Jedro

S stališčem, da storilec prekrška odgovornosti za pravočasno registracijo motornega vozila ne more prenesti na drugo osebo (zaposlenega), je sodišče dovolj določno pojasnilo, zakaj je dokazni predlog za zaslišanje storilca in pri njem zaposlenega voznika nerelevanten in ga sodišče ni bilo dolžno izvesti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Storilec prekrška samostojni podjetnik P. s.p., je bil z odločbo Postaje prometne policije Koper, št. 555006792450-2 z dne 19. 4. 2013 spoznan za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 26. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV). Izrečena mu je bila globa v višini 1.000,00 EUR. Prekrškovni organ je odločil, da je storilec prekrška dolžan plačati sodno takso. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo ZSV 530119/2013 z dne 4. 12. 2014 zahtevo storilčevega zagovornika za sodno varstvo zavrnilo ter storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obrazložitvi zahteve navaja, da je storilčev zagovornik v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal ekskulpacijski razlog iz 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 in sicer, da je do kršitve prišlo, ker voznik tovornega vozila, v zvezi z registracijo vozila, ni ravnal v skladu s Pravilnikom o izvajanju notranje kontrole, ki ga sprejel samostojni podjetnik. Vložnik zahteve za sodno varstvo je predlagal izvedbo številnih dokazov, in sicer vpogled v listine, zaslišanje priče voznika D. E. ter zaslišanje samostojnega podjetnika. V zahtevi za sodno varstvo je trdil, da ni opustil dolžnega nadzorstva in je pravočasno izvedel vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, medtem ko je voznik D. E. v celoti opustil svojo dolžnost obveščanja delodajalca. Sodišče predlaganih dokazov za zaslišanje storilca prekrška in pri njem zaposlenega voznika ni izvedlo, v razlogih sodbe pa se do njiju sploh ni opredelilo oziroma ni navedlo razlogov za njuno zavrnitev. Iz obrazložitve sodbe torej ne izhaja, kakšno je stališče sodišča do predlaganih dokazov, zaradi česar sodišče ni zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodbe, ki je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena samostojnemu podjetniku ter njegovim zagovornikom. Slednji so v izjavi, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 7. 4. 2015, pritrdili stališču vrhovnega državnega tožilca, da sodišče prve stopnje ni zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodbe, ker se ni opredelilo do dokaznih predlogov storilca.

B-1.

