Jedro

ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, ne daje pravne podlage za ponovno odmero pokojnine v primeru, ko je bilo o sami pravici in s tem višini pokojnine že pravnomočno odločeno. V pravnomočne odločitve je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi v zakonsko določenih rokih. Ker je bilo o tožničini pravici do starostne pokojnine in s tem tudi o sami višini pokojnine že pravnomočno odločeno, ni zakonske podlage, da bi se tožnici pokojnina na novo odmerila, pri čemer bi se pri izračunu pokojninske osnove dodatno upoštevali zneski, izplačani tožnici v letu 1992, ki pri določitvi pokojninske osnove, na podlagi katere je bila tožnici odmerjena pokojnina v letu 1998, še niso bili upoštevani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 17. 2. 2012 in št. ... z dne 20. 2. 2012 ter sklep št. ... z dne 8. 11. 2011 in da je tožena stranka dolžna tožnici na novo odmeriti starostno pokojnino od 6. 6. 2011 dalje, pri čemer se pri izračunu pokojninske osnove upošteva bruto znesek v višini 2.413.750,99 SIT oziroma 10.072,40 EUR za leto 1992, v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe in da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 6. 6. 2011 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnine, vse do plačila, v 15 dneh od dokončnosti odločbe o odmeri starostne pokojnine. Sodišče je nadalje odločilo, da se v dokončni odločbi št. ... z dne 17. 2. 2012 odpravi drugi odstavek izreka, ki glasi: „Predlog za obnovo postopka se zavrne“. Odločilo je tudi, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je pri toženi stranki zahtevala novo odmero starostne pokojnine iz razloga, ker le-ta ni upoštevala vseh dohodkov, ki jih je tožnica prejela in za katere so bili odmerjeni in plačani vsi prispevki. V odločbi št. ... z dne 7. 4. 1998 zneski niso bili upoštevani. Do neupoštevanja vseh dohodkov je prišlo zaradi napačnega pravnega naziranja tožene stranke, ki je od delodajalca zahtevala, da se določeni dohodki brišejo iz matične evidence, kar je bilo tudi storjeno. V času odločanja je tožena stranka pravilno uporabila obstoječe podatke iz matične evidence, ni pa uporabila podatkov, ki jih v evidenci ni bilo. Tožena stranka tožnice s tem dejstvom ni nikoli seznanila. Napako je odpravila šele revizija dne 4. 2. 2009, ki je ugotovila, da so bili dohodki napačno brisani iz matičnih evidenc. Do neupoštevanja (do neodločanja) določenega dohodka ni prišlo, ker je delodajalec v letu 1994 sledil napačnemu stališču tožene stranke, da zneski, izplačani iz naslova obveznic, ne spadajo v pokojninsko osnovo. Delodajalec je na zahtevo tožene stranke z dne 4. 4. 1994 te zneske izločil in popravil podatke iz obrazca M4. Posledično zneski za leto 1992 pri odmeri pokojnine niso bili upoštevani. Tožena stranka je prispevke iz tega naslova v letu 1992 prejela, vendar zaradi popravljene matične evidence, o plačanih prispevkih iz tega naslova ni odločala. Pritožba meni, da pravna podlaga za odločanje izhaja iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), kjer je bilo v 44. členu določeno, da se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v RS. V 46. členu je bilo določeno, da se za izračun pokojninske osnove ne štejejo prejemki, izplačani delavcem mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač (delnice, obveznice, boni, prejemki zaradi upokojitve ali priprave za upokojitev in drugo). Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 (Ur. l. RS, št. 65/2002) razsodilo, da je določba četrte alineje 46. člena ZPIZ/92 v delu, v kolikor se nanaša na del plač, s katerim so bile plačane delnice za notranji odkup, v neskladju z Ustavo RS. To pa pomeni, da je tožena stranka v letu 1994 napačno interpretirala zakon, veljaven v kritičnem obdobju in posledično nezakonito iz matične evidence brisala podatke o plačanih prispevkih s strani delodajalca iz naslova obveznic. Tožena stranka bi morala napako nemudoma popraviti že v letu 2002 in poskrbeti za pravilen vnos podatkov v matično evidenco ter s tem za pravilen izračun osnove in odmero pokojnine po uradni dolžnosti. Dne 21. 1. 2009 je opravila revizijo za leto 1992 ter ugotovila, da na podlagi zapisnika o opravljeni reviziji št. ... z dne 27. 11. 2008 in naknadno ugotovljenih dejstev izhaja, da so bila navedena sredstva razdeljena delavcev v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in se zavarovancem upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Kljub opravljeni reviziji, v kateri je bilo ugotovljeno, da so bili javljeni podatki na obrazcih M4/M8 za leto 1992 z dne 23. 12. 2008 pravilni, kajti zneski izplačani iz naslova obveznic so bili preračunani sorazmerno uram rednega dela koledarskega leta 1992 in tudi, da so bila navedena sredstva razdeljena delavcem v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in se zato zavarovancem upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove, pa tožena stranka tožničine pokojnine ni ustrezno zvišala oziroma ni izdala naknadne (nove ali dopolnilne) odločbe o novi ali dopolnjeni odmeri pokojnine, v kateri bi tožena stranka ob že ugotovljeni višini pokojnine po prvotni odločbi upoštevala še celotni naknadno priznani bruto znesek in tožnici ustrezno povišala starostno pokojnino. Po mnenju tožnice je stališče, da je bilo o vštevanju dohodkov v pokojninsko osnovo že pravnomočno odločeno, neutemeljeno. Temu pritrjuje tudi 38. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami), kjer je določeno, da plače oziroma osnove nadomestila plače oziroma osnov, ki so podlaga za ugotovitev pokojninske osnove, ugotovi tožena stranka v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ob ugotavljanju pokojninske osnove za tožnico (kaj se šteje v pokojninsko osnovo) so bili pred odločanjem zaradi drugačnega stališča glede tega vprašanja ti podatki spremenjeni na zahtevo tožene stranke in sicer v nasprotju s predpisi, ki jih je potrebno uporabiti. Tožnica se nadalje sklicuje na določb tretje alineje prvega odstavka 43. člena ZMEPIZ ter na 39. člen ZMEPIZ, ki omogoča popravo podatkov, pri čemer ne določa, da se ti lahko spremenijo le enkrat. Tožena stranka je v več podobnih primerih z zahtevkom uživalcev pokojnine, da se jim na novo odmeri pokojnina tudi ob upoštevanju delnic, ugodila in pokojnino na novo odmerila. Tožnica se glede tega sklicuje na določbo 22. člena Ustave RS. Ravnanje tožene stranke pomeni tudi protipraven poseg v človekove pravice po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Ker so bili sporni zneski izločeni že pred uvedbo samega postopka odmere pokojnine, niso mogli biti del obravnavanega dejanskega stanja, kar pomeni, da o zneskih, ki jih uveljavlja tožnica, še ni bilo pravnomočno odločeno. Po izdaji odločbe, ki je postala pravnomočna, je nastalo novo dejstvo, ki ni sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Pravica do pokojnine temelji na delu in plačanih prispevkih zavarovancev. Ker so prispevki zavarovancev obvezni, slednji utemeljeno pričakujejo, da se bodo plačani prispevki odrazili v višini pokojnine preko upoštevanja dohodkov, od katerih so bili prispevki odmerjeni in plačani. Pritožba meni, da tožnica ne more izgubiti pravice do celotne višine pokojnine, ki ustreza dohodkom in plačanim prispevkom zgolj zato, ker je v delu osnove in s tem višine bilo že odločeno. Iz odločbe tožene stranke št. ... z dne 7. 4. 1998 ni razvidno, da tožena stranka tožnici kakšnega dela prejemkov ni priznala pri izračunu pokojninske osnove, saj tega ni omenila ne v izreku in ne v razlogih odločbe. Formalno o tem delu sploh ni odločala. Tako postopanje je zavajujoče in nepošteno, zaradi česar tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice ne more imeti škodljivih posledic za prizadetega. Na kršitve človekovih pravic mora vsako sodišče paziti v vseh postopkih. Pravica do pokojnine je po 50. členu Ustave RS človekova pravica, ki je kot taka varovana tudi po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) sicer izrecno ne ureja podobnih primerov, kot je tožničin, to pa iz razloga, ker za posamičen del zahtevka veljajo iste določbe, kot za preostali del celote. Človekova pravica do pokojnine je kršena vse dotlej, dokler o zahtevku ni bilo v celoti odločeno v formalnem postopku. V zvezi z materialno pravno podlago zahtevka pa tožnica opozarja, da je pravico mogoče izključiti le, če zakon to izrecno določa. Če zakon ne izključuje možnosti, da se uveljavlja del pokojninskega zahtevka oziroma ponovno odmero v neupoštevnem delu, potem ni pravne podlage za zavrnitev zahteve. Zahtevek pa tudi ni zastaral, saj človekove pravice ne morejo zastarati. Pritožba nadalje izpostavlja vprašanje, ali gre v dani situaciji za pravno praznino. V tem primeru ni pomembno zgolj vprašanje obnove postopka ali poseganje v pravnomočnost odločbe za nazaj, kot razlaga tožena stranka oziroma sodišče v izpodbijani sodbi, temveč predvsem za vprašanje, ali imamo opraviti s pravo zakonsko praznino, ki je vrednostno neupravičena (zaradi posega v načelo enakosti). Položaj tožnice se v skladu z načelom enakosti pravzaprav ne bi smel razlikovati od tistega, ki bi nastal, v kolikor bi tožnica izpolnila pogoje za upokojitev pred sprejetjem novega ZPIZ-1 oziroma, ki bi nastal, v kolikor bi tožnica izpolnila pogoje po letu 2009 in bi tožena stranka celotne prispevke za leto 1992 avtomatično upoštevala. Nesporno je, da tožena stranka zavarovancem, upokojenim pred letom 2009 vseh plačnih prispevkov ni upoštevala, tistim, upokojenim po letu 2009 pa prispevke upošteva. Pravni red ne more in ne sme ščititi očitno nezakonitega ravnanja tožene stranke, ki traja najmanj od leta 2002 (odločba Ustavnega sodišča RS). Tožena stranka je zavestno zavrnila prejem prispevkov delodajalca (v resnici pa jih je prejela in jih ni vrnila), nato pa po odločitvi Ustavnega sodišča RS v letu 2002 ni po uradni dolžnosti izdala dopolnilnih odločb upokojencem (med katerimi je tožnica). Tožnica s tem v zvezi poudarja, da je sporno, da sodišče nudi pravno varstvo toženi stranki, ki je do sedaj zlorabljala svoje pravice v postopku in upokojencem zavestno izdajala nezakonite odločbe. Glede neprave retroaktivnosti urejanja pravnega položaja tožnice pa le ta opozarja, da je pravica do socialne varnosti varovana po 50. členu Ustave RS. Izjemnega pomena je tudi povezava s 14. členom, 155. členom in 2. členom Ustave RS. Poglavitno vprašanje je, ali je bilo pri odločanju tožene stranke in sodišča spoštovano načelo pravne varnosti (varstvo zaupanja v pravo). V predmetni zadevi je prišlo z uveljavitvijo novega ZPIZ-1 do neprave retroaktivnosti urejanja pravnega položaja tožnice, kar ni dopustno. Ustavnopravno zavarovane niso le pridobljene pravice, ampak pod določenimi pogoji tudi pričakovane pravice tako imenovane „pravice v nastajanju“. S tem v zvezi tožnica opozarja na določbo Ustave RS in pa prakso ESČP. Posameznik je upravičen do določene dajatve na temelju dejstva, da je plačeval prispevke in tako ni mogoče posegati z učinkom za nazaj v pravice, pridobljene na podlagi zakona. Tožnica tudi ni mogla v roku 15 dni od prejema pokojninske odločbe poiskati vseh plačilnih list za preteklih 30 let za nazaj in primerjati podatkov. Ravno zato je bil sprejet ZMEPIZ, da bi omogočil transparentno ugotavljanje podatkov o prejetih prispevkih. ZMEPIZ bi moral vsebovati določbo, da če tožena stranka sama ugotovi, da gre za napako v podatkih, po uradni dolžnosti izda dopolnilno oziroma novo odločbo. Takšne določbe v zakonu ni. V tem primeru pa takšno razlago zahteva načelo pravne varnosti. Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti odločbe, ki temeljijo na neresnični fikciji v matični evidenci glede višine prispevkov razveljaviti ter po uradni dolžnosti izdati novo odločbo. Stališče Vrhovnega sodišča RS, da gre pri napačni odmeri za nezakonito odločbo, ki jo je mogoče odpraviti le v okviru pravnih sredstev, mora veljati le v primeru, ko je bil postopek o odmeri pokojnine voden procesno pravno korektno in če je bil zavarovanec seznanjen s tem, kaj je zavod pri odmeri upošteval in česa ne in pod pogojem, da je odločba vsebovala vse odločilne okoliščine primera o odmeri pokojnine, še posebej, da zavod v odločbi navede, ali v pokojninsko osnovo ni štel prejemkov in katerih. V danem primeru pa je tožena stranka izdala odločbo, iz katere je izhajalo, da tožnici priznava vse, saj ne v izreku in ne v razlogih odločbe ni omenila spornega dela prejemkov. Tožnica po nobeni podlagi ni mogla vedeti ali sklepati, da v pokojninski osnovi niso upoštevani sporni prejemki. Zato tožnica ni imela pravne podlage za vlaganje pravnih sredstev, ker ni bilo nič spornega. Le