12. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Cp 5/2003 z dne 1. 4. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom št. III I 00/13787 z dne 20. 11. 2002 zavrnilo predlog ustavnega pritožnika in ostalih upnikov, da jim sodišče na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru št. In 2000/00058 z dne 15. 12. 2000 dovoli vstop v izvršilni postopek namesto dosedanje upnice.

Odločitev temelji na stališču, da upniki niso predložili listine, na podlagi katere bi sodišče lahko ugotovilo, da je terjatev dosedanje upnice prešla nanje, kot to določa prvi odstavek 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. - ZIZ). Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo ustavnega pritožnika kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je odločitev pritožbenega sodišča napačna. Odločitev temelji na stališču, da ni izkazal pripadajočega dela terjatve. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR) oziroma 396. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 - v nadaljevanju OZ), po katerem bi vsakemu od upnikov pripadal enak del terjatve. Zato naj bi bila odločitev sodišča arbitrarna in naj bi pritožniku kršila pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

B.

Pritožnik v ustavni pritožbi, zlasti ko se sklicuje na 412. člen ZOR oziroma na 396. člen OZ, uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, vendar kršitve te pravice z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže. Navedba, da je zatrjevana kršitev pravice izkazana že s tem, da je bil (domnevno) v pritožnikovo škodo napačno uporabljen zakon, za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

V okviru 22. člena Ustave Ustavno sodišče lahko preizkuša, ali ni morda odločitev sodišča tako očitno napačna ali brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo lahko označili za arbitrarno oziroma za samovoljno, vendar za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Odločitev sodišča je ustrezno in razumljivo obrazložena in temelji na metodah razlage, ki jih priznava pravna stroka.

Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je ustavno procesno jamstvo, za utemeljevanje katere pa ne zadošča navedba pritožnika, da je izpodbijani sklep po vsebini napačen.

Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger