Jedro

Za veljavnost ustne oporoke potrebne izredne razmere so v tem, da v trenutku, ko se je oporočiteljica odločila za izjavo poslednje volje, zaradi bolezni in nepokretnosti ni mogla pisati in se podpisati ter tako napraviti pisne oporoke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

V zapuščinskem postopku po pokojni A. U. (11.5.1905 do 30.3.1997) je bila tožnica kot oporočna dedinja napotena na pravdo zaradi ugotovitve, da je veljavna ustna oporoka A. U. z dne 28.3.1997, podana pred dvema pričama v bolnišnici (na Onkološkem inštitutu).

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je ustna oporoka A. U. z dne 8.3.1997 pravno veljavna.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da je za vse oblike pisnih oporok določena stroga obličnost, ustna oporoka pa je izjema in jo je zato treba ozko razlagati. Oporočitelj lahko razpolaga z ustno oporoko samo izjemoma, ko nastopijo izredne razmere. Teorija in sodna praksa sta enotni, da so izredne razmere objektivne in subjektivne. Kot take teorija navaja naglo, nepričakovano poslabšanje bolezni, nenadno težko bolezen, stanje pred samomorom, nesrečo v gorah. Tudi praksa stoji na stališču, da morajo biti okoliščine take, da zapustniku onemogočajo sestavo pisne oporoke. V nekdanji SFRJ sta zlasti Vrhovni sodišči Hrvaške in BiH oblikovali prakso, da zgolj bolezen in nepokretnost sama po sebi ne predstavljata izrednih razmer, če je zapustnik sicer imel možnost napraviti pisno oporoko. V predmetni zadevi niso obstajale ne objektivne ne subjektivne izredne razmere. Na dan 28.3.1997, ko je zapustnica A. U. izjavila ustno oporoko, je bil običajen delovni dan in bi lahko zapustnica poklicala notarja ali odvetnika, ki bi sestavila pisno oporoko. Iz dokaznega postopka izhaja, da zapustnica tega ni zahtevala. Če zapustnica ni bila sposobna pisati, kot je preuranjeno ugotovilo sodišče, bi ji pisno oporoko lahko napisala N. Š., ki je k njej prihajala vsak dan ali pa medicinsko osebje. Zaključek prvega in drugega sodišča, da zapustnica ni mogla pisati, je protispisen in preuranjen. Sodišče je verjelo izjavi priče N. Š. na obravnavi dne 18.3.2004. Ista priča je v zadevi N 142/97 z dne 21.5.1997 izjavila, da je zapustnica po njenem vedenju lahko pisala. Sodišče ni obrazložilo, iz kakšnih razlogov ga je izjava iste priče sedem let po dogodku bolj prepričala kot izjava iste priče neposredno po dogodku. Priča Š. je zapustničine sposobnosti gotovo bolje poznala kot medicinska sestra S. Sodišče je še spregledalo, da ima tudi priča N. Š. medicinsko znanje, saj je bila do upokojitve zobna asistentka. Subjektivne izredne okoliščine v konkretnem primeru niso obstajale. Zapustnica je bila res stara in bolehna, vendar to njeno stanje ni nastopilo nenadoma in nepričakovano, kar je predpogoj izrednosti. Zadnjih 20 let pred smrtjo je bolehala za rakom. Ob sprejemu v bolnico je bila res oslabela, vendar je bila taka že mnogo prej, saj je prejemala infuzije za rehidracijo. Vse navedeno pokaže, da se zapustničino telesno stanje 28.3.1997 ni v ničemer razlikovalo od stanja prej in torej subjektivne izredne razmere niso obstajale.