če bi odločba o odmeri pokojnine obravnavala spornost višine osnove za odmero in bi bila tožnici dana možnost obravnavanja tega vprašanja, bi jo lahko vezala sporna odločba tako, kot to pojasni revizijsko sodišče v sodbi VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011. Tožnica se glede spornega vprašanja sklicuje na materialnopravno naziranje dr. Grege Strbana in mag. Nane Weber v članku „(Ne)dopustnost ponovne odmere pokojnine“ in ga v celoti povzema v pritožbo, kot trditveno podlago te pritožbe. V izogib ponavljanju navedb v članku le teh ne navaja, temveč predlaga, da se materialnopravno naziranje upošteva kot sestavni del pritožbenih navedb pri odločanju sodišča, predvsem ko gre za argumente pod 4. točko članka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 2. 2012, s katero je bila pritožba vložena zoper sklep št. ... z dne 8. 11. 2011 zavrnjena, predlog za obnovo postopka pa je bil zavrnjen. Nadalje je presojalo tudi dokončno odločbo št. ... z dne 20. 2. 2012, ki je bila izdana zaradi molka organa in s katero je bila tožničina pritožba zavrnjena.

Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je bila tožnici z odločbo št. … z dne 7. 4. 1998 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 4. 1998 dalje. Med strankama ni sporno, da je navedena odločba postala dokončna in pravnomočna. Tožnica je dne 8. 6. 2011 vložila zahtevo za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo z dne 7. 4. 1998. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je za obnovo postopka že potekel zakonsko določeni objektivni rok treh let (četrti odstavek 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) v zvezi s 1. točko 260. člena ZUP. Drugostopenjski organ je predlog za obnovo postopka z odločbo z dne 17. 2. 2012 zavrnil in v omenjeno odločitev je poseglo tudi sodišče prve stopnje, ki je drugi odstavek izreka „predlog za obnovo postopka se zavrne“ odpravilo, kajti toženec je že s tem, ko je zavrnil pritožbo, vloženo zoper prej citirani prvostopenjski sklep z dne 8. 11. 2011, potrdil odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju predloga za obnovo postopka.

Tožnica je pri toženi stranki dne 6. 6. 2011 vložila tudi zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine. Glede tega je tožena stranka odločila z dokončno odločbo z dne 17. 2. 2012. Enako kot tožena stranka se je tudi sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je bilo o pravici do pokojnine in s tem tudi o sami višini pokojnine že pravnomočno odločeno in da v tem primeru ni zakonske podlage, da bi se tožnici pokojnina na novo odmerila, pri čemer bi se pri izračunu pokojninske osnove dodatno upoštevali zneski, izplačani tožnici v letu 1992, ki pri določitvi pokojninske osnove, na podlagi katere je bila tožnici odmerjena pokojnina v letu 1998, še niso bili upoštevani.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke ne daje pravne podlage za ponovno odmero pokojnine v primeru, ko je bilo o sami pravici in s tem višini pokojnine že pravnomočno odločeno. V sporni zadevi ne gre niti za stanje, kakršno je urejeno v 180. členu ZPIZ-1, niti za stanje, na katerega se nanaša 181. člen ZPIZ-1. Navedeni predpis tudi ni urejal tako imenovane neprave obnove postopka. To pa pomeni, da se v pravnomočno odločbo skladno z določbami ZUP lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi. Na vprašanje, ali je bilo v zadevi dokončno in pravnomočno odločeno, mora paziti organ, pri katerem je vložena zahteva za začetek upravnega postopka. V četrtem odstavku 129. člena ZUP je določeno, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bilo o isti pravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo v sporni zadevi že pravnomočno odločeno, kar pomeni, da tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi o isti zahtevi ponovno odločala. Na vprašanje ponovne odmere pokojnin v primeru, ko je bilo o pokojnini že pravnomočno odločeno, opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v več svojih zadevah. Nekatere od teh navaja že sodišče prve stopnje. Tako na primer iz sodbe opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011 izhaja, da če je bila pokojninska osnova izračunana v nasprotju z zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač in osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je odmera pokojnine napačna. Odločba, ki temelji na napačni odmeri je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, je namenjen sistem pravnih sredstev. Po četrtem odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Vrhovno sodišče RS je v navedeni, kot tudi v drugih zadevah na primer opr. št. VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, opr. št. VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, opr. št. VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, opr. št. VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011 zavzelo povsem jasno stališče, da glede na določbe ZPIZ-1 ponovna odmera pokojnine ni mogoča in da je v pravnomočne odločitve mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnici ni bilo znano, katere podatke je upoštevala tožena stranka pri odmeri pokojnine. Že iz same obrazložitve odločbe izhaja, da je izračun pokojninske osnove z odmero pokojnine razviden iz prilog, ki so sestavni del odločbe. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da obstaja pravna podlaga v določbah ZMEPIZ, pa pritožbeno sodišče poudarja, da navedeni predpis ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Evidenca vsebuje podatke, ki so potrebni za izvajanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, medtem ko so pravice urejene v matičnem predpisu, to je v določbah ZPIZ-1. V tem primeru tudi z uporabo določb ZMEPIZ ni mogoče poseči v dokončno in pravnomočno odločbo o pravici do pokojnine mimo določb ZPIZ-1 in pa določb ZUP, ki ureja postopek v zvezi s priznanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. ZMEPIZ tako v četrtem poglavju, kamor spada tudi 43. člen ureja vlaganje prijave v matično evidenco. Navedene določbe, kot tudi določbe 38. oziroma 39. člena ZMEPIZ, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi, v predmetni zadevi ni možno uporabiti.

Glede pritožbenih navedb, da je kršeno z ustavo zagotovljeno načelo enakosti pred zakonom, pa pritožbeno sodišče poudarja, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi in to v zakonsko določenih rokih. Pritožbeno sodišče tako ne more slediti pritožbeni navedbi, da je bilo kršeno splošno načelo enakosti pred zakonom. V zadevi tudi ne gre za pravno praznino. ZPIZ-1 ponovne odmere v takih primerih ne določa. V primeru, da ni specialne določbe, ki bi urejala ponovno odmero pokojnine, pa je potrebno pri odločanju o zahtevkih za ponovno odmero uporabiti določbe ZUP-a, na katerega ZPIZ-1 odkazuje v 12. členu.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da se morajo vplačani prispevki odražati v obsegu na teh prispevkih temelječih pravic, kot je to poudarilo že v drugi zadevi pod opr. št. Psp 241/2013 z dne 9. 10. 2013, kot tudi v zadevi Psp 245/2013 z dne 21. 11. 2013. Pravica do pokojnine uživa tudi dvojno ustavno varstvo. Varovana je s pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). S tem, ko je bila tožnici priznana pravica do pokojnine, torej ne gre za poseg v ustavno varovano pravico do socialne varnosti ali za poseg v lastninsko pravico. Obe ustavni kategoriji sta bili upoštevani tako pri priznanju pravice kot tudi pri odmeri pokojnine. V zadevi tudi ne gre za stanje, da bi tožena stranka kršila pričakovane pravice tožnice. Tožnici je bila pravica priznana glede na dejansko stanje, kakršno je ugotovila tožena stranka, odločba o sami pravici pa kot je bilo že pojasnjeno, je postala pravnomočna. S tem v zvezi pa so torej tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi z uveljavitvijo ZPIZ-1 prišlo do neprave retroaktivnosti urejanja pravnega položaja tožnice. Glede sklicevanja tožnice na objavljeno pravno mnenje v reviji Podjetje in delo 2/2013/XXXI, pa pritožbeno sodišče poudarja, da iz številnih sodnih odločb pritožbenega sodišča, kot tudi sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS, ki skladno s prvim odstavkom 109. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami) skrbi za enotno sodno prakso, izhaja povsem jasno stališče, v katerih primerih je možno poseči v pravnomočno odločbo, s katero je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.