postopku izdaje upravnega akta. Vendar pa tega tožnik v tožbi niti ne navaja niti ne obrazloži, zakaj ni predhodno med upravnim postopkom uveljavljal omenjenih trditev, ki zadevajo zatrjevano nevzdržno stanje v Republiki Hrvaški in kršitve človekovih pravic.

12. Glede morebitnih prihodnjih ravnanj v Republiki Hrvaški, ki bi v tožnikovem primeru lahko predstavljala resnično nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, pa je potrebno upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, tudi glede spoštovanja načela nevračanja in da se zato vse te države štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države. V skladu z določili Ženevske konvencije o statusu beguncev v zvezi z 8. členom Ustave RS se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje (non refoulement). V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v Uredbi Dublin III, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav. Pri tem gre sicer za izpodbojno domnevo, vendar je tožniku v konkretnem primeru tudi po presoji sodišča ni uspelo izpodbiti. Enako stališče je izrazilo tudi Vrhovno sodišče je v zadevi s podobnim pravnim in dejanskim stanjem glede poteka dublinskega postopka št. I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016 (v točki 7. in 8. obrazložitve), medtem ko je v podobni zadevi št. I Up 94/2016 z dne 20. 4. 2016 v 9. točki obrazložitve zapisalo, da so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, pri čemer pa sodišču ni znano nobeno aktualno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu ugotovljenega obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zato je pravilno stališče tožene stranke, da zaenkrat v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, niti pritiskov, ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, pri čemer se tožena stranka sklicuje tudi na stališča upravnega sodišča v sodbi št. I U 165/2015 z dne 3. 2. 2015. 13. Sodišče je po povedanem presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in utemeljen na podlagi relevantnih določil Uredbe Dublin III, na katerih svojo odločitev v izpodbijanem sklepu utemeljuje tožena stranka, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2: Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

14. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 je tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo, saj vložena tožba praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, zoper katerega je uperjena, razen v izjemnih primerih, kolikor zakon ne določa drugače. Sodišče na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 odloži na zahtevo tožnika izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

15. Iz citiranih določil 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1 med drugim izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi določil tudi obstoj dopustne tožbe. Ta procesna predpostavka v konkretnem primeru ni podana, ker je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe z izrekom pod točko 1 že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno, kar pomeni, da glede na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa z drugimi besedami pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.