Jedro

Deplasirane so pritožbene trditve, da v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem ni dopustno odrediti pripora po drugem odstavku 307. člena (v zvezi s 429. členom) ZKP, saj to preprosto ne drži. Prav tako ne drži, da je pripor v skrajšanem postopku mogoče odrediti le za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Tudi sicer pa je kaznivo dejanje po 220. členu KZ-1, ki se očita obdolžencu, kaznivo dejanje, katerega storilec se preganja prav po uradni dolžnosti (ne na zasebno tožbo). Čeprav je dejanje iz prvega odstavka tega člena t. i. predlagalni delikt (tretji odstavek 220. člena KZ-1), še to ne pomeni, da pregona kot upravičeni tožilec ne vrši državni tožilec, in to po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Celju zoper obdolženega A. A. na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredilo pripor za zagotovitev njegove navzočnosti na glavni obravnavi.

2.Zoper sklep se je pritožil zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Višjemu sodišču je predlagal, da pripor odpravi oziroma da odredi blažji ukrep "prisilni privod" (kar je sicer v domeni sodišča prve stopnje).

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo vse potrebne in razumne razloge za odreditev t. i. disciplinskega pripora zoper obdolženca. Pravilno je ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje (tč. 6 razlogov), da je bil v redu povabljen na glavno obravnavo in da se navzočnosti na glavni obravnavi očitno izmika (tč. 7 - 8 razlogov). Prav tako je razumno zaključilo, da je poleg sorazmernosti odrejenega omejevalnega ukrepa razvidna tudi neogibna potrebnost oziroma nujnost tega ukrepa za potek kazenskega postopka (tč . 9 - 10 razlogov). V nasprotju s stališčem pritožnika je prvo sodišče razumno ugotovilo, da so podani vsi pogoji za odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP, tosmerno presojo pa je glede vseh odločilnih dejstev zadostno obrazložilo. Zato pritožbeno nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, tj. češ da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni podana.

5.Deplasirane so pritožbene trditve, da v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem ni dopustno odrediti pripora po drugem odstavku 307. člena (v zvezi s 429. členom) ZKP, saj to preprosto ne drži. Prav tako ne drži, da je pripor v skrajšanem postopku mogoče odrediti le za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Tudi sicer pa je kaznivo dejanje po 220. členu KZ-1, ki se očita obdolžencu, kaznivo dejanje, katerega storilec se preganja prav po uradni dolžnosti (ne na zasebno tožbo). Čeprav je dejanje iz prvega odstavka tega člena t. i. predlagalni delikt (tretji odstavek 220. člena KZ-1), še to ne pomeni, da pregona kot upravičeni tožilec ne vrši državni tožilec, in to po uradni dolžnosti. Pritožbeno zatrjevana kršitev "kazenskega zakona" tako nikakor ni podana.

6.Kljub sila nespretni opredelitvi sodišča prve stopnje, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, izhaja (tudi) iz kazenske ovadbe PP "Slovenska Bistrica" (pravilno: PP Slovenske Konjice) in iz poročila v dopolnitev kazenske ovadbe skupaj z uradnim zaznamkom o izjavi osumljenca (iz teh listin utemeljenost suma ne more izhajati), je prvo sodišče vendarle pravilno ugotovilo, da ta dokazni standard, ki je potreben za odreditev pripora, izvira iz vsebine uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja z dne 25. 11. 2021 (list. št. 8) in iz zapisnika o ogledu z istega dne (list. št. 6) s priloženimi fotografijami (list. št. 7). Sledeč ustaljeni (ustavno)sodni presoji pomeni utemeljen sum tisto stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, ki odraža večjo verjetnost, da je kaznivo dejanje izvršil, kot da ga ni izvršil. Iz vsebine zgoraj povzetega procesnega gradiva pa na ravni tega dokaznega standarda izhaja, da naj bi obdolženec dne 24. 11. 2021 okoli 23.00 ure na PP Slovenske Konjice z desno nogo brcnil v priprta vrata in jih poškodoval na način, da je na njih povzročil luknjo v velikosti 16 cm. Tako je neutemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo zbranim podatkom in listinskim dokazom policije ter da utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ni podan. Obrazložitev napadenega sklepa v tč. 6 ni le pavšalna in ne drži, da ni moč razbrati, katero gradivo je sodišče pri tej odločitvi upoštevalo. Naštelo je namreč tudi relevantne priloge kazenske ovadbe PP Slovenske Konjice (pri navedbi PP Slovenska Bistrica gre za očitno pomoto) in v bistvenem povzelo dejstva na ravni utemeljenosti suma, ki obdolženca obremenjujejo. V danem kazenskem spisu se nahaja le ena kazenska ovadba PP Slovenske Konjice z dne 11. 1. 2022 (list. št. 3 - 4), ki ji sledijo priloge (list. št. 6 - 9), zato je za preizkus izpodbijanega sklepa v tem delu povsem odveč navajanje "vsaj datuma in številke" kazenske ovadbe ter listinske številke ovadbe in njenih prilog, kakor neutemeljeno razpreda pritožnik.

