Jedro

Tožnik je upravičeno zahteval sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino, saj je bila taka najemnina določena tudi v pogodbi med prejšnjima pogodbenima strankama.

Odločilno sporno vprašanje v tej pravdi je bilo, ali je tožnik rok za zahtevo po sklenitvi najemne pogodbe zamudil iz opravičljivega vzroka. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, ki je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno, in sicer zaradi tožnikove nesposobnosti razumeti pomen pravočasnosti zahteve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 21. 2. 2013 in razsodilo, da je toženka kot najemodajalka dolžna s tožnikom kot najemnikom v roku 15 dni od izdaje sodbe skleniti najemno pogodbo za stanovanje, sicer bo to najemno pogodbo nadomestila sodba sodišča. V II. točki pa je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za izpraznitev stanovanja, izročitev ključev stanovanja in povrnitev pravdnih stroškov. Toženki je sodišče naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini 1010 EUR.

2. Toženka se zoper sodbo in sklep o dovolitvi spremembe tožbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter sodišču predlaga, da ji ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da zahtevek po tožbi v celoti skupaj s stroškovno posledico zavrne in ugodi zahtevku po nasprotni tožbi, podredno pa, da izpodbijano odločitev razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Zahteva še povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritožba očita, da je izvedenka svoje mnenje podala na podlagi medicinske dokumentacije, ki je zastarela in datira bistveno pred relevantnim obdobjem, tožnika pa tudi ni neposredno pregledala. Navaja, da ni relevantno ugotavljanje kognitivnih in intelektualnih sposobnosti tožnika na dan glavne obravnave, temveč je relevantno obdobje v letu 2006. Opozarja, da tožnik ni bil pregledan kar 23 let in ker njegovo zdravstveno stanje po toliko letih ne more ostati nespremenjeno, trdi, da je izvedensko mnenje nepopolno. Pritožnica meni, da bi sodišče bi moralo slediti njenemu predlogu in zagotoviti pregled tožnika oziroma angažirati novega izvedenca. Ker sodišče ni tako ravnalo, pritožnica očita, da je dejansko stanje ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Pritožba navaja še, da je sodišče napačno navedlo, da je tožnik nepismen, in sicer zgolj iz razloga, ker je na toženko posredoval dopis, ki ga ni podpisal. Dejstvo, da je poiskal pomoč, po njenem kaže, da je razumel pomen dolžnega ravnanja. Nadalje meni, da bi morala biti najemnina kvečjemu tržna, saj gre za sklenitev nove najemne pogodbe in ne za nadaljevanje stare. S smrtjo najemnika imajo določene osebe v 90 dnevnem roku pravico zahtevati sklenitev nove najemne pogodbe, zato sodišče tudi ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe, navaja pritožba, ki nazadnje izpodbija tudi odločitev o stroških, češ da sodišče tožniku na zadnjem naroku ne bi smelo dodeliti dodatnega roka za vložitev stroškovnika, saj je treba vse stroške priglasiti do zaključka glavne obravnave.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Ni sporno, da sta Občina ... in najemnica A. A. 8. 6. 1992 sklenili najemno pogodbo za sporno stanovanje za nedoločen čas, po končanem denacionalizacijskem postopku pa nova pogodba z najemnico ni bila sklenjena in so tako v veljavi ostala določila najemne pogodbe, sklenjene pred denacionalizacijo. V roku 90 dni po njeni smrti (28. 8. 2006) soprog pokojnice ni podal zahteve za sklenitev nove najemne pogodbe, zato ga je lastnica (toženka) 24. 1. 2007 (torej po izteku 90 dnevnega roka) z dopisom pozvala, naj sporno stanovanje izprazni. Šele po prejemu te zahteve je z dopisoma, ki mu jih je pomagala napisati socialna delavka (29. 1. 2007 in 31. 1. 2007), podal zahtevo za sklenitev nove pogodbe.

7. Pritožbeno stališče, da bi moral biti tožbeni zahtevek postavljen kvečjemu za sklenitev najemne pogodbe za tržno najemnino in da zato sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe, ni utemeljeno. V skladu s 1. odst. 109. čl. SZ-1 imajo določene osebe (med katerimi je tudi zakonec najemnika) po smrti najemnika stanovanja pravico od lastnika zahtevati sklenitev nove najemne pogodbe pod istimi pogoji. Tožnik je torej upravičeno zahteval sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino, saj je bila taka najemnina določena tudi v pogodbi med prejšnjima pogodbenima strankama. Dopustitev spremembe tožbe je bila smotrna za dokončno ureditev razmerja, pritožbeno nasprotovanje temu pa ni utemeljeno.

8. Odločilno sporno vprašanje v tej pravdi je bilo, ali je tožnik rok za zahtevo po sklenitvi najemne pogodbe zamudil iz opravičljivega vzroka. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, ki je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno, in sicer zaradi tožnikove nesposobnosti razumeti pomen pravočasnosti zahteve.

9. To presojo je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno oprlo na mnenje izvedenke psihiatrične stroke. Ta tožnika res ni pregledala in je o njegovih sposobnostih sklepala na podlagi 23 let stare medicinske dokumentacije, vendar pa to glede na okoliščine primera na zanesljivost in prepričljivost njenega mnenja ni vplivalo. Kot je iz izčrpno ugotovilo in povzelo že prvostopenjsko sodišče, je izvedenka pojasnila, da je bil tožnik v preteklosti štirikrat zdravljen v psihiatrični kliniki, leta 1983 pa invalidsko upokojen zaradi ugotovljene duševne manj razvitosti (debilnost srednje stopnje). Pri tožniku je šlo za kombinacijo šibke intelektualne opremljenosti in slabe psihosocialne prilagojenosti. Oboje se s časom lahko spreminja in se lahko (sicer skromno) po treningu in rehabilitaciji izboljša, vendar tožnik v letih od psihiatrične ocene ni bil vključen v nobene programe rehabilitacije, zato se ne pričakuje, da bi bilo njegovo stanje kaj bistveno drugačno. Tudi če bi tožnik bil vključen v spodbudne strokovne programe, se njegove mentalne zmožnosti ne bi povečale, morda bi le dosegel stanje boljše psihosocialne vključenosti, vendar bi tudi v takem primeru potreboval zaščito in pomoč. Nikakor pa ob postavljeni diagnozi ni bilo mogoče pričakovati klinično pomembnega izboljšanja psihosocialnega funkcioniranja tožnika. Kot je v svojem mnenju še zapisala izvedenka, osebni pregled tožnika ni bil niti smiseln, saj bi morala v vsakem primeru slediti medicinski dokumentaciji, ki predstavlja še najbolj objektiviziran podatek.

10. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sodeloval, se je pa sodišče tudi posredno, z zaslišanjem prič prepričalo, da njegovo obnašanje in ravnanje še v času sojenja ostaja takšno, kot nakazuje strokovna prognoza: je nezaupljiv in slabo sodelujoč tudi z ljudmi, ki skrbijo za njegove koristi. Sodišče prve stopnje je izčrpno povzelo posledice postavljene diagnoze in tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo strokovnemu mnenju, da je konkretna diagnoza v veliki meri stabilna lastnost, zato pri tožniku ni mogoče pričakovati znatnega izboljšanja. Kljub časovno oddaljeni diagnozi je po mnenju strokovnjaka le malo verjetno, da bi se zdravstveno stanje tožnika lahko (bistveno) izboljšalo, zatorej je medicinska dokumentacija izpred 23 let še vedno relevantna in glede na okoliščine tudi zadostna, ustrezna.

11. Pritožnica v tem kontekstu sicer sama ustrezno navaja, da ni relevantno ugotavljanje tožnikovih kognitivnih in intelektualnih sposobnosti na dan glavne obravnave, temveč je zgolj v kritičnem obdobju (ko je zamudil rok), a si s tem ne pomaga, prav nasprotno. Četudi bi izvedenka tožnika neposredno pregledala, bi to odražalo le njegovo trenutno zdravstveno stanje in ne stanja v relevantnem obdobju, zato bi izvedenka pri oceni tožnikovega dojemanja v letu 2006 še vedno morala izhajati iz teoretičnih dognanj svoje stroke in dostopne zdravstvene dokumentacije, kot je to tudi storila. Izvedenka je obrazložila svojo oceno stanja tožnika prav v relevantnem obdobju, torej letu 2006. Objektiviziranih strokovnih podatkov o psihičnem statusu tožnika iz tistega obdobja sicer ni, je pa izvedenka prepričljivo pojasnila, da ocenjuje, da je smrt osebe, ki je zanj skrbela, tedaj nanj vplivala dodatno močno stresno in da je bil v obdobju žalovanja gotovo slabo znajden. Pritožbeno sklepanje, da na njegovo dobro razumevanje kaže dejstvo, da je po tožničinem dopisu poiskal pomoč, teh strokovnih ocen, na katere se je oprlo sodišče, ne more omajati.

12. Ali je tožnik pismen ali ne, sploh ni pravno pomembno dejstvo, je le indic, ki dodatno podpira izvedenkino oceno o tem, da se tožnik predvsem zaradi svojih zdravstvenih omejitev po ženini smrti ni mogel ustrezno znajti. Pritožbeni očitek, da je sodišče napačno povzelo in sklepalo na podlagi listin v spisu na tožnikovo nepismenost, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje res navaja (29. tč. obrazložitve), da iz nepodpisanega dopisa izhaja, da je tožnik nepismen, o tem pa je sklepalo tudi na podlagi izpovedbe priče C. C. Tudi izvedenka je navedla, da glede na podatke iz psihiatričnega konteksta izhaja, da je bil tožnik nepismen, vsaj funkcionalno nepismen. A tudi če bi bila dokazna ocena o tožnikovi nepismenosti napačna, to ne bi moglo vplivati na presojo sodišča v tem sporu, ker, kot rečeno, ne gre za odločilno dejstvo. Zato tudi očitana kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tim. protispisnost, že pojmovno ne more biti podana.

13. Končno je neutemeljena pritožba tudi zoper stroškovno odločitev. Rok za priglasitev stroškov, ki ga določa 3. odst. 163. čl. ZPP, je sicer nepodaljšljiv. A če se je tožnik zanesel na ravnanje sodnika (ki je bilo sicer napačno), ne sme trpeti škodljivih posledic. Sodišče prve stopnje je ravnalo dosledno, ko je naknadno predložen specificiran stroškovnik upoštevalo, izjema pa je dodatno opravičljiva še s specifičnostjo zastopanja v tem primeru; odvetnica je bila tožniku postavljena za skrbnico za posebni primer, stroške je sicer pravočasno zahtevala, rok za vložitev specificiranega stroškovnika pa ji je bil dan, ker je tožnika del pravde zastopala v okviru brezplačne pravne pomoči. 14. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani odločbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. in 2. tč. 365. čl. ZPP), v posledici zavrnitve pritožbe toženke pa mora ta sama kriti stroške, ki so ji pri tem nastali (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1.odst. 154. čl. ZPP).