V odgovoru na revizijo tožnica navaja, da je revizija neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Toženka v reviziji ne pojasni opredeljeno, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja. Navaja le protispisnost in preuranjenost zaključka obeh sodišč, da zapustnica ni mogla pisati in neobrazložitev večje prepričljivosti izpovedi priče v tem postopku v primerjavi z izpovedjo iste priče v zadevi opr. št. N 142/97 pred sedmimi leti. Domnevati je mogoče le, da revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za tako kršitev je bistveno, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da imata sodbi nižjih sodišč ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih in da se ju da preizkusiti, pri čemer ni nikakršnih nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodb o vsebini posameznih listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Glede nobenega posameznega dokaza ni nikakršnega notranjega nasprotja. Morebitne razlike med posameznimi dokazi pa ne predstavljajo zatrjevanje procesne kršitve, saj so ugotovljena dejstva rezultat ocene dokazov, ki so praviloma med seboj vsaj deloma različni. Ne gre skratka za nikakršno "protispisnost" oziroma neobrazloženost in torej zatrjevane kršitve postopka niso podane. Dejansko gre za nasprotovanje konkretnim dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč, to pa je uveljavljenje nedovoljenega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ustna oporoka je po 72. členu Zakona o dedovanju (ZD, Uradni list RS, št. 15/76 do 73/2004) oporočiteljeva izjava poslednje volje v ustni obliki pred dvema pričama in je veljavna tedaj, če oporočitelj zaradi izrednih razmer ne more napraviti pisne oporoke. V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da je bila ustna oporoka A. U. z dne 28.3.1997 narejena formalno pravilno in da je med strankama spor samo glede izrednih razmer zaradi katerih oporočiteljica ni mogla napraviti pisne oporoke. Glede na dejstva, ki sta jih ugotovili nižji sodišči, in na katera je revizijsko sodišče vezano, revizijsko sodišče ugotavlja, da so razlogi drugostopenjske sodbe pravilni in popolni ter se jim v celoti pridružuje. Ugotovljeno je, da je bila takrat 91-letna oporočiteljica že dalj časa onkološki bolnik, hospitalizirana dne 27.3.1997. V bolnišnico je bila sprejeta kot močno oslabela, telesno nezmožna za kakršnokoli telesno opravilo. Bila je nepokretna, ni se mogla sama prehranjevati in pisati, počutila se je slabše kot ponavadi. Po tožničinem pristanku, da bo skrbela za njen grob, se je odločila podati izjavo svoje volje, ki jo je podala pred svojo negovalko in medicinsko sestro ter izjavila, da svoje stanovanje zapušča tožnici. Vse drugačne revizijske trditve dejanske narave o sposobnosti pisanja, o poznavanju oporočiteljičinih telesnih sposobnosti, o medicinskem znanju in o težavnosti zdravstvenega stanja pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja in so zato neupoštevne. Ugotovljena dejstva pa tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo presojo, da je šlo za izredne razmere, zaradi katerih oporočiteljica ni mogla napraviti pisne oporoke. Pravilni so razlogi obeh sodb in tudi revizije, da teorija in sodna praksa priznavata kot izredne razmere ter tako objektivne kot subjektivne okoliščine. V obravnavanem primeru gre za subjektivne okoliščine na strani oporočiteljice. Pri njej so obstajale izredne razmere, saj zaradi bolezni in nepokretnosti ni mogla pisati in se podpisati in tako ne napraviti pisne oporoke. V takih okoliščinah je brezpredmetno zatrjevanje revizije, da bi oporočiteljica lahko poklicala notarja, odvetnika ali negovalko N. Š., da bi sestavili pisno oporoko. Zmotno je tudi zatrjevanje revizije, da oporočiteljičino stanje ni nastopilo nenadoma in nepričakovano in da bi lahko že prej napravila pisno oporoko. Ugotovljeno je namreč, da se je oporočiteljica počutila slabše kot običajno, pri čemer je sicer živela sama ob pomoči negovalke, v bolnišnico pa so jo sprejeli kot močno oslabelo. V danih okoliščinah poslabšanja bolezni in nezmožnosti za kakršnokoli telesno opravilo je pravilna presoja o obstoju izrednih razmer, pri čemer so te odločilne za trenutek, ko se je oporočiteljica odločila za izjavo (ustne) oporoke (primerjaj sklep opr. št. II Ips 701/95 in II Ips 702/95). Ni namreč dvoma, da bi oporočiteljica že predhodno v svojem življenju lahko kadarkoli napravila pisno oporoko, vendar je smisel možnosti ustne oporoke ravno v tem, da jo oporočitelj izjavi potem, ko se odloči za izjavo oporoke, a je zaradi izrednih razmer ne more napraviti v pisni obliki. Za oporočiteljico A. U. pa je ugotovljeno, da se je po prejemu zagotovila glede skrbi za grob v bolnici odločila izjaviti svojo poslednjo voljo.

Toženka v reviziji nasprotuje odločitvi nižjih sodišč tudi z navajanjem konkretnih sodnih odločb, ki pa ji niso v korist. Sodna praksa je sicer enotna, da je treba izredne razmere subjektivne narave presojati v vsakem primeru posebej. V obravnavanem primeru je odločitev v skladu s sodno prakso slovenskih sodišč (primerjaj poročilo VSS, št. 2/81, stran 15 in poročilo VSS, št. 3/56, stran 1, sklep VS RS II Ips 701/95 in sklep VS RS, št. 123/97). Tudi v reviziji navedene odločbe vrhovnih sodišč Hrvatske in BiH ne nasprotujejo stališču nižjih sodišč v tej zadevi ob predpostavki, da oporočitelj zaradi fizične nezmožnosti ni mogel napraviti pisne oporoke. Revizijsko sodišče skratka zaključuje, da je v obravnavanem primeru v skladu z 72. členom ZD materialnopravno pravilna odločitev sodišč, da je veljavna ustna oporoka A.U., ki zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bila zmožna napraviti pisne oporoke.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zaključuje, da nista podana uveljavljena revizijska razloga, zaradi česar je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Tožnica je vložila odgovor na tožbo in predlagala povrnitev revizijskih stroškov. Glede na vsebino revizije in glede na vsebino odgovora na revizijo revizijsko sodišče ocenjuje, da stroškov odgovora na revizijo v tem primeru ni mogoče šteti kot potrebnih za pravdo (155. člen ZPP). Zato je odločilo, da tožnica te stroške krije sama.