7.Razumni so nadaljnji razlogi izpodbijanega sklepa, da se obdolženec, tj. kljub temu, da je gotovo seznanjen z dejstvom, da zoper njega teče kazenski postopek, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo. Iz spisovnih podatkov, korektno povzetih tudi v napadenem sklepu, je razvidno, da je bil obdolženec pravilno ("v redu") povabljen na glavno obravnavo 8. 10. 2024 (vabilo mu je osebno vročila detektivka, potem ko vročanje po pošti ni bilo uspešno, saj se je sodna pošiljka dvakrat vrnila z oznako "ni dvignil"), na katero ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil, pri čemer pa je bil opozorjen na posledice neopravičenega izostanka. V nadaljevanju postopka se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na določbe prvega odstavka 307. člena ZKP v zvezi s 194. členom ZKP in je zoper obdolženca kar petkrat odredilo prisilne privedbe prek policistov PP Slovenska Bistrica (na naroke 21. 1. 2025, 21. 3. 2025, 15. 5. 2025, 20. 6. 2025 ter 28. 8. 2025), vendar policisti v nobenem primeru niso bili uspešni. Telefonsko in/ali pisno so vselej sporočali, da obdolženec ni bil najden oziroma izsleden, iz dopisa na list. št. 94 pa izhaja tudi, da so z namenom realizacije odredbe za prisilno privedbo opravili razgovor z bližnjimi stanovalci naslova ..., kjer ima obdolženi prijavljeno stalno prebivališče ter tam živi. Glede na navedeno je razumen sklep prvega sodišča, da se obdolženec očitno izmika navzočnosti na glavni obravnavi, obenem pa je očitno, da njegove navzočnosti ni bilo moč zagotoviti ne z vabilom (193. člen ZKP) niti s petkrat odrejenimi prisilnimi privedbami, kar pomeni, da je odreditev disciplinskega pripora zoper obdolženca ne le sorazmeren, temveč tudi neogibno potreben ukrep za potek kazenskega postopka, saj noben milejši ukrep evidentno ni bil uspešen. Posledično so povsem neutemeljene pritožbene trditve, da bi za zagotovitev navzočnosti obdolženega zadostoval ukrep prisilne privedbe. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP, s čimer se zagotavlja (nemoten) potek kazenskega postopka, ni nesorazmerna niti v skrajšanem postopku, zaradi česar pritožbeno sklicevanje na "težo kaznivega dejanja" v tem pogledu ne bo obrodilo sadov.

8.Zgrešene so pritožbene trditve, da sodišče v izpodbijanem sklepu "ni dokazalo", da so bila obdolžencu "vročena vabila" na glavno obravnavo 15. 5. 2025, 20. 6. 2025 in 28. 8. 2025. Za naroke v teh datumih je sodišče prve stopnje odredilo prisilne privedbe (poleg narokov 21. 1. 2025 in 21. 3. 2025) ter obdolžencu niti ni pošiljalo posebnih vabil, saj to ni bilo potrebno. Podlaga za odreditev prisilnih privedb po prvem odstavku 194. člena ZKP je v ugotovitvi, da obdolženec kljub izkazanemu vabilu neopravičeno ni pristopil na (predhodni) narok 8. 10. 2024. Navedbe v zapisniku o glavni obravnavi, ko prisilne privedbe niso bile realizirane (list. št. 85, 92, 96, 101 in 105), ter v poročilih policistov (list. št. 86, 94, 97 in 108 v prilogah D) so zadostne za sklep, da so si policisti prizadevali izvršiti odredbe za prisilne privedbe, vendar zaradi obdolženčevega izmikanja niso bili uspešni. V pritožbenem postopku ne bo mogoče uspeti z ugibanji, ali bi se obdolženec lahko nahajal v "kakšni psihiatrični ustanovi" oziroma bil morebiti na delu v tujini, saj pritožba sploh ne zatrjuje, da bi bil obdolženi trajneje odsoten z naslova stalnega bivanja, iz katerega koli razloga že. Na pavšalna izvajanja pritožbe, da bi morala biti policija pri izvrševanju odredbe za prisilno privedbo "bolj vztrajna" in da ne bi smela "zgolj pozvoniti pri vhodnih vratih (če sploh)", pa sodišče druge stopnje zaradi njihove špekulativne narave ne more dodatno odgovoriti.

9.Glede na navedeno je višje sodišče, ki ni ugotovilo kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 193, 194, 194/1, 307, 307/1, 307/2, 429

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.