4. Samostojni podjetnik posameznik je bil spoznan za odgovornega prekrška po desetem odstavku 26. člena ZMV, ker je imel v javnem cestnem prometu tovorno vozilo, v zvezi s katerim je opustil dolžno nadzorstvo in dopustil, da je voznik D. E. za njegove potrebe v cestnem prometu vozil tovorno vozilo, za katerega je bilo pri kontroli dokumentov in pogojev za udeležbo vozila v cestnem prometu ugotovljeno, da je tovornemu vozilu potekla veljavnost prometnega dovoljenja dne 23. 2. 2013. 5. Storilčevi zagovorniki so v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 8. 4. 2013 med drugim trdili, da je razlog, da tovornemu vozilu ni bila podaljšana veljavnost prometnega dovoljenja, ravnanje voznika D. E., ki je po šestem odstavku 3. člena Pravilnika o izvajanju notranje kontrole, ki ga je sprejel delodajalec in s katerim je bil delavec seznanjen, spregledal, da mora delodajalca opozoriti na veljavnost prometnega dovoljenja. Samostojni podjetnik se je zaradi tega zanesel, da ga bo delavec opozoril na potek veljavnosti prometnega dovoljenja, voznik D. E. pa je tudi prevzel odgovornost za storjeni prekršek in plačal izrečeno globo. Izjavi o prekršku je med drugim priložil Pravilnik o izvajanju notranje kontrole in izjavo voznika D. E. ter predlagal zaslišanje storilca prekrška in priče D. E. 6. V zahtevi za sodno varstvo so storilčevi zagovorniki uveljavljali, podobno kot že v izjavi o prekršku, ekskulpacijski razlog iz 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 in sicer, da je do storilcu očitanega prekrška prišlo zaradi protipravnega ravnanja voznika tovornega vozila D. E., ki je kršil šesti odstavek 3. člena Pravilnika o izvajanju notranje kontrole, ki ga je sprejel delodajalec, v skladu s katerim je delavec dolžan 14 dni pred potekom veljavnosti dokumentacije za vozilo na to opozoriti samostojnega podjetnika oziroma odgovorno osebo. S tem Pravilnikom je bil delavec seznanjen, zato storilec prekrška ni opustil dolžnega nadzorstva in je pravočasno izvedel vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Poudarili so še, da se je storilec prekrška s sprejetjem Pravilnika o izvajanju notranje kontrole in natančno seznanitvijo zaposlenih z njegovimi določbami, utemeljeno zanesel, da ga bo delavec D. E. pravočasno opozoril na potek veljavnosti prometnega dovoljenja, vendar se to ni zgodilo. Vložniki zahteve za sodno varstvo so kot dokaz med drugim predlagali zaslišanje storilca prekrška ter priče D. E. 7. Okrajno sodišče v Celju je z izpodbijano pravnomočno sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo storilčevega zagovornika, v razlogih sodbe pa se ni izrecno opredelilo do dokaznih predlogov za zaslišanje storilca prekrška in priče D. E., katerih izvedbo je v zahtevi za sodno varstvo predlagal storilčev zagovornik.

B-2.

8. Določbe 14. in 14.a člen ZP-1 urejajo pridružitveno (akcesorno) odgovornost pravnih oseb, samostojnih podjetnikov posameznikov in posameznikov, ki samostojno opravljajo dejavnost za prekrške, ki jih pri opravljanju njihove dejavnosti storijo druge osebe. Samostojni podjetnik posameznik je za prekršek, ki ga storilec stori pri opravljanju njegove dejavnosti odgovoren pod pogoji, ki veljajo za odgovornost pravne osebe. Samostojni podjetnik je tako odgovoren za prekršek, ki ga pri opravljanju njegove dejavnosti storilec stori v njegovem imenu ali za njegov račun, ali v njegovo korist, ali z njegovimi sredstvi. Samostojni podjetnik pa ni odgovoren za prekršek, če uspe izkazati enega od razbremenilnih (ekskulpacijskih) razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, to je: 1) da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja samostojnemu podjetniku, ali 2) z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitve za samostojnega podjetnika, ali s kršenjem navodil ali pravil samostojnega podjetnika, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedel vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Vrhovno sodišče je glede uveljavljanja ekskulpacijskih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1 že zavzelo stališče,(1) da: a) se mora sodišče v obrazložitvi sodbe opredeliti do relevantnih navedb, s katerimi vlagatelj uveljavlja obstoj ekskulpacijskega razloga, b) mora sodišče vlagatelju omogočiti dokaze v zvezi z dokazovanjem obstoja ekskulpacijskega razloga, pri ugotavljanju dejanskega stanja pa mora upoštevati tudi načelo materialne resnice, in c) vlagatelju ni treba prepričati sodišča, da je podan zatrjevan ekskulpacijski razlog, temveč zadostuje, da s predloženimi dokazi izkaže določeno stopnjo verjetnosti obstoja tega razloga.

9. Zakon ne predpisuje vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo. Vrhovno sodišče je glede obsega presoje in obrazložitve sodbe, izdane v postopku odločanje o zahtevi za sodno varstvo, v sodbi IV Ips 30/2007 z dne 20. 9. 2007 že presodilo, da je sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena tega zakona dolžno oceniti relevantne navedbe zahteve. Če tega ne stori je podana (relativno) bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1. V tej sodbi (in tudi v sodbah IV Ips 106/2008 z dne 16. 1. 2009 in IV Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2009) je Vrhovno sodišče razlikovalo med položajem, ko sodišče v sodbi o zahtevi za sodno varstvo ne presodi vseh navedb zahteve, in položajem, ko „sodba nima razlogov“, ki ga kot absolutno bistveno kršitev določb postopka določa 8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1. Po teh stališčih se v okviru 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 presoja le tiste očitke zahteve za sodno varstvo, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o katerih nista zavzela stališča prekrškovni organ in sodišče. 10. Pritrditi je potrebno zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe izrecno ni navedlo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem storilca prekrška ter pri njem zaposlenega voznika D. E. Iz razlogov izpodbijane sodbe (7. točka na 4. strani) pa izhaja, da je prekrškovni organ storilcu prekrška izrekel globo za prekršek po desetem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 26. člena ZMV, ki določa, da morajo biti vozila za udeležbo v cestnem prometu registrirana in morajo imeti veljavno prometno dovoljenje. Sodišče je v razlogih sodbe ugotovilo, da je bilo vozilo v prometu po poteku veljavnosti prometnega dovoljenja, da je bilo dano v promet zaradi opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika ter da je bilo vozilo v lasti storilca prekrška. Sodišče se je v razlogih sodbe opredelilo tudi do Pravilnika o izvajanju notranje kontrole, ki ga je sprejel storilec prekrška, ki določa, da mora voznik 14 dni pred potekom veljavnosti dokumentacije za vozilo na to opozoriti samostojnega podjetnika oziroma odgovorno osebo ter ugotovilo, da je bil voznik D. E. s Pravilnikom seznanjen. Po presoji sodišča, navedeni v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe, se samostojni podjetnik s sprejemom takšnega Pravilnika ne more razbremeniti odgovornosti za očitani prekršek, saj je on kot lastnik motornega vozila tisti, ki je dolžan urediti podaljšanje dokumentacije za vozilo, skleniti pogodbo o obveznem zavarovanju in poravnati finančne obveznosti, ki nastanejo s podaljšanjem registracije vozila. Sodišče je v razlogih sodbe navedlo še, da bi storilec prekrška moral sam imeti pregled nad tem, kdaj za posamezno vozilo, ki je v njegovi lasti in s katerim opravlja registrirano dejavnost, poteče veljavnost registracije in drugih listin.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v izpodbijani pravnomočni sodbi ni podana v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker je iz razlogov sodbe mogoče dovolj določno razbrati, zakaj sodišče ni izvedlo predlaganih dokaznih predlogov za zaslišanje storilca prekrška in priče voznika D. E., s katerima je vložnik zahteve za sodno varstvo želel izkazati ekskulpacijski razlog po 2. alineji tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe utemeljeno presodilo, da je dolžnost lastnika, da poskrbi za pravočasno registracijo motornega vozila in te dolžnosti ni mogoče prenesti na drugo osebo, čeprav je ta zaposlena pri njem. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče s sprejetjem stališča, da storilec prekrška odgovornosti za pravočasno registracijo motornega vozila ne more prenesti na drugo osebo, dovolj določno pojasnilo, zakaj je dokazni predlog za zaslišanje storilca in pri njem zaposlenega voznika nerelevanten in ga sodišče ni bilo dolžno izvesti.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v izpodbijani pravnomočni sodbi ni podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, sodišče pa se je v razlogih sodbe opredelilo do vseh navedb zahteve za sodno varstvo, ki jih je štelo za pravno relevantne, zato je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.

(1) Primerjaj sodbe IV Ips 25/2014 z dne 15. 4. 2014, IV Ips 43/2014 z dne 24. 7. 2014, IV Ips 73/2014 z dne 21. 10. 2014, IV Ips 95/2015 z dne 20. 1. 2015 in IV Ips 97/2014 z dne 20. 1. 